Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

Andraž Polič, pesnik in avtor besedil glasbene skupine Hamlet Express, v kateri deluje že skoraj dve desetletji, je tanko knjižico pretresljivih pesmi Ob robu ceste posvetil vsem ženskam, ki se nahajajo na robu. Najsi gre za tiste s socialnega roba ali za čustveno neposredne boemke, ki iščejo načine za preživetje v okolju, ki ne odobrava njihove drugačnosti, so to ženske, ki bogatijo naša življenja in ki v vseh pogledih veliko prispevajo k razumevanju aktualne družbe in njenih problemov. Knjiga je izšla v okviru razpisa Sončnice 2019, ki ga revija Poetikon organizira za neobjavljeno pesniško zbirko v slovenščini. Andraž Polič je tako eden od petih avtorjev, ki jih je izbrala žirija v sestavi Ivan Dobnik, Cvetka Bevc, Marcello Potocco, Dejan Koban in Zoran Pevec. Slednji je napisal tudi spremno besedo.

Polič pove veliko že z naslovi pesmi – vsaka je poimenovana z ženskim imenom – včasih iz mitologije, včasih iz erotične filmografije, večinoma pa gre za preprosta slovenska imena iz vsakdanjega življenja. Vse pesmi so napisane v prvi osebi ženskega spola in izpričujejo ves spekter ženskih občutij, od najbolj platonskega hrepenenja do neutolažljive žalosti, jeze in samodestruktivnih čustev. V pesmi Penelopa, ki nas spomni na Odisejevo potovanje, piše:

“Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.”

To so zgodbe o ženskah, ki pišejo dolga pisma neznancem, a jih nikoli ne odpošljejo, in ki se sprašujejo, komu naj zaupajo “svojo skritost v bolečini”. To so izpovedi žensk, ki iščejo srečno ljubezen, a najdejo pribežališče v nesrečni zvezi, ki jim vendarle omogoča izražanje čustev, ustvarjalni zagon in razmah svoje blaznosti. Vsako ime je ključ, šifra, ki nas popelje v nek kotiček ženske enigme. Gabriela sporoča, da je “v molk zapredena kot Sfinga”: “Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.” Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki “odpira liste kot prvi poljub”: “Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.”

Tanja je pretepena, posiljena in osramočena, Beate diši po kostanjih iz otroštva, Elisabeti je počilo srce. Maja je “zlizana in shojena kot beneški kamen”, Samanta se ima za hladno boginjo z nasmehom usode, Emanuelo na koncu niti čakajo pohotni minotavri, Klementino vsakič znova zadene železo žalosti, Lara je premražena in odvržena, Jana pa ima neznano bolezen. Za nekatere ženske lahko dokaj kmalu ugotovimo njihov poklic, saj nam ga avtor med vrsticami zaupa že na začetku, npr. v pesmi Natalija: “Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.”

 Vsem ženskam sta skupna osamljenost in neskončna želja, ki ji ni videti konca. O tem se je sicer Freud že pred stoletjem spraševal “kaj neki ženska hoče”, Polič pa ženskim hrepenenjem in željam dodaja nove, bolj elegantne poetične razsežnosti. Njegov pesniški jezik je preprost, igriv in v precejšnji meri metaforičen. Čudi nas njegova pretanjenost za ženske težave in za izzive, s katerimi se soočajo na obrobju družbe. Z barvnimi kontrasti prikaže eksistencialni kontrast, npr. v pesmi Ceca: “Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.”

 S ponavljanjem besed ustvarja svojevrsten suspenz in občutje, npr. v pesmi Sofija: “Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.” Poličeve pesmi so kot filmski utrinki, fotografije trenutka, v katerih zagledamo specifično žensko v vsej njeni blaznosti in blaženosti obenem. So camera lucida objektiva, usmerjenega v avtorjevo animo, iz katere se porajajo presenetljive vizije ženskega ozvezdja.