Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Gospodje

24.01.2020


Gospodje so razredno ozaveščeni, brez olepšav slikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, vendar se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«.

Čeprav smo v prvi polovici 90. let vsi bolj ali manj navdušeno sprejeli nastop Quentina Tarantina, čudežnega fanta ameriškega filma, pa nas je prav tako večina že konec 90. let imela več kot dovolj t.i. tarantinomanije. Namreč, poskusov številnih pobov s skoraj vseh koncev sveta, da bi se proslavili kot novi Tarantini. Najsibo z lastnimi zgodbami iz surovega podzemlja in organiziranega kriminala, meta-filmskim pristopom in citati klasik, še najpogosteje pa s skrajnim in nazorno prikazanim nasiljem ali pa montažno ekscentričnostjo. Skratka, vsi so bili prepričani, da se magija Tarantina skriva v enem izmed teh elementov in da je dovolj, če tega ali onega poskusijo vključiti v svoja dela. A magičnosti tistega filmskega mashupa, spoja različnih žanrov, tem in postopkov, ki ga je znal tako domiselno in prepričljivo udejanjiti Tarantino, večini teh posnemovalcev še zdaleč ni uspelo doseči. No, nekaj pa se jih je takrat vendarle pojavilo. In med zanimivejšimi ter najizvirnejšimi je bil nedvomno eden izmed britanskih odgovorov na tarantinomanijo – tisti, ki nam ga je s svojima prvima celovečernima filmoma ponudil Guy Ritchie. Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pljuni in jo stisni sta bili sveži, inovativni, razredno zavedni gangsteriadi, polni gostobesednega cockneyja, s katerima se je Ritchie uveljavil kot eden najobetavnejših mladih cineastov. No, žal pa Ritchie kasneje svojega, vsaj takrat se je to zdelo, izjemnega potenciala, ni najbolje izkoristil in tako je njegova kariera, razpeta med britansko neodvisno in hollywoodsko sceno nihala tako divje kot kak geigerjev števec. Namreč, sledili so si filmi kot na primer še kar znosni Revolver, nato obupni poskus obujanja lastnih začetkov z Rokenrolerjem, pa znova gledljivi Sherlock Holmes, a tudi skoraj negledljivi Aladin …

Zdi se, da se je Ritchie po do sedaj prehojeni poti nekako zavedel, da je svoje ustvarjalno najmočnejše in tudi najbolj zvezdniške trenutke doživel na začetku svoje poti, s tistimi gostobesednimi, nabritimi in formalno domiselnimi gangsterjadami. In tako se je s svojim enajstim celovečernim filmom, delom Gospodje, skoraj dobesedno vrnil k svojim začetkom. V Gospodih, ki si ga lahko od srede naprej ogledamo tudi v domačih kinodvoranah, se namreč vrača v londosko podzemlje, h kralju gandže Mickeyju Pearsonu (ki ga upodobi Matthew McConaughey) in njegovi desni roki, Raymondu (vedno isti Charlie Hunnam), znova se posluži nekakšne metafilmske pripovedi, z zaustavljenimi in upočasnjenimi posnetki, ki nam jo kot nekakšen demiurg – vsaj na začetku se tako zdi – pripoveduje zasebni preiskovalec Fletcher (izvrstni Hugh Grant), pa filmskim citatom (čeprav po večini predvsem svojih del, na primer Možje iz agencije UNCLE) … Skratka, zazdi se nam, kot da se hoče vrniti v času. A pri tem spregleda, da sta vmes vendarle minili že skoraj dve polni desetletji in da se je svet temeljito spremenil. Gospodje so po eni strani sicer še vedno razredno ozaveščeni, saj brez olepšav naslikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, toda po drugi strani se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel med drugim oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«. No, do Gospodov vendarle ne gre biti prestrog: že zaradi tega, ker nedvomno predstavljajo najzabavnejši in najbolj prebavljivi Ritchijev izdelek zadnjih desetletij.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Gospodje

24.01.2020


Gospodje so razredno ozaveščeni, brez olepšav slikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, vendar se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«.

Čeprav smo v prvi polovici 90. let vsi bolj ali manj navdušeno sprejeli nastop Quentina Tarantina, čudežnega fanta ameriškega filma, pa nas je prav tako večina že konec 90. let imela več kot dovolj t.i. tarantinomanije. Namreč, poskusov številnih pobov s skoraj vseh koncev sveta, da bi se proslavili kot novi Tarantini. Najsibo z lastnimi zgodbami iz surovega podzemlja in organiziranega kriminala, meta-filmskim pristopom in citati klasik, še najpogosteje pa s skrajnim in nazorno prikazanim nasiljem ali pa montažno ekscentričnostjo. Skratka, vsi so bili prepričani, da se magija Tarantina skriva v enem izmed teh elementov in da je dovolj, če tega ali onega poskusijo vključiti v svoja dela. A magičnosti tistega filmskega mashupa, spoja različnih žanrov, tem in postopkov, ki ga je znal tako domiselno in prepričljivo udejanjiti Tarantino, večini teh posnemovalcev še zdaleč ni uspelo doseči. No, nekaj pa se jih je takrat vendarle pojavilo. In med zanimivejšimi ter najizvirnejšimi je bil nedvomno eden izmed britanskih odgovorov na tarantinomanijo – tisti, ki nam ga je s svojima prvima celovečernima filmoma ponudil Guy Ritchie. Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pljuni in jo stisni sta bili sveži, inovativni, razredno zavedni gangsteriadi, polni gostobesednega cockneyja, s katerima se je Ritchie uveljavil kot eden najobetavnejših mladih cineastov. No, žal pa Ritchie kasneje svojega, vsaj takrat se je to zdelo, izjemnega potenciala, ni najbolje izkoristil in tako je njegova kariera, razpeta med britansko neodvisno in hollywoodsko sceno nihala tako divje kot kak geigerjev števec. Namreč, sledili so si filmi kot na primer še kar znosni Revolver, nato obupni poskus obujanja lastnih začetkov z Rokenrolerjem, pa znova gledljivi Sherlock Holmes, a tudi skoraj negledljivi Aladin …

Zdi se, da se je Ritchie po do sedaj prehojeni poti nekako zavedel, da je svoje ustvarjalno najmočnejše in tudi najbolj zvezdniške trenutke doživel na začetku svoje poti, s tistimi gostobesednimi, nabritimi in formalno domiselnimi gangsterjadami. In tako se je s svojim enajstim celovečernim filmom, delom Gospodje, skoraj dobesedno vrnil k svojim začetkom. V Gospodih, ki si ga lahko od srede naprej ogledamo tudi v domačih kinodvoranah, se namreč vrača v londosko podzemlje, h kralju gandže Mickeyju Pearsonu (ki ga upodobi Matthew McConaughey) in njegovi desni roki, Raymondu (vedno isti Charlie Hunnam), znova se posluži nekakšne metafilmske pripovedi, z zaustavljenimi in upočasnjenimi posnetki, ki nam jo kot nekakšen demiurg – vsaj na začetku se tako zdi – pripoveduje zasebni preiskovalec Fletcher (izvrstni Hugh Grant), pa filmskim citatom (čeprav po večini predvsem svojih del, na primer Možje iz agencije UNCLE) … Skratka, zazdi se nam, kot da se hoče vrniti v času. A pri tem spregleda, da sta vmes vendarle minili že skoraj dve polni desetletji in da se je svet temeljito spremenil. Gospodje so po eni strani sicer še vedno razredno ozaveščeni, saj brez olepšav naslikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, toda po drugi strani se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel med drugim oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«. No, do Gospodov vendarle ne gre biti prestrog: že zaradi tega, ker nedvomno predstavljajo najzabavnejši in najbolj prebavljivi Ritchijev izdelek zadnjih desetletij.


17.05.2021

Marija Švajncer: Samogotovost

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.


13.05.2021

Véronique Olmi: Škorpijon

Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ


12.05.2021

Slaba družba

Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com


10.05.2021

Cvetka Bevc: Sence in Izpovedi črnega mačka

Avtorica recenzije: Miriam Drev Bere Jasna Rodošek.


10.05.2021

Vladimir Šenk: Ljubljanski kongres 1821

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


10.05.2021

Claudia Durastanti: Tujka

Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bere Jasna Rodošek.


10.05.2021

Stefan Feinig: 374

Avtor recenzije: Lev Detela Bere Aleksander Golja


10.05.2021

Izbrisati zgodovino

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.05.2021

Ali Žerdin: MMXX - Leto nevarne bližine

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.05.2021

Nataša Sukič: Amplituda

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Eva Longyka Marušič.


03.05.2021

Vladimir Sorokin: Opričnikov dan

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.


03.05.2021

Andrej Lutman: Zvrhan čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


30.04.2021

Prinčevo potovanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.04.2021

Gospodična Marx

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.04.2021

Marija Makarovič: Jazbina

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko


26.04.2021

Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta

Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Jure Franko in Jasna Rodošek.


26.04.2021

Cvetka Bevc: In vendar sem

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


26.04.2021

Štefan Kardoš in Jožica Atelšek: Plastenje s(r)amot

Avtor recenzije: Miša Gams Bere Lidija Hartman.


23.04.2021

Cesta Federica Fellinija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.04.2021

Maryanne Wolf: Bralec vrni se domov

Avtorica recenzije: Ana Rozman Bere Eva Longyka Marušič.


Stran 55 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov