Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Konec 50. in v začetku 60. let se je v kontekstu italijanske kinematografije pričela silovito uveljavljati nova generacija cineastov, ki se je vse bolj oddaljevala od svojih filmskih očetov, Fellinija in Antonionija, saj je v italijanski film vpeljala izrazito politične, celo ideološke teme. V prvi vrsti so bili to Ermanno Olmi, Pier Paolo Pasolini, Marco Ferreri, Bernardo Bertolucci, Marco Bellocchio ter brata Taviani. Ti avtorji so se pričeli vse bolj oddaljevati od Antonionijevega tesnobnega eksistencializma in Fellinijevega fantastičnega nadrealizma ter so pri tem odločno stopili v družbeno kritične in politične vode. A seveda so bile tudi med njimi velike razlike. Tako bi lahko na eno stran tega spektra postavili Olmijev intimizem, na drugo pa socialni realizem Francesca Rosija. Med avtorji, ki so se znašli nekako vmes, pa je morda še najbolj izstopal prav Marco Bellocchio, saj so njegova dela, prežeta z antikonformizmom in kritično držo do malomeščanskega duha italijanskega srednjega razreda predstavljala resnično osvežitev italijanskega filma. Tak, neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom, pa je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja, čeprav so ga po zatonu italijanskega političnega filma mnogi že odpisali. Spomnimo se samo njegovih dveh sijajnih celovečercev iz prvega desetletja novega stoletja, revizionistične mojstrovine na temo ugrabitve politika Alda Mora, film Dober dan, noč, ter njegove metafilmske kvazibiografije Režiser porok.
In tak je Bellocchio še danes. V domačih kinodvoranah si namreč lahko ogledamo njegovo najnovejše delo, v letošnjem Cannesu premierno predstavljenega Izdajalca, ta Bellocchiov nenavadni obračun z mafijo, ki nam preko zanj tako značilnega pristopa predstavi prvega med mafijskimi skesanci, Tommasa Buscetto. A pozor, čeprav gre za temo, ki so se je italijanski filmski ustvarjalci že v preteklosti radi lotili, gre opozoriti, da je Izdajalec vendarle precej nenavadno delo, in sicer ne le za tiste, ki so sicer na to temo vajeni ameriške cineastične perspektive. Zgodbo o dogodkih, ki so pripeljali do »procesa stoletja« ali »maxi procesa«, kot so Italijani radi poimenovali zaključek preiskave pogumnega tožilca Giovannija Falconeja, ki se je kot prvi upal zoperstaviti italijanskemu organizranemu kriminalu, zloglasni Cosi Nostri (koza nostra), nam namreč ne poda historično natančno in linearno, in prav tako tudi ne skozi oči omenjenega tožilca Falconeja. Ne, ponudi nam izrazito subjektivno doživljanje tistega prvega »pentita«, skesanca, Tommasa Buscette. In tako skačemo iz Palerma v Brazilijo, iz Rima v Združene države, iz začetka 80. let do zaključka tega desetletja in nazaj, ter nato z dolgim skokom daleč naprej. Prav tako je začuda veliko govora o časti, poštenju, morali, kar je za zgodbo o brutalnih mafijskih morilcih in preprodajalcih vsaj nenavadno. A bolj ko se prepuščamo temu nenavadnemu toku Bellocchiovega dela, bolj ko nam postaja domače vijuganje njegovih misli, globlje postaja naše razumevanje zgodbe in dilem, pred katerimi se znajde naš protagonist. Res je sicer, da nam Bellocchio predstavi tudi kaotičnost razmer, v katerih je potekal sploh prvi proces proti mafiji v Italiji, kaotičnost, ki jo mestoma začini s svojskim humorjev (pregovorna jezikovna bariera med Sicilijanci in »ostalimi« Italijani), a njegova osredotočenost je v prvi vrsti namenjena Buscetti in razlogom, ki so ga pripeljali do tega, da je postal tisti »prvi«. A prav v tem je Bellocchio preprosto edinstven in nenadkriljiv.
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Konec 50. in v začetku 60. let se je v kontekstu italijanske kinematografije pričela silovito uveljavljati nova generacija cineastov, ki se je vse bolj oddaljevala od svojih filmskih očetov, Fellinija in Antonionija, saj je v italijanski film vpeljala izrazito politične, celo ideološke teme. V prvi vrsti so bili to Ermanno Olmi, Pier Paolo Pasolini, Marco Ferreri, Bernardo Bertolucci, Marco Bellocchio ter brata Taviani. Ti avtorji so se pričeli vse bolj oddaljevati od Antonionijevega tesnobnega eksistencializma in Fellinijevega fantastičnega nadrealizma ter so pri tem odločno stopili v družbeno kritične in politične vode. A seveda so bile tudi med njimi velike razlike. Tako bi lahko na eno stran tega spektra postavili Olmijev intimizem, na drugo pa socialni realizem Francesca Rosija. Med avtorji, ki so se znašli nekako vmes, pa je morda še najbolj izstopal prav Marco Bellocchio, saj so njegova dela, prežeta z antikonformizmom in kritično držo do malomeščanskega duha italijanskega srednjega razreda predstavljala resnično osvežitev italijanskega filma. Tak, neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom, pa je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja, čeprav so ga po zatonu italijanskega političnega filma mnogi že odpisali. Spomnimo se samo njegovih dveh sijajnih celovečercev iz prvega desetletja novega stoletja, revizionistične mojstrovine na temo ugrabitve politika Alda Mora, film Dober dan, noč, ter njegove metafilmske kvazibiografije Režiser porok.
In tak je Bellocchio še danes. V domačih kinodvoranah si namreč lahko ogledamo njegovo najnovejše delo, v letošnjem Cannesu premierno predstavljenega Izdajalca, ta Bellocchiov nenavadni obračun z mafijo, ki nam preko zanj tako značilnega pristopa predstavi prvega med mafijskimi skesanci, Tommasa Buscetto. A pozor, čeprav gre za temo, ki so se je italijanski filmski ustvarjalci že v preteklosti radi lotili, gre opozoriti, da je Izdajalec vendarle precej nenavadno delo, in sicer ne le za tiste, ki so sicer na to temo vajeni ameriške cineastične perspektive. Zgodbo o dogodkih, ki so pripeljali do »procesa stoletja« ali »maxi procesa«, kot so Italijani radi poimenovali zaključek preiskave pogumnega tožilca Giovannija Falconeja, ki se je kot prvi upal zoperstaviti italijanskemu organizranemu kriminalu, zloglasni Cosi Nostri (koza nostra), nam namreč ne poda historično natančno in linearno, in prav tako tudi ne skozi oči omenjenega tožilca Falconeja. Ne, ponudi nam izrazito subjektivno doživljanje tistega prvega »pentita«, skesanca, Tommasa Buscette. In tako skačemo iz Palerma v Brazilijo, iz Rima v Združene države, iz začetka 80. let do zaključka tega desetletja in nazaj, ter nato z dolgim skokom daleč naprej. Prav tako je začuda veliko govora o časti, poštenju, morali, kar je za zgodbo o brutalnih mafijskih morilcih in preprodajalcih vsaj nenavadno. A bolj ko se prepuščamo temu nenavadnemu toku Bellocchiovega dela, bolj ko nam postaja domače vijuganje njegovih misli, globlje postaja naše razumevanje zgodbe in dilem, pred katerimi se znajde naš protagonist. Res je sicer, da nam Bellocchio predstavi tudi kaotičnost razmer, v katerih je potekal sploh prvi proces proti mafiji v Italiji, kaotičnost, ki jo mestoma začini s svojskim humorjev (pregovorna jezikovna bariera med Sicilijanci in »ostalimi« Italijani), a njegova osredotočenost je v prvi vrsti namenjena Buscetti in razlogom, ki so ga pripeljali do tega, da je postal tisti »prvi«. A prav v tem je Bellocchio preprosto edinstven in nenadkriljiv.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov