Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Prevedle Maruša Avman Palermo, Eva Nežič in Veronika Šoster; Ljubljana : JSKD, Mentor, 2019

Mária Ferenčuhová, ena najbolj vznemirljivih slovaških in tudi srednjeevropskih pesnic, se je rodila v Bratislavi leta 1975 in je tudi prevajalka iz francoščine in urednica. Študirala je filmsko scenaristiko in dramaturgijo v Bratislavi, pozneje pa še jezikoslovje v Parizu. Predvsem študij filma odmeva v zbirki Ogrožena vrsta, za katero so povečini značilne popotniške pesmi, grajene na način hipnih posnetkov urbanih in naravnih pokrajin:

»Zapredki vizualnih motivov: … / … rezano cvetje, peclji, ki gnijejo v vazi, / prsti, ki migotajo po tipkah / registrske blagajne, / umazana telesa delavcev, / obsceno izpostavljena / žgočemu soncu …« (Atrakcije 1, str. 27).

Pesnica od pesmi do pesmi, od verza do verza spretno izmenjuje bližnje posnetke z velikimi plani, v katere se navadno ujamejo pokrajine, polne opustelih tovarn, tako značilnih za nekdanje komunistične dežele. Toda prav takšno na videz hladno beleženje tovrstnih prizorov te pesmi po eni strani oddaljuje od možnega moralizma in na drugi strani od pretirane čustvenosti, pri čemer empatijo do gospodarsko in ekološko propadajočih krajin prepušča bralcu oziroma bralki. V spremni besedi beremo, da so zbirko Ogrožena vrsta na Slovaškem označili za »ekofeministično«, in res ob močnem ekološkem vsebuje tudi feministični naboj. Ne nazadnje pesnica pripada generaciji, v kateri so se na do tedaj pretežno patriarhalnem slovaškem literarnem prizorišču uveljavile in prebile v osredje avtorice. Toda vrednost te zbirke ni toliko v angažiranosti kot v že omenjenem načinu gradnje pesmi, ali že kar pristopu k poeziji, pristopu, ki ga je Ferenčuhová v naslednji zbirki Imunost še izmojstrila in nadgradila.

Imunost je v marsikaterem pogledu izjemna pesniška zbirka in prek prevoda prinaša marsikatero novost tudi na slovensko pesniško prizorišče, saj veliko dolguje eni najmlajših pesniških smeri v svetu – »najdeni poeziji«. Na kratko rečeno je to poezija, ki jo najdemo v različnih, predvsem nepesniških besedilih, ta pa potem avtor ali avtorica z različnimi postopki reorganizira v nove pesniške celote. Najdena poezija je precej priljubljena predvsem v ZDA in v Franciji, kjer najdemo tudi kar nekaj njenih predhodnikov, kot so Blaise Cendrars, Guillaume Appollinaire in nekateri dadaistični pesniki. Za prvo pesniško zbirko najdene poezije pa velja danes vse bolj cenjena zbirka pesmi ameriškega pesnika Charlesa Reznikoffa Pričevanja, v kateri so pesmi narejene iz sodnih zapiskov. Mária Ferenčuhová je v Imunosti posegla po medicinskih anamnezah in opisih zdravilnih rastlin ter po faktografskih dnevniških zapiskih bolnic in bolnikov. Od siceršnjih zahtev najdene poezije, ki ne dopušča pretiranega spreminjanja izvirnega besedila, pa je oddaljila v tem, da izvorne tekste dopolnjuje z lastnimi verzi, pri čemer pa pazi, da ti niso v nasprotju s hladnim, strogim, formalnim duhom tovrstnih zapisov. Prav zaradi uporabe znanstvenega, medicinskega, torej poudarjeno nepesniškega jezika so njene pesmi izjemno močne, prepričljive, poetične, njihovi verzi pa sežejo globlje, kot bi segli čustveno bolj zaznamovani verzi. Kot na primer v pesmi Anamneza:

»Oče umrl pri 37 letih zaradi bolezni srca,

mati živa, sin zdrav, anamneza

s psihiatričnega vidika

zanemarljiva.

(…)

Po 14 dneh hospitalizacije

stabilizirana, počutje izboljšano,

odlično se odziva na zdravljene.

danes zjutraj usmerjena

v ambulantno

obravnavo.«

S pesniškima zbirkama Márie Ferenčuhove Ogrožena vrsta in Imunost slovenski bralke in bralci dobivamo izrazito sodobno in zanimivo avtorsko pisavo, in sicer tako po izbiri tematike kot tudi zaradi izbire pristopa k tematiki, pristopa, ki na inovativen način širi polje najdene poezije in poezije nasploh.