Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Roman Petra Rezmana Mesto na vodi ostaja zvest velenjskemu koloritu in premogovniški tematiki, a avtor je v njem prvič segel tudi po nekaterih žanrskih elementih: roman se tako ne dotika le preteklosti in sedanjosti kot v prejšnjih besedilih iz knapovskega opusa, temveč tudi prihodnosti – dogajanje sega tja vse do leta 2060, v čas, ko zrak v mestu Trdovelenje zaradi podzemnega uplinjanja premoga postane prenasičen z nevarnimi plini in mestne oblasti vzpostavijo repliko mestnega jedra na vodi.
V okvirni zgodbi romana se tako srečujemo z razmerami in spremembami načina bivanja na tako imenovanem pontonu, ogromnem splavu, na katerega so mestne oblasti ob uhajanju strupenih plinov preselile prebivalstvo. Njihovo življenje zaznamuje nenavadna oblika samoupravljanja, v katerem imajo vsi prek tako imenovanih apliksov in vgrajenih čipov nadzor nad vsemi drugimi na pontonu; preživljajo pa se z »zbiranjem« trupel umrlih, ki se jih uporablja za gorivo. Pontona načeloma ni dovoljeno zapuščati.
Okvirna zgodba ima tako izrazito poudarjene znanstvenofantastične prvine. Rezman jih je v ciklu tokrat uporabil prvič – in to se tudi nekoliko pozna. Temu delu romana manjka preciznosti in premišljenosti, ki odlikujeta vloženo zgodbo, in marsikaj ostaja precej nezadovoljivo pojasnjeno. Eno večjih vprašanj je, kako se je na pontonu, tako omejenem prostoru z omejenimi finančnimi sredstvi, razvila tako visokotehnološka družba, ali pa, kako je mogoče, da bi prebivalci Trdovelenja v zgolj dvajsetih letih pozabili na svoje prejšnje življenje. Jurij, osrednji protagonist te okvirne linije, otrok ene od likinj vložene pripovedi, npr. ne pozna ničesar iz »prejšnje realnosti«: ne ve, da obstaja (ali »je obstajala«) smrt, da so ljudje v Trdovelenju uživali hrano ipd., čeprav je njegova mama, rojena v devetdesetih, večji del življenja prebila v nam znani stvarnosti in se je na ponton preselila šele leta 2039, ko je imela že nekaj čez štirideset let. Neodgovorjeno deloma ostaja tudi vprašanje, zakaj je mestna oblast odredila selitev na ponton. Nakazuje se odgovor, da zato, da prebivalce mesta po njihovi smrti uporablja kot gorivo za pridobivanje električne energije, a se zaradi relativno majhnega števila ljudi (38.000) to ne zdi najbolj prepričljivo. Okvirna futuristična pripoved se tako bere predvsem kot zanimiva kuriozitetna špekulacija, ki je za branje privlačnejša kot vložena pripoved, ki pa ji je v romanu žal odmerjenega sorazmerno malo prostora in se ne razvije v polnosti, četudi premore številna dobra izhodišča.
Vložena zgodba, ki predstavlja glavnino romana Mesto na vodi, se po drugi strani večinoma odvija v bližji prihodnosti, nekako med letoma 2023 in 2039. Prinaša natančno študijo uničevanja okolja v Velenju in realnih nevarnosti, ki mestu grozijo, pri čemer se ta del špekulativne prihodnosti – od razlitja velenjskega jezera do podzemnega uplinjanja premoga, ki privede do zastrupitve zraka v Trdovelenju – opira na zgodovino mesta Velenje ter zajema tudi precizno literarno predelavo primera Energokemični kombinat Velenje. Skozi to precizno, dobro domišljeno študijo je Rezman izrisal zgodovino mesta ter prikazal, kako so ekonomski interesi in pohlep manjših skupin ljudi desetletja spodjedali okolje v šaleški dolini, prepričljivo in skrbno pa avtor hkrati slika tudi prihodnost mesta, ki se ne odvrne od nekaterih ogrožajočih praks. Vloženi zgodbi lahko kvečjemu očitamo nekolikšno pustost.
Roman Mesto na vodi s tem odpira relevantna vprašanja o človekovem izkoriščanju okoljskih virov, opozarja na omejenost le-teh ter nas sooča z možnimi posledicami našega delovanja, usmerjenega zgolj k ekonomskim interesom. Da je slepoumnost obče prisotna tudi v splošni populaciji – ne, denimo, le v nekaterih elitnih družbenih skupinah – dobro ponazori naslednja poved:
»Poglej, celo dolino smo potopili, pa se nihče več ne buni. Ko dobijo denar, pa stanovanje, pa da jim nekaj ostane za avto … Še veseli so, da se je vse potopilo!«
Mesto na vodi Petra Rezmana je roman, ki ga lahko beremo kot informativno študijo primera, ki pa z nekolikšno distanco in pozornostjo na svetovni kontekst iz lokalne zgodbe prerašča v globalno, še kako aktualno pripoved.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Roman Petra Rezmana Mesto na vodi ostaja zvest velenjskemu koloritu in premogovniški tematiki, a avtor je v njem prvič segel tudi po nekaterih žanrskih elementih: roman se tako ne dotika le preteklosti in sedanjosti kot v prejšnjih besedilih iz knapovskega opusa, temveč tudi prihodnosti – dogajanje sega tja vse do leta 2060, v čas, ko zrak v mestu Trdovelenje zaradi podzemnega uplinjanja premoga postane prenasičen z nevarnimi plini in mestne oblasti vzpostavijo repliko mestnega jedra na vodi.
