Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Mediteranski bazen je imel že od nekdaj konstitutivno vlogo v snovanju mitopoetike evropskih narodov, kultur in identitet, neredko tudi s pomenljivimi zamolki o problematičnih mestih v zgodovini tega koščka sveta. Cona, roman francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, v duhu Butorjeve Modifikacije in Homerjeve Iliade nagovarja »temno stran« mediteranske zgodovine, ki kljub osredotočenosti na zamejen geopolitični prostor prerašča v groteskno alternativo človeške komedije.
Cona se, tako kot Butorjev roman Modifikacije, v celoti odvija v tranziciji, na Augéjevem ne-kraju, na vlaku od Milana do Rima. Enakomerno drdranje koles narekuje ritem notranjega monologa pripovedovalca Francisa Servaina Mirkovića na natančno 517 straneh, ki ustrezajo razdalji v kilometrih med mestoma. Šteje 24 poglavij, kar ustreza številu Iliadinih spevov, preplet grške mitologije, citatov, zgodovinskih namigov in anekdot, vezanih predvsem na krvavo 20. stoletje, pa utrjuje epski moment romana. Uvodna fraza »v moških letih je vse težje« postane eden osrednjih refrenov besedila in kmalu je jasno, da gre za labodji spev, za poslavljanje od nekega obdobja, morda celo od življenja. Mirković, tajni agent, po materini strani Hrvat, ki se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja na hrvaški strani celo boril, prevaža kovček z dokumenti, da bi ga prodal v Vatikan in si s tem odkupil svobodo. Vsebina kovčka zaposluje glavnino pripovedovalčevih misli in se kot en sam stavek vije skozi celotnih 517 strani. Pripoveduje o »coni«, širšem območje mediteranskega bazena, ki je v pripovedovalčevi zavesti prizorišče nenehnih izbruhov nasilja in prostor, kjer se fragmentarno prepletata njegov spomin in razdrobljena identiteta. Skozi pripoved pa se cona oblikuje tudi v sivo območje boja za preživetje, kjer posamezniki trgujejo z informacijami, ki bi jim lahko zagotovile boljše življenje ali jih celo rešile pred smrtjo. Cona tako iz geopolitičnega prostora vse bolj prerašča v stanje duha.
Enard se v zaključku zahvali posameznikom, ki so mu zaupali svoje zgodbe, pa tudi »novinarjem, zgodovinarjem, filmarjem in dokumentaristom«. V romanu mrgoli od podatkov, njihov preplet pa ni vedno organsko izpeljan. Zdi se, da je bilo avtorju v interesu združiti čim več raznolikih zgodb v enoten zgodbeni okvir, za kar poskrbi lik pripovedovalca, ki pa je zaradi ojačane povezovalne funkcije nekoliko izpraznjen. V eno sapo želi zajeti potovanje po prostoru, času, zgodovini, biografijah, literarnih asociacijah in anekdotah ter lastni intimi. Repeticije in digresije redčijo zgodbeno jedro do te mere, da se njeni fragmenti izgubijo v poplavi podatkov. Našteto je vsaj delno tudi posledica specifičnih okoliščin, v katerih se je znašel zmačkani pripovedovalec, in ki poskrbijo, da se vse, od spominov do zgodovine, zlije v eno samo neprepoznavno bežečo pokrajino. To pomeni, da se v neprekinjenem valovanju misli vse doživeto izravna, razširi po površini, ne pa tudi v globino. Avtorjev verizem je dvorezen meč. Ritem vlaka meri težo tako vojnim žrtvam kot pripovedovalčevim ljubezenskim eskapadam, narekuje tudi pripovedovalčevo apatijo, ki je po eni strani povsem v skladu z njegovim poklicem in načitanostjo, po drugi pa iz njega samega dela moža brez posebnosti. Je odsev brezbrižnega človeštva nasproti krvavi zgodovini, le da se ta drža hitro iztroši.
Roman Mathiasa Énarda Cona je morda zanimivejši s konceptualnega kot z vsebinskega vidika. Je portret pokrajine v nenehnem gibanju nasilja, pripovedovalec pa ni nič več kot medij, prevajalec te neznosne širine v zgodbo, ki je sicer pomembna, a v takšnem formatu tudi utrujajoča. Morda pa je bil to vendarle avtorjev namen.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Mediteranski bazen je imel že od nekdaj konstitutivno vlogo v snovanju mitopoetike evropskih narodov, kultur in identitet, neredko tudi s pomenljivimi zamolki o problematičnih mestih v zgodovini tega koščka sveta. Cona, roman francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, v duhu Butorjeve Modifikacije in Homerjeve Iliade nagovarja »temno stran« mediteranske zgodovine, ki kljub osredotočenosti na zamejen geopolitični prostor prerašča v groteskno alternativo človeške komedije.
Cona se, tako kot Butorjev roman Modifikacije, v celoti odvija v tranziciji, na Augéjevem ne-kraju, na vlaku od Milana do Rima. Enakomerno drdranje koles narekuje ritem notranjega monologa pripovedovalca Francisa Servaina Mirkovića na natančno 517 straneh, ki ustrezajo razdalji v kilometrih med mestoma. Šteje 24 poglavij, kar ustreza številu Iliadinih spevov, preplet grške mitologije, citatov, zgodovinskih namigov in anekdot, vezanih predvsem na krvavo 20. stoletje, pa utrjuje epski moment romana. Uvodna fraza »v moških letih je vse težje« postane eden osrednjih refrenov besedila in kmalu je jasno, da gre za labodji spev, za poslavljanje od nekega obdobja, morda celo od življenja. Mirković, tajni agent, po materini strani Hrvat, ki se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja na hrvaški strani celo boril, prevaža kovček z dokumenti, da bi ga prodal v Vatikan in si s tem odkupil svobodo. Vsebina kovčka zaposluje glavnino pripovedovalčevih misli in se kot en sam stavek vije skozi celotnih 517 strani. Pripoveduje o »coni«, širšem območje mediteranskega bazena, ki je v pripovedovalčevi zavesti prizorišče nenehnih izbruhov nasilja in prostor, kjer se fragmentarno prepletata njegov spomin in razdrobljena identiteta. Skozi pripoved pa se cona oblikuje tudi v sivo območje boja za preživetje, kjer posamezniki trgujejo z informacijami, ki bi jim lahko zagotovile boljše življenje ali jih celo rešile pred smrtjo. Cona tako iz geopolitičnega prostora vse bolj prerašča v stanje duha.
Enard se v zaključku zahvali posameznikom, ki so mu zaupali svoje zgodbe, pa tudi »novinarjem, zgodovinarjem, filmarjem in dokumentaristom«. V romanu mrgoli od podatkov, njihov preplet pa ni vedno organsko izpeljan. Zdi se, da je bilo avtorju v interesu združiti čim več raznolikih zgodb v enoten zgodbeni okvir, za kar poskrbi lik pripovedovalca, ki pa je zaradi ojačane povezovalne funkcije nekoliko izpraznjen. V eno sapo želi zajeti potovