Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gospodje so razredno ozaveščeni, brez olepšav slikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, vendar se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«.
Čeprav smo v prvi polovici 90. let vsi bolj ali manj navdušeno sprejeli nastop Quentina Tarantina, čudežnega fanta ameriškega filma, pa nas je prav tako večina že konec 90. let imela več kot dovolj t.i. tarantinomanije. Namreč, poskusov številnih pobov s skoraj vseh koncev sveta, da bi se proslavili kot novi Tarantini. Najsibo z lastnimi zgodbami iz surovega podzemlja in organiziranega kriminala, meta-filmskim pristopom in citati klasik, še najpogosteje pa s skrajnim in nazorno prikazanim nasiljem ali pa montažno ekscentričnostjo. Skratka, vsi so bili prepričani, da se magija Tarantina skriva v enem izmed teh elementov in da je dovolj, če tega ali onega poskusijo vključiti v svoja dela. A magičnosti tistega filmskega mashupa, spoja različnih žanrov, tem in postopkov, ki ga je znal tako domiselno in prepričljivo udejanjiti Tarantino, večini teh posnemovalcev še zdaleč ni uspelo doseči. No, nekaj pa se jih je takrat vendarle pojavilo. In med zanimivejšimi ter najizvirnejšimi je bil nedvomno eden izmed britanskih odgovorov na tarantinomanijo – tisti, ki nam ga je s svojima prvima celovečernima filmoma ponudil Guy Ritchie. Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pljuni in jo stisni sta bili sveži, inovativni, razredno zavedni gangsteriadi, polni gostobesednega cockneyja, s katerima se je Ritchie uveljavil kot eden najobetavnejših mladih cineastov. No, žal pa Ritchie kasneje svojega, vsaj takrat se je to zdelo, izjemnega potenciala, ni najbolje izkoristil in tako je njegova kariera, razpeta med britansko neodvisno in hollywoodsko sceno nihala tako divje kot kak geigerjev števec. Namreč, sledili so si filmi kot na primer še kar znosni Revolver, nato obupni poskus obujanja lastnih začetkov z Rokenrolerjem, pa znova gledljivi Sherlock Holmes, a tudi skoraj negledljivi Aladin …
Zdi se, da se je Ritchie po do sedaj prehojeni poti nekako zavedel, da je svoje ustvarjalno najmočnejše in tudi najbolj zvezdniške trenutke doživel na začetku svoje poti, s tistimi gostobesednimi, nabritimi in formalno domiselnimi gangsterjadami. In tako se je s svojim enajstim celovečernim filmom, delom Gospodje, skoraj dobesedno vrnil k svojim začetkom. V Gospodih, ki si ga lahko od srede naprej ogledamo tudi v domačih kinodvoranah, se namreč vrača v londosko podzemlje, h kralju gandže Mickeyju Pearsonu (ki ga upodobi Matthew McConaughey) in njegovi desni roki, Raymondu (vedno isti Charlie Hunnam), znova se posluži nekakšne metafilmske pripovedi, z zaustavljenimi in upočasnjenimi posnetki, ki nam jo kot nekakšen demiurg – vsaj na začetku se tako zdi – pripoveduje zasebni preiskovalec Fletcher (izvrstni Hugh Grant), pa filmskim citatom (čeprav po večini predvsem svojih del, na primer Možje iz agencije UNCLE) … Skratka, zazdi se nam, kot da se hoče vrniti v času. A pri tem spregleda, da sta vmes vendarle minili že skoraj dve polni desetletji in da se je svet temeljito spremenil. Gospodje so po eni strani sicer še vedno razredno ozaveščeni, saj brez olepšav naslikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, toda po drugi strani se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel med drugim oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«. No, do Gospodov vendarle ne gre biti prestrog: že zaradi tega, ker nedvomno predstavljajo najzabavnejši in najbolj prebavljivi Ritchijev izdelek zadnjih desetletij.
Gospodje so razredno ozaveščeni, brez olepšav slikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, vendar se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«.
Čeprav smo v prvi polovici 90. let vsi bolj ali manj navdušeno sprejeli nastop Quentina Tarantina, čudežnega fanta ameriškega filma, pa nas je prav tako večina že konec 90. let imela več kot dovolj t.i. tarantinomanije. Namreč, poskusov številnih pobov s skoraj vseh koncev sveta, da bi se proslavili kot novi Tarantini. Najsibo z lastnimi zgodbami iz surovega podzemlja in organiziranega kriminala, meta-filmskim pristopom in citati klasik, še najpogosteje pa s skrajnim in nazorno prikazanim nasiljem ali pa montažno ekscentričnostjo. Skratka, vsi so bili prepričani, da se magija Tarantina skriva v enem izmed teh elementov in da je dovolj, če tega ali onega poskusijo vključiti v svoja dela. A magičnosti tistega filmskega mashupa, spoja različnih žanrov, tem in postopkov, ki ga je znal tako domiselno in prepričljivo udejanjiti Tarantino, večini teh posnemovalcev še zdaleč ni uspelo doseči. No, nekaj pa se jih je takrat vendarle pojavilo. In med zanimivejšimi ter najizvirnejšimi je bil nedvomno eden izmed britanskih odgovorov na tarantinomanijo – tisti, ki nam ga je s svojima prvima celovečernima filmoma ponudil Guy Ritchie. Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pljuni in jo stisni sta bili sveži, inovativni, razredno zavedni gangsteriadi, polni gostobesednega cockneyja, s katerima se je Ritchie uveljavil kot eden najobetavnejših mladih cineastov. No, žal pa Ritchie kasneje svojega, vsaj takrat se je to zdelo, izjemnega potenciala, ni najbolje izkoristil in tako je njegova kariera, razpeta med britansko neodvisno in hollywoodsko sceno nihala tako divje kot kak geigerjev števec. Namreč, sledili so si filmi kot na primer še kar znosni Revolver, nato obupni poskus obujanja lastnih začetkov z Rokenrolerjem, pa znova gledljivi Sherlock Holmes, a tudi skoraj negledljivi Aladin …
Zdi se, da se je Ritchie po do sedaj prehojeni poti nekako zavedel, da je svoje ustvarjalno najmočnejše in tudi najbolj zvezdniške trenutke doživel na začetku svoje poti, s tistimi gostobesednimi, nabritimi in formalno domiselnimi gangsterjadami. In tako se je s svojim enajstim celovečernim filmom, delom Gospodje, skoraj dobesedno vrnil k svojim začetkom. V Gospodih, ki si ga lahko od srede naprej ogledamo tudi v domačih kinodvoranah, se namreč vrača v londosko podzemlje, h kralju gandže Mickeyju Pearsonu (ki ga upodobi Matthew McConaughey) in njegovi desni roki, Raymondu (vedno isti Charlie Hunnam), znova se posluži nekakšne metafilmske pripovedi, z zaustavljenimi in upočasnjenimi posnetki, ki nam jo kot nekakšen demiurg – vsaj na začetku se tako zdi – pripoveduje zasebni preiskovalec Fletcher (izvrstni Hugh Grant), pa filmskim citatom (čeprav po večini predvsem svojih del, na primer Možje iz agencije UNCLE) … Skratka, zazdi se nam, kot da se hoče vrniti v času. A pri tem spregleda, da sta vmes vendarle minili že skoraj dve polni desetletji in da se je svet temeljito spremenil. Gospodje so po eni strani sicer še vedno razredno ozaveščeni, saj brez olepšav naslikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, toda po drugi strani se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel med drugim oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«. No, do Gospodov vendarle ne gre biti prestrog: že zaradi tega, ker nedvomno predstavljajo najzabavnejši in najbolj prebavljivi Ritchijev izdelek zadnjih desetletij.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov