Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2019
Andraž Polič, pesnik in avtor besedil glasbene skupine Hamlet Express, v kateri deluje že skoraj dve desetletji, je tanko knjižico pretresljivih pesmi Ob robu ceste posvetil vsem ženskam, ki se nahajajo na robu. Najsi gre za tiste s socialnega roba ali za čustveno neposredne boemke, ki iščejo načine za preživetje v okolju, ki ne odobrava njihove drugačnosti, so to ženske, ki bogatijo naša življenja in ki v vseh pogledih veliko prispevajo k razumevanju aktualne družbe in njenih problemov. Knjiga je izšla v okviru razpisa Sončnice 2019, ki ga revija Poetikon organizira za neobjavljeno pesniško zbirko v slovenščini. Andraž Polič je tako eden od petih avtorjev, ki jih je izbrala žirija v sestavi Ivan Dobnik, Cvetka Bevc, Marcello Potocco, Dejan Koban in Zoran Pevec. Slednji je napisal tudi spremno besedo.
Polič pove veliko že z naslovi pesmi – vsaka je poimenovana z ženskim imenom – včasih iz mitologije, včasih iz erotične filmografije, večinoma pa gre za preprosta slovenska imena iz vsakdanjega življenja. Vse pesmi so napisane v prvi osebi ženskega spola in izpričujejo ves spekter ženskih občutij, od najbolj platonskega hrepenenja do neutolažljive žalosti, jeze in samodestruktivnih čustev. V pesmi Penelopa, ki nas spomni na Odisejevo potovanje, piše:
“Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.”
To so zgodbe o ženskah, ki pišejo dolga pisma neznancem, a jih nikoli ne odpošljejo, in ki se sprašujejo, komu naj zaupajo “svojo skritost v bolečini”. To so izpovedi žensk, ki iščejo srečno ljubezen, a najdejo pribežališče v nesrečni zvezi, ki jim vendarle omogoča izražanje čustev, ustvarjalni zagon in razmah svoje blaznosti. Vsako ime je ključ, šifra, ki nas popelje v nek kotiček ženske enigme. Gabriela sporoča, da je “v molk zapredena kot Sfinga”: “Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.” Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki “odpira liste kot prvi poljub”: “Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.”
Tanja je pretepena, posiljena in osramočena, Beate diši po kostanjih iz otroštva, Elisabeti je počilo srce. Maja je “zlizana in shojena kot beneški kamen”, Samanta se ima za hladno boginjo z nasmehom usode, Emanuelo na koncu niti čakajo pohotni minotavri, Klementino vsakič znova zadene železo žalosti, Lara je premražena in odvržena, Jana pa ima neznano bolezen. Za nekatere ženske lahko dokaj kmalu ugotovimo njihov poklic, saj nam ga avtor med vrsticami zaupa že na začetku, npr. v pesmi Natalija: “Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.”
Vsem ženskam sta skupna osamljenost in neskončna želja, ki ji ni videti konca. O tem se je sicer Freud že pred stoletjem spraševal “kaj neki ženska hoče”, Polič pa ženskim hrepenenjem in željam dodaja nove, bolj elegantne poetične razsežnosti. Njegov pesniški jezik je preprost, igriv in v precejšnji meri metaforičen. Čudi nas njegova pretanjenost za ženske težave in za izzive, s katerimi se soočajo na obrobju družbe. Z barvnimi kontrasti prikaže eksistencialni kontrast, npr. v pesmi Ceca: “Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.”