V okvirni zgodbi romana se tako srečujemo z razmerami in spremembami načina bivanja na tako imenovanem pontonu, ogromnem splavu, na katerega so mestne oblasti ob uhajanju strupenih plinov preselile prebivalstvo. Njihovo življenje zaznamuje nenavadna oblika samoupravljanja, v katerem imajo vsi prek tako imenovanih apliksov in vgrajenih čipov nadzor nad vsemi drugimi na pontonu; preživljajo pa se z »zbiranjem« trupel umrlih, ki se jih uporablja za gorivo. Pontona načeloma ni dovoljeno zapuščati.
Okvirna zgodba ima tako izrazito poudarjene znanstvenofantastične prvine. Rezman jih je v ciklu tokrat uporabil prvič – in to se tudi nekoliko pozna. Temu delu romana manjka preciznosti in premišljenosti, ki odlikujeta vloženo zgodbo, in marsikaj ostaja precej nezadovoljivo pojasnjeno. Eno večjih vprašanj je, kako se je na pontonu, tako omejenem prostoru z omejenimi finančnimi sredstvi, razvila tako visokotehnološka družba, ali pa, kako je mogoče, da bi prebivalci Trdovelenja v zgolj dvajsetih letih pozabili na svoje prejšnje življenje. Jurij, osrednji protagonist te okvirne linije, otrok ene od likinj vložene pripovedi, npr. ne pozna ničesar iz »prejšnje realnosti«: ne ve, da obstaja (ali »je obstajala«) smrt, da so ljudje v Trdovelenju uživali hrano ipd., čeprav je njegova mama, rojena v devetdesetih, večji del življenja prebila v nam znani stvarnosti in se je na ponton preselila šele leta 2039, ko je imela že nekaj čez štirideset let. Neodgovorjeno deloma ostaja tudi vprašanje, zakaj je mestna oblast odredila selitev na ponton. Nakazuje se odgovor, da zato, da prebivalce mesta po njihovi smrti uporablja kot gorivo za pridobivanje električne energije, a se zaradi relativno majhnega števila ljudi (38.000) to ne zdi najbolj prepričljivo. Okvirna futuristična pripoved se tako bere predvsem kot zanimiva kuriozitetna špekulacija, ki je za branje privlačnejša kot vložena pripoved, ki pa ji je v romanu žal odmerjenega sorazmerno malo prostora in se ne razvije v polnosti, četudi premore številna dobra izhodišča.
Vložena zgodba, ki predstavlja glavnino romana Mesto na vodi, se po drugi strani večinoma odvija v bližji prihodnosti, nekako med letoma 2023 in 2039. Prinaša natančno študijo uničevanja okolja v Velenju in realnih nevarnosti, ki mestu grozijo, pri čemer se ta del špekulativne prihodnosti – od razlitja velenjskega jezera do podzemnega uplinjanja premoga, ki privede do zastrupitve zraka v Trdovelenju – opira na zgodovino mesta Velenje ter zajema tudi precizno literarno predelavo primera Energokemični kombinat Velenje. Skozi to precizno, dobro domišljeno študijo je Rezman izrisal zgodovino mesta ter prikazal, kako so ekonomski interesi in pohlep manjših skupin ljudi desetletja spodjedali okolje v šaleški dolini, prepričljivo in skrbno pa avtor hkrati slika tudi prihodnost mesta, ki se ne odvrne od nekaterih ogrožajočih praks. Vloženi zgodbi lahko kvečjemu očitamo nekolikšno pustost.
Roman Mesto na vodi s tem odpira relevantna vprašanja o človekovem izkoriščanju okoljskih virov, opozarja na omejenost le-teh ter nas sooča z možnimi posledicami našega delovanja, usmerjenega zgolj k ekonomskim interesom. Da je slepoumnost obče prisotna tudi v splošni populaciji – ne, denimo, le v nekaterih elitnih družbenih skupinah – dobro ponazori naslednja poved:
»Poglej, celo dolino smo potopili, pa se nihče več ne buni. Ko dobijo denar, pa stanovanje, pa da jim nekaj ostane za avto … Še veseli so, da se je vse potopilo!«
Mesto na vodi Petra Rezmana je roman, ki ga lahko beremo kot informativno študijo primera, ki pa z nekolikšno distanco in pozornostjo na svetovni kontekst iz lokalne zgodbe prerašča v globalno, še kako aktualno pripoved.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov