Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Maribor : Litera, 2019

Roman Petra Rezmana Mesto na vodi ostaja zvest velenjskemu koloritu in premogovniški tematiki, a avtor  je v njem prvič segel tudi po nekaterih žanrskih elementih: roman se tako ne dotika le preteklosti in sedanjosti kot v prejšnjih besedilih iz knapovskega opusa, temveč tudi prihodnosti – dogajanje sega tja vse do leta 2060, v čas, ko zrak v mestu Trdovelenje zaradi podzemnega uplinjanja premoga postane prenasičen z nevarnimi plini in mestne oblasti vzpostavijo repliko mestnega jedra na vodi.

V okvirni zgodbi romana se tako srečujemo z razmerami in spremembami načina bivanja na tako imenovanem pontonu, ogromnem splavu, na katerega so mestne oblasti ob uhajanju strupenih plinov preselile prebivalstvo. Njihovo življenje zaznamuje nenavadna oblika samoupravljanja, v katerem imajo vsi prek tako imenovanih apliksov in vgrajenih čipov nadzor nad vsemi drugimi na pontonu; preživljajo pa se z »zbiranjem« trupel umrlih, ki se jih uporablja za gorivo. Pontona načeloma ni dovoljeno zapuščati.

Okvirna zgodba ima tako izrazito poudarjene znanstvenofantastične prvine. Rezman jih je v ciklu tokrat uporabil prvič – in to se tudi nekoliko pozna. Temu delu romana manjka preciznosti in premišljenosti, ki odlikujeta vloženo zgodbo, in marsikaj ostaja precej nezadovoljivo pojasnjeno. Eno večjih vprašanj je, kako se je na pontonu, tako omejenem prostoru z omejenimi finančnimi sredstvi, razvila tako visokotehnološka družba, ali pa, kako je mogoče, da bi prebivalci Trdovelenja v zgolj dvajsetih letih pozabili na svoje prejšnje življenje. Jurij, osrednji protagonist te okvirne linije, otrok ene od likinj vložene pripovedi, npr. ne pozna ničesar iz »prejšnje realnosti«: ne ve, da obstaja (ali »je obstajala«) smrt, da so ljudje v Trdovelenju uživali hrano ipd., čeprav je njegova mama, rojena v devetdesetih, večji del življenja prebila v nam znani stvarnosti in se je na ponton preselila šele leta 2039, ko je imela že nekaj čez štirideset let. Neodgovorjeno deloma ostaja tudi vprašanje, zakaj je mestna oblast odredila selitev na ponton. Nakazuje se odgovor, da zato, da prebivalce mesta po njihovi smrti uporablja kot gorivo za pridobivanje električne energije, a se zaradi relativno majhnega števila ljudi (38.000) to ne zdi najbolj prepričljivo. Okvirna futuristična pripoved se tako bere predvsem kot zanimiva kuriozitetna špekulacija, ki je za branje privlačnejša kot vložena pripoved, ki pa ji je v romanu žal odmerjenega sorazmerno malo prostora in se ne razvije v polnosti, četudi premore številna dobra izhodišča.

Vložena zgodba, ki predstavlja glavnino romana Mesto na vodi, se po drugi strani večinoma odvija v bližji prihodnosti, nekako med letoma 2023 in 2039. Prinaša natančno študijo uničevanja okolja v Velenju in realnih nevarnosti, ki mestu grozijo, pri čemer se ta del špekulativne prihodnosti – od razlitja velenjskega jezera do podzemnega uplinjanja premoga, ki privede do zastrupitve zraka v Trdovelenju – opira na zgodovino mesta Velenje ter zajema tudi precizno literarno predelavo primera Energokemični kombinat Velenje. Skozi to precizno, dobro domišljeno študijo je Rezman izrisal zgodovino mesta ter prikazal, kako so ekonomski interesi in pohlep manjših skupin ljudi desetletja spodjedali okolje v šaleški dolini, prepričljivo in skrbno pa avtor hkrati slika tudi prihodnost mesta, ki se ne odvrne od nekaterih ogrožajočih praks. Vloženi zgodbi lahko kvečjemu očitamo nekolikšno pustost.

Roman Mesto na vodi s tem odpira relevantna vprašanja o človekovem izkoriščanju okoljskih virov, opozarja na omejenost le-teh ter nas sooča z možnimi posledicami našega delovanja, usmerjenega zgolj k ekonomskim interesom. Da je slepoumnost obče prisotna tudi v splošni populaciji – ne, denimo, le v nekaterih elitnih družbenih skupinah – dobro ponazori naslednja poved:

»Poglej, celo dolino smo potopili, pa se nihče več ne buni. Ko dobijo denar, pa stanovanje, pa da jim nekaj ostane za avto … Še veseli so, da se je vse potopilo!«

Mesto na vodi Petra Rezmana je roman, ki ga lahko beremo kot informativno študijo primera, ki pa z nekolikšno distanco in pozornostjo na svetovni kontekst iz lokalne zgodbe prerašča v globalno, še kako aktualno pripoved.