S ponavljanjem besed ustvarja svojevrsten suspenz in občutje, npr. v pesmi Sofija: “Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.” Poličeve pesmi so kot filmski utrinki, fotografije trenutka, v katerih zagledamo specifično žensko v vsej njeni blaznosti in blaženosti obenem. So camera lucida objektiva, usmerjenega v avtorjevo animo, iz katere se porajajo presenetljive vizije ženskega ozvezdja.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2019
Andraž Polič, pesnik in avtor besedil glasbene skupine Hamlet Express, v kateri deluje že skoraj dve desetletji, je tanko knjižico pretresljivih pesmi Ob robu ceste posvetil vsem ženskam, ki se nahajajo na robu. Najsi gre za tiste s socialnega roba ali za čustveno neposredne boemke, ki iščejo načine za preživetje v okolju, ki ne odobrava njihove drugačnosti, so to ženske, ki bogatijo naša življenja in ki v vseh pogledih veliko prispevajo k razumevanju aktualne družbe in njenih problemov. Knjiga je izšla v okviru razpisa Sončnice 2019, ki ga revija Poetikon organizira za neobjavljeno pesniško zbirko v slovenščini. Andraž Polič je tako eden od petih avtorjev, ki jih je izbrala žirija v sestavi Ivan Dobnik, Cvetka Bevc, Marcello Potocco, Dejan Koban in Zoran Pevec. Slednji je napisal tudi spremno besedo.
Polič pove veliko že z naslovi pesmi – vsaka je poimenovana z ženskim imenom – včasih iz mitologije, včasih iz erotične filmografije, večinoma pa gre za preprosta slovenska imena iz vsakdanjega življenja. Vse pesmi so napisane v prvi osebi ženskega spola in izpričujejo ves spekter ženskih občutij, od najbolj platonskega hrepenenja do neutolažljive žalosti, jeze in samodestruktivnih čustev. V pesmi Penelopa, ki nas spomni na Odisejevo potovanje, piše:
“Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.”
To so zgodbe o ženskah, ki pišejo dolga pisma neznancem, a jih nikoli ne odpošljejo, in ki se sprašujejo, komu naj zaupajo “svojo skritost v bolečini”. To so izpovedi žensk, ki iščejo srečno ljubezen, a najdejo pribežališče v nesrečni zvezi, ki jim vendarle omogoča izražanje čustev, ustvarjalni zagon in razmah svoje blaznosti. Vsako ime je ključ, šifra, ki nas popelje v nek kotiček ženske enigme. Gabriela sporoča, da je “v molk zapredena kot Sfinga”: “Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.” Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki “odpira liste kot prvi poljub”: “Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.”
Tanja je pretepena, posiljena in osramočena, Beate diši po kostanjih iz otroštva, Elisabeti je počilo srce. Maja je “zlizana in shojena kot beneški kamen”, Samanta se ima za hladno boginjo z nasmehom usode, Emanuelo na koncu niti čakajo pohotni minotavri, Klementino vsakič znova zadene železo žalosti, Lara je premražena in odvržena, Jana pa ima neznano bolezen. Za nekatere ženske lahko dokaj kmalu ugotovimo njihov poklic, saj nam ga avtor med vrsticami zaupa že na začetku, npr. v pesmi Natalija: “Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.”
Vsem ženskam sta skupna osamljenost in neskončna želja, ki ji ni videti konca. O tem se je sicer Freud že pred stoletjem spraševal “kaj neki ženska hoče”, Polič pa ženskim hrepenenjem in željam dodaja nove, bolj elegantne poetične razsežnosti. Njegov pesniški jezik je preprost, igriv in v precejšnji meri metaforičen. Čudi nas njegova pretanjenost za ženske težave in za izzive, s katerimi se soočajo na obrobju družbe. Z barvnimi kontrasti prikaže eksistencialni kontrast, npr. v pesmi Ceca: “Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.”
S ponavljanjem besed ustvarja svojevrsten suspenz in občutje, npr. v pesmi Sofija: “Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.” Poličeve pesmi so kot filmski utrinki, fotografije trenutka, v katerih zagledamo specifično žensko v vsej njeni blaznosti in blaženosti obenem. So camera lucida objektiva, usmerjenega v avtorjevo animo, iz katere se porajajo presenetljive vizije ženskega ozvezdja.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov