Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dolittle, ima na prvi pogled vse, kar potrebuje za uspeh, a vendarle filmu manjka nekaj poglavitnega – ideja, kako vse skupaj povezati v zabavno, duhovito, nepozabno pustolovščino.
Prenašanje klasičnih literarnih likov na filmska platna je vedno zelo kočljivo. Doktorja Dolittla pregovorno najbrž poznamo vsi, čeprav je le malokdo prebral katero izmed številnih pustolovščin izpod peresa angleškega pisatelja Hugha Loftinga – kvečjemu smo morda videli istoimensko situacijsko filmsko komedijo s spakljivim Eddijem Murphyjem s konca devetdesetih let. Murphyju se je kljub izrazito slabemu kritiškemu sprejemu in ocenam uspelo zasidrati v spomin gledalcev, najnovejša različica z naslovom Dolittle, ki je pravkar prispela v naše kinematografe, pa te sreče najbrž ne bo imela.
Zdi se, da so ustvarjalci z režiserjem in soscenaristom Stephenom Gaghanom na čelu preprosto želeli preveč. Zgodba, ki je časovno in prostorsko bliže literarni predlogi, torej postavljena v viktorijansko obdobje, in je pravzaprav ohlapna priredba prvega Dolitllovega filma iz leta 1967, je »na papirju« prava klasična pustolovščina, v kateri so govoreče živali še najmanjše čudo. Toda vsi pripetljaji, preobrati, bežanje, kraje dragocenih predmetov, spopadi s kraljevo mornarico in pregovarjanje z gusarji … vse izzveni nekako prazno, votlo, v gledališču bi temu z grdim germanizmom rekli flah. Enako brezkrven, skoraj na silo privlečen je žal tudi humor, začenši že z glavnim likom. Robert Downey, Jr., ki nesporno velja za enega najboljših igralcev rahlo samoironičnih vlog, je lik doktorja Dolittla – najbrž v želji, da bi se čim bolj oddaljil od železne vloge Iron Mana, ki ga je najbolj zaznamovala v zadnjih letih – spremenil v čudno živčno karikaturo, ki zaradi gestikulacije in ne ravno posrečenega naglasa včasih spominja celo na piratskega Jacka Sparrowa. Le da je žal precej manj duhovit.
Dolittle, ki si ga je pri nas mogoče ogledati v izvirni in sinhronizirani različici, ima na prvi pogled vse, kar potrebuje za uspeh. Čudovito animacijo, kakršna je značilna za Universal Studios, fantastično zasedbo, saj so zaigrali ali posodili živalim glasove igralci Emma Thompson, Tom Holland, Ralph Finnes, Antonio Banderas in številni drugi, ter odlično literarno predlogo, ki bralce navdušuje že dobro stoletje. A vendarle filmu manjka nekaj poglavitnega – ideja, kako vse skupaj povezati v zabavno, duhovito, nepozabno pustolovščino. Škoda.
Dolittle, ima na prvi pogled vse, kar potrebuje za uspeh, a vendarle filmu manjka nekaj poglavitnega – ideja, kako vse skupaj povezati v zabavno, duhovito, nepozabno pustolovščino.
Prenašanje klasičnih literarnih likov na filmska platna je vedno zelo kočljivo. Doktorja Dolittla pregovorno najbrž poznamo vsi, čeprav je le malokdo prebral katero izmed številnih pustolovščin izpod peresa angleškega pisatelja Hugha Loftinga – kvečjemu smo morda videli istoimensko situacijsko filmsko komedijo s spakljivim Eddijem Murphyjem s konca devetdesetih let. Murphyju se je kljub izrazito slabemu kritiškemu sprejemu in ocenam uspelo zasidrati v spomin gledalcev, najnovejša različica z naslovom Dolittle, ki je pravkar prispela v naše kinematografe, pa te sreče najbrž ne bo imela.
Zdi se, da so ustvarjalci z režiserjem in soscenaristom Stephenom Gaghanom na čelu preprosto želeli preveč. Zgodba, ki je časovno in prostorsko bliže literarni predlogi, torej postavljena v viktorijansko obdobje, in je pravzaprav ohlapna priredba prvega Dolitllovega filma iz leta 1967, je »na papirju« prava klasična pustolovščina, v kateri so govoreče živali še najmanjše čudo. Toda vsi pripetljaji, preobrati, bežanje, kraje dragocenih predmetov, spopadi s kraljevo mornarico in pregovarjanje z gusarji … vse izzveni nekako prazno, votlo, v gledališču bi temu z grdim germanizmom rekli flah. Enako brezkrven, skoraj na silo privlečen je žal tudi humor, začenši že z glavnim likom. Robert Downey, Jr., ki nesporno velja za enega najboljših igralcev rahlo samoironičnih vlog, je lik doktorja Dolittla – najbrž v želji, da bi se čim bolj oddaljil od železne vloge Iron Mana, ki ga je najbolj zaznamovala v zadnjih letih – spremenil v čudno živčno karikaturo, ki zaradi gestikulacije in ne ravno posrečenega naglasa včasih spominja celo na piratskega Jacka Sparrowa. Le da je žal precej manj duhovit.
Dolittle, ki si ga je pri nas mogoče ogledati v izvirni in sinhronizirani različici, ima na prvi pogled vse, kar potrebuje za uspeh. Čudovito animacijo, kakršna je značilna za Universal Studios, fantastično zasedbo, saj so zaigrali ali posodili živalim glasove igralci Emma Thompson, Tom Holland, Ralph Finnes, Antonio Banderas in številni drugi, ter odlično literarno predlogo, ki bralce navdušuje že dobro stoletje. A vendarle filmu manjka nekaj poglavitnega – ideja, kako vse skupaj povezati v zabavno, duhovito, nepozabno pustolovščino. Škoda.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov