Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Slavo Šerc; Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Lukas Bärfuss (rojen leta 1971) je eden velikih v družbi sodobnikov švicarske književnosti – poleg Markusa Wernerja, Arna Camenischa, Alexa Capusa in še koga. Že njegova biografija dokazuje, kaj naredita talent in nagnjenost: Bärfuss se je praktično brez izobrazbe in prek domala eksotičnih bivanjskih izkušenj sam in sorazmerno zgodaj oblikoval v prepoznavnega in sčasoma bogato nagrajevanega pisca. Tako dramatika kot esejista in romanopisca. Da ni spregledljiv, dokazujejo že prevodi v slovenščino in uprizoritve njegovih dram na slovenskih gledaliških odrih – v Švici in nemško govorečem prostoru nasploh pa ga cenijo tudi kot angažiranega intelektualca, ki pogumno izreka kritične misli, naperjene v boleče točke sodobne družbe.
Mračna zven in pomen naslova kratkega romana Hagard napovedujeta vsebino, ki zareže v samozadovoljno površino nekega nevzdržno urejenega in le na videz predvidljivega okolja. Beseda hagard – kot je pojasnjeno na zadnji platnici, a brez opombe, v katerem jeziku! – namreč pomeni delirij, zmedenost, hiranje, in za lov udomačenega sokola. In res, upravičeno: nepremičninski poslovnež Philip, ki na neki kavarniški terasi zaman čaka na stranko, s katero je dogovorjen, se iz nepojasnljivega nagiba odpravi na zasledovanje neznane ženske. Ne da bi enkrat samkrat videl njen obraz. Zanimanje se hitro razraste v obsedenost, ta pa v razkroj in propad. Potrebnih je zgolj šestintrideset ur, da se povprečnež z natanko organizirano bližnjo prihodnostjo in vpleten v običajno neprepričljive odnose in razmerja spremeni v propadlega marginalca z neuresničljivim, popolnoma nerazumnim motivom. Razkroj je temeljit, sesuje se njegova z moderno tehnologijo in vprašljivo etiko našemljena urbanost, degradirana je tudi njegova zunanjost – toda glede cilja je prepričanje trdno. Gre za ljubezen? Do osebe, označene le z nekaj detajli zunanjosti, načinov gibanja, premikov in ugibanj? Ali pa se glavni junak nenadoma podredi presunljivi potrebi, da bi zapolnil praznino svoje površinske eksistence s smislom, ki razblini utvare sodobnosti kot dim, četudi s tem drvi v pogubo? Pisec se z nenavadno držo očividca in poročevalca ter z neizprosnim slikanjem in detajliranjem žive scene mesta in predmestja zelo potrudi narediti vtis, v kakšnem zverinjaku uspeva Philip in iz kakšnega s svojo primitivizacijo beži – tako da se bralec hočeš nočeš preveša k dvomu in iz dvoma morda celo v prepričanje, da je nepremičninarjev brezupni tek za srečo smiseln, če že ne upravičen. Kajti kaj nam v civilizaciji nadomestkov, ponaredkov in dvomljivih pomagal sploh še ostaja pravega, avtentičnega, elementarnega? Za kaj in za koga sploh živimo?
Bärfussovo dramatiziranje je učinkovito. Stranske scene nemara niso nujne, vendar so nedvomno zanimive in konec koncev smiselne. Jezik pa je suh. Morda presuh, popreproščen; čuti se, kot da je pisec v nezadržnem vleku fabule pozabil na osnovno slogovno razgibanost. Suhoparnosti ne zahteva niti grozljivost banalnega, srhljivo brezosebnega ozračja, ki ga še kako dobro opredmeti digitalna in elektronska navlaka, sploh kadar pusti na cedilu svoje odvisnike. Je pa seveda še kako prav, da človek prek literature, umetnosti ne spregleda fenomenov, ki so mu izrazito sovražni in ne nazadnje tuji.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Slavo Šerc; Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Lukas Bärfuss (rojen leta 1971) je eden velikih v družbi sodobnikov švicarske književnosti – poleg Markusa Wernerja, Arna Camenischa, Alexa Capusa in še koga. Že njegova biografija dokazuje, kaj naredita talent in nagnjenost: Bärfuss se je praktično brez izobrazbe in prek domala eksotičnih bivanjskih izkušenj sam in sorazmerno zgodaj oblikoval v prepoznavnega in sčasoma bogato nagrajevanega pisca. Tako dramatika kot esejista in romanopisca. Da ni spregledljiv, dokazujejo že prevodi v slovenščino in uprizoritve njegovih dram na slovenskih gledaliških odrih – v Švici in nemško govorečem prostoru nasploh pa ga cenijo tudi kot angažiranega intelektualca, ki pogumno izreka kritične misli, naperjene v boleče točke sodobne družbe.
Mračna zven in pomen naslova kratkega romana Hagard napovedujeta vsebino, ki zareže v samozadovoljno površino nekega nevzdržno urejenega in le na videz predvidljivega okolja. Beseda hagard – kot je pojasnjeno na zadnji platnici, a brez opombe, v katerem jeziku! – namreč pomeni delirij, zmedenost, hiranje, in za lov udomačenega sokola. In res, upravičeno: nepremičninski poslovnež Philip, ki na neki kavarniški terasi zaman čaka na stranko, s katero je dogovorjen, se iz nepojasnljivega nagiba odpravi na zasledovanje neznane ženske. Ne da bi enkrat samkrat videl njen obraz. Zanimanje se hitro razraste v obsedenost, ta pa v razkroj in propad. Potrebnih je zgolj šestintrideset ur, da se povprečnež z natanko organizirano bližnjo prihodnostjo in vpleten v običajno neprepričljive odnose in razmerja spremeni v propadlega marginalca z neuresničljivim, popolnoma nerazumnim motivom. Razkroj je temeljit, sesuje se njegova z moderno tehnologijo in vprašljivo etiko našemljena urbanost, degradirana je tudi njegova zunanjost – toda glede cilja je prepričanje trdno. Gre za ljubezen? Do osebe, označene le z nekaj detajli zunanjosti, načinov gibanja, premikov in ugibanj? Ali pa se glavni junak nenadoma podredi presunljivi potrebi, da bi zapolnil praznino svoje površinske eksistence s smislom, ki razblini utvare sodobnosti kot dim, četudi s tem drvi v pogubo? Pisec se z nenavadno držo očividca in poročevalca ter z neizprosnim slikanjem in detajliranjem žive scene mesta in predmestja zelo potrudi narediti vtis, v kakšnem zverinjaku uspeva Philip in iz kakšnega s svojo primitivizacijo beži – tako da se bralec hočeš nočeš preveša k dvomu in iz dvoma morda celo v prepričanje, da je nepremičninarjev brezupni tek za srečo smiseln, če že ne upravičen. Kajti kaj nam v civilizaciji nadomestkov, ponaredkov in dvomljivih pomagal sploh še ostaja pravega, avtentičnega, elementarnega? Za kaj in za koga sploh živimo?
Bärfussovo dramatiziranje je učinkovito. Stranske scene nemara niso nujne, vendar so nedvomno zanimive in konec koncev smiselne. Jezik pa je suh. Morda presuh, popreproščen; čuti se, kot da je pisec v nezadržnem vleku fabule pozabil na osnovno slogovno razgibanost. Suhoparnosti ne zahteva niti grozljivost banalnega, srhljivo brezosebnega ozračja, ki ga še kako dobro opredmeti digitalna in elektronska navlaka, sploh kadar pusti na cedilu svoje odvisnike. Je pa seveda še kako prav, da človek prek literature, umetnosti ne spregleda fenomenov, ki so mu izrazito sovražni in ne nazadnje tuji.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov