Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Roman Petra Rezmana Mesto na vodi ostaja zvest velenjskemu koloritu in premogovniški tematiki, a avtor je v njem prvič segel tudi po nekaterih žanrskih elementih: roman se tako ne dotika le preteklosti in sedanjosti kot v prejšnjih besedilih iz knapovskega opusa, temveč tudi prihodnosti – dogajanje sega tja vse do leta 2060, v čas, ko zrak v mestu Trdovelenje zaradi podzemnega uplinjanja premoga postane prenasičen z nevarnimi plini in mestne oblasti vzpostavijo repliko mestnega jedra na vodi.
V okvirni zgodbi romana se tako srečujemo z razmerami in spremembami načina bivanja na tako imenovanem pontonu, ogromnem splavu, na katerega so mestne oblasti ob uhajanju strupenih plinov preselile prebivalstvo. Njihovo življenje zaznamuje nenavadna oblika samoupravljanja, v katerem imajo vsi prek tako imenovanih apliksov in vgrajenih čipov nadzor nad vsemi drugimi na pontonu; preživljajo pa se z »zbiranjem« trupel umrlih, ki se jih uporablja za gorivo. Pontona načeloma ni dovoljeno zapuščati.
Okvirna zgodba ima tako izrazito poudarjene znanstvenofantastične prvine. Rezman jih je v ciklu tokrat uporabil prvič – in to se tudi nekoliko pozna. Temu delu romana manjka preciznosti in premišljenosti, ki odlikujeta vloženo zgodbo, in marsikaj ostaja precej nezadovoljivo pojasnjeno. Eno večjih vprašanj je, kako se je na pontonu, tako omejenem prostoru z omejenimi finančnimi sredstvi, razvila tako visokotehnološka družba, ali pa, kako je mogoče, da bi prebivalci Trdovelenja v zgolj dvajsetih letih pozabili na svoje prejšnje življenje. Jurij, osrednji protagonist te okvirne linije, otrok ene od likinj vložene pripovedi, npr. ne pozna ničesar iz »prejšnje realnosti«: ne ve, da obstaja (ali »je obstajala«) smrt, da so ljudje v Trdovelenju uživali hrano ipd., čeprav je njegova mama, rojena v devetdesetih, večji del življenja prebila v nam znani stvarnosti in se je na ponton preselila šele leta 2039, ko je imela že nekaj čez štirideset let. Neodgovorjeno deloma ostaja tudi vprašanje, zakaj je mestna oblast odredila selitev na ponton. Nakazuje se odgovor, da zato, da prebivalce mesta po njihovi smrti uporablja kot gorivo za pridobivanje električne energije, a se zaradi relativno majhnega števila ljudi (38.000) to ne zdi najbolj prepričljivo. Okvirna futuristična pripoved se tako bere predvsem kot zanimiva kuriozitetna špekulacija, ki je za branje privlačnejša kot vložena pripoved, ki pa ji je v romanu žal odmerjenega sorazmerno malo prostora in se ne razvije v polnosti, četudi premore številna dobra izhodišča.
Vložena zgodba, ki predstavlja glavnino romana Mesto na vodi, se po drugi strani večinoma odvija v bližji prihodnosti, nekako med letoma 2023 in 2039. Prinaša natančno študijo uničevanja okolja v Velenju in realnih nevarnosti, ki mestu grozijo, pri čemer se ta del špekulativne prihodnosti – od razlitja velenjskega jezera do podzemnega uplinjanja premoga, ki privede do zastrupitve zraka v Trdovelenju – opira na zgodovino mesta Velenje ter zajema tudi precizno literarno predelavo primera Energokemični kombinat Velenje. Skozi to precizno, dobro domišljeno študijo je Rezman izrisal zgodovino mesta ter prikazal, kako so ekonomski interesi in pohlep manjših skupin ljudi desetletja spodjedali okolje v šaleški dolini, prepričljivo in skrbno pa avtor hkrati slika tudi prihodnost mesta, ki se ne odvrne od nekaterih ogrožajočih praks. Vloženi zgodbi lahko kvečjemu očitamo nekolikšno pustost.
Roman Mesto na vodi s tem odpira relevantna vprašanja o človekovem izkoriščanju okoljskih virov, opozarja na omejenost le-teh ter nas sooča z možnimi posledicami našega delovanja, usmerjenega zgolj k ekonomskim interesom. Da je slepoumnost obče prisotna tudi v splošni populaciji – ne, denimo, le v nekaterih elitnih družbenih skupinah – dobro ponazori naslednja poved:
»Poglej, celo dolino smo potopili, pa se nihče več ne buni. Ko dobijo denar, pa stanovanje, pa da jim nekaj ostane za avto … Še veseli so, da se je vse potopilo!«
Mesto na vodi Petra Rezmana je roman, ki ga lahko beremo kot informativno študijo primera, ki pa z nekolikšno distanco in pozornostjo na svetovni kontekst iz lokalne zgodbe prerašča v globalno, še kako aktualno pripoved.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Roman Petra Rezmana Mesto na vodi ostaja zvest velenjskemu koloritu in premogovniški tematiki, a avtor je v njem prvič segel tudi po nekaterih žanrskih elementih: roman se tako ne dotika le preteklosti in sedanjosti kot v prejšnjih besedilih iz knapovskega opusa, temveč tudi prihodnosti – dogajanje sega tja vse do leta 2060, v čas, ko zrak v mestu Trdovelenje zaradi podzemnega uplinjanja premoga postane prenasičen z nevarnimi plini in mestne oblasti vzpostavijo repliko mestnega jedra na vodi.
V okvirni zgodbi romana se tako srečujemo z razmerami in spremembami načina bivanja na tako imenovanem pontonu, ogromnem splavu, na katerega so mestne oblasti ob uhajanju strupenih plinov preselile prebivalstvo. Njihovo življenje zaznamuje nenavadna oblika samoupravljanja, v katerem imajo vsi prek tako imenovanih apliksov in vgrajenih čipov nadzor nad vsemi drugimi na pontonu; preživljajo pa se z »zbiranjem« trupel umrlih, ki se jih uporablja za gorivo. Pontona načeloma ni dovoljeno zapuščati.
Okvirna zgodba ima tako izrazito poudarjene znanstvenofantastične prvine. Rezman jih je v ciklu tokrat uporabil prvič – in to se tudi nekoliko pozna. Temu delu romana manjka preciznosti in premišljenosti, ki odlikujeta vloženo zgodbo, in marsikaj ostaja precej nezadovoljivo pojasnjeno. Eno večjih vprašanj je, kako se je na pontonu, tako omejenem prostoru z omejenimi finančnimi sredstvi, razvila tako visokotehnološka družba, ali pa, kako je mogoče, da bi prebivalci Trdovelenja v zgolj dvajsetih letih pozabili na svoje prejšnje življenje. Jurij, osrednji protagonist te okvirne linije, otrok ene od likinj vložene pripovedi, npr. ne pozna ničesar iz »prejšnje realnosti«: ne ve, da obstaja (ali »je obstajala«) smrt, da so ljudje v Trdovelenju uživali hrano ipd., čeprav je njegova mama, rojena v devetdesetih, večji del življenja prebila v nam znani stvarnosti in se je na ponton preselila šele leta 2039, ko je imela že nekaj čez štirideset let. Neodgovorjeno deloma ostaja tudi vprašanje, zakaj je mestna oblast odredila selitev na ponton. Nakazuje se odgovor, da zato, da prebivalce mesta po njihovi smrti uporablja kot gorivo za pridobivanje električne energije, a se zaradi relativno majhnega števila ljudi (38.000) to ne zdi najbolj prepričljivo. Okvirna futuristična pripoved se tako bere predvsem kot zanimiva kuriozitetna špekulacija, ki je za branje privlačnejša kot vložena pripoved, ki pa ji je v romanu žal odmerjenega sorazmerno malo prostora in se ne razvije v polnosti, četudi premore številna dobra izhodišča.
Vložena zgodba, ki predstavlja glavnino romana Mesto na vodi, se po drugi strani večinoma odvija v bližji prihodnosti, nekako med letoma 2023 in 2039. Prinaša natančno študijo uničevanja okolja v Velenju in realnih nevarnosti, ki mestu grozijo, pri čemer se ta del špekulativne prihodnosti – od razlitja velenjskega jezera do podzemnega uplinjanja premoga, ki privede do zastrupitve zraka v Trdovelenju – opira na zgodovino mesta Velenje ter zajema tudi precizno literarno predelavo primera Energokemični kombinat Velenje. Skozi to precizno, dobro domišljeno študijo je Rezman izrisal zgodovino mesta ter prikazal, kako so ekonomski interesi in pohlep manjših skupin ljudi desetletja spodjedali okolje v šaleški dolini, prepričljivo in skrbno pa avtor hkrati slika tudi prihodnost mesta, ki se ne odvrne od nekaterih ogrožajočih praks. Vloženi zgodbi lahko kvečjemu očitamo nekolikšno pustost.
Roman Mesto na vodi s tem odpira relevantna vprašanja o človekovem izkoriščanju okoljskih virov, opozarja na omejenost le-teh ter nas sooča z možnimi posledicami našega delovanja, usmerjenega zgolj k ekonomskim interesom. Da je slepoumnost obče prisotna tudi v splošni populaciji – ne, denimo, le v nekaterih elitnih družbenih skupinah – dobro ponazori naslednja poved:
»Poglej, celo dolino smo potopili, pa se nihče več ne buni. Ko dobijo denar, pa stanovanje, pa da jim nekaj ostane za avto … Še veseli so, da se je vse potopilo!«
Mesto na vodi Petra Rezmana je roman, ki ga lahko beremo kot informativno študijo primera, ki pa z nekolikšno distanco in pozornostjo na svetovni kontekst iz lokalne zgodbe prerašča v globalno, še kako aktualno pripoved.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
Neveljaven email naslov