Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izdajalec

31.01.2020

Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.

Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.

Konec 50. in v začetku 60. let se je v kontekstu italijanske kinematografije pričela silovito uveljavljati nova generacija cineastov, ki se je vse bolj oddaljevala od svojih filmskih očetov, Fellinija in Antonionija, saj je v italijanski film vpeljala izrazito politične, celo ideološke teme. V prvi vrsti so bili to Ermanno Olmi, Pier Paolo Pasolini, Marco Ferreri, Bernardo Bertolucci, Marco Bellocchio ter brata Taviani. Ti avtorji so se pričeli vse bolj oddaljevati od Antonionijevega tesnobnega eksistencializma in Fellinijevega fantastičnega nadrealizma ter so pri tem odločno stopili v družbeno kritične in politične vode. A seveda so bile tudi med njimi velike razlike. Tako bi lahko na eno stran tega spektra postavili Olmijev intimizem, na drugo pa socialni realizem Francesca Rosija. Med avtorji, ki so se znašli nekako vmes, pa je morda še najbolj izstopal prav Marco Bellocchio, saj so njegova dela, prežeta z antikonformizmom in kritično držo do malomeščanskega duha italijanskega srednjega razreda predstavljala resnično osvežitev italijanskega filma. Tak, neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom, pa je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja, čeprav so ga po zatonu italijanskega političnega filma mnogi že odpisali. Spomnimo se samo njegovih dveh sijajnih celovečercev iz prvega desetletja novega stoletja, revizionistične mojstrovine na temo ugrabitve politika Alda Mora, film Dober dan, noč, ter njegove metafilmske kvazibiografije Režiser porok.

In tak je Bellocchio še danes. V domačih kinodvoranah si namreč  lahko ogledamo njegovo najnovejše delo, v letošnjem Cannesu premierno predstavljenega Izdajalca, ta Bellocchiov nenavadni obračun z mafijo, ki nam preko zanj tako značilnega pristopa predstavi prvega med mafijskimi skesanci, Tommasa Buscetto. A pozor, čeprav gre za temo, ki so se je italijanski filmski ustvarjalci že v preteklosti radi lotili, gre opozoriti, da je Izdajalec vendarle precej nenavadno delo, in sicer ne le za tiste, ki so sicer na to temo vajeni ameriške cineastične perspektive. Zgodbo o dogodkih, ki so pripeljali do »procesa stoletja« ali »maxi procesa«, kot so Italijani radi poimenovali zaključek preiskave pogumnega tožilca Giovannija Falconeja, ki se je kot prvi upal zoperstaviti italijanskemu organizranemu kriminalu, zloglasni Cosi Nostri (koza nostra), nam namreč ne poda historično natančno in linearno, in prav tako tudi ne skozi oči omenjenega tožilca Falconeja. Ne, ponudi nam izrazito subjektivno doživljanje tistega prvega »pentita«, skesanca, Tommasa Buscette. In tako skačemo iz Palerma v Brazilijo, iz Rima v Združene države, iz začetka 80. let do zaključka tega desetletja in nazaj, ter nato z dolgim skokom daleč naprej. Prav tako je začuda veliko govora o časti, poštenju, morali, kar je za zgodbo o brutalnih mafijskih morilcih in preprodajalcih vsaj nenavadno. A bolj ko se prepuščamo temu nenavadnemu toku Bellocchiovega dela, bolj ko nam postaja domače vijuganje njegovih misli, globlje postaja naše razumevanje zgodbe in dilem, pred katerimi se znajde naš protagonist. Res je sicer, da nam Bellocchio predstavi tudi kaotičnost razmer, v katerih je potekal sploh prvi proces proti mafiji v Italiji, kaotičnost, ki jo mestoma začini s svojskim humorjev (pregovorna jezikovna bariera med Sicilijanci in »ostalimi« Italijani), a njegova osredotočenost je v prvi vrsti namenjena Buscetti in razlogom, ki so ga pripeljali do tega, da je postal tisti »prvi«. A prav v tem je Bellocchio preprosto edinstven in nenadkriljiv.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Izdajalec

31.01.2020

Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.

Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.

Konec 50. in v začetku 60. let se je v kontekstu italijanske kinematografije pričela silovito uveljavljati nova generacija cineastov, ki se je vse bolj oddaljevala od svojih filmskih očetov, Fellinija in Antonionija, saj je v italijanski film vpeljala izrazito politične, celo ideološke teme. V prvi vrsti so bili to Ermanno Olmi, Pier Paolo Pasolini, Marco Ferreri, Bernardo Bertolucci, Marco Bellocchio ter brata Taviani. Ti avtorji so se pričeli vse bolj oddaljevati od Antonionijevega tesnobnega eksistencializma in Fellinijevega fantastičnega nadrealizma ter so pri tem odločno stopili v družbeno kritične in politične vode. A seveda so bile tudi med njimi velike razlike. Tako bi lahko na eno stran tega spektra postavili Olmijev intimizem, na drugo pa socialni realizem Francesca Rosija. Med avtorji, ki so se znašli nekako vmes, pa je morda še najbolj izstopal prav Marco Bellocchio, saj so njegova dela, prežeta z antikonformizmom in kritično držo do malomeščanskega duha italijanskega srednjega razreda predstavljala resnično osvežitev italijanskega filma. Tak, neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom, pa je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja, čeprav so ga po zatonu italijanskega političnega filma mnogi že odpisali. Spomnimo se samo njegovih dveh sijajnih celovečercev iz prvega desetletja novega stoletja, revizionistične mojstrovine na temo ugrabitve politika Alda Mora, film Dober dan, noč, ter njegove metafilmske kvazibiografije Režiser porok.

In tak je Bellocchio še danes. V domačih kinodvoranah si namreč  lahko ogledamo njegovo najnovejše delo, v letošnjem Cannesu premierno predstavljenega Izdajalca, ta Bellocchiov nenavadni obračun z mafijo, ki nam preko zanj tako značilnega pristopa predstavi prvega med mafijskimi skesanci, Tommasa Buscetto. A pozor, čeprav gre za temo, ki so se je italijanski filmski ustvarjalci že v preteklosti radi lotili, gre opozoriti, da je Izdajalec vendarle precej nenavadno delo, in sicer ne le za tiste, ki so sicer na to temo vajeni ameriške cineastične perspektive. Zgodbo o dogodkih, ki so pripeljali do »procesa stoletja« ali »maxi procesa«, kot so Italijani radi poimenovali zaključek preiskave pogumnega tožilca Giovannija Falconeja, ki se je kot prvi upal zoperstaviti italijanskemu organizranemu kriminalu, zloglasni Cosi Nostri (koza nostra), nam namreč ne poda historično natančno in linearno, in prav tako tudi ne skozi oči omenjenega tožilca Falconeja. Ne, ponudi nam izrazito subjektivno doživljanje tistega prvega »pentita«, skesanca, Tommasa Buscette. In tako skačemo iz Palerma v Brazilijo, iz Rima v Združene države, iz začetka 80. let do zaključka tega desetletja in nazaj, ter nato z dolgim skokom daleč naprej. Prav tako je začuda veliko govora o časti, poštenju, morali, kar je za zgodbo o brutalnih mafijskih morilcih in preprodajalcih vsaj nenavadno. A bolj ko se prepuščamo temu nenavadnemu toku Bellocchiovega dela, bolj ko nam postaja domače vijuganje njegovih misli, globlje postaja naše razumevanje zgodbe in dilem, pred katerimi se znajde naš protagonist. Res je sicer, da nam Bellocchio predstavi tudi kaotičnost razmer, v katerih je potekal sploh prvi proces proti mafiji v Italiji, kaotičnost, ki jo mestoma začini s svojskim humorjev (pregovorna jezikovna bariera med Sicilijanci in »ostalimi« Italijani), a njegova osredotočenost je v prvi vrsti namenjena Buscetti in razlogom, ki so ga pripeljali do tega, da je postal tisti »prvi«. A prav v tem je Bellocchio preprosto edinstven in nenadkriljiv.


07.03.2022

Dino Pešut: Očetov sinko

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere: Jure Franko


07.03.2022

Katja Mihurko Poniž: Od lastnega glasu do lastne sobe

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.


04.03.2022

Batman

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2022

O naključju in domišljiji

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Prvi sneg

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Cyrano

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Uncharted

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Iskre v času: Svetovni računalniški podvig

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2022

Evald Flisar: Nevidni otrok

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Barbara Zupan.


28.02.2022

ur. Alenka Veler in Andrej Ilc: Draga Kristina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


28.02.2022

Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


28.02.2022

Aleš Mustar: K(o)ronika

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko


27.02.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Temnica

Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič


24.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si


23.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL


22.02.2022

Zgodba o ljubezni in ženskah v svetu, ki ga vodijo moški

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.


21.02.2022

Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Barbara Zupan


21.02.2022

Franci Novak: Obvoz

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jure Franko.


Stran 43 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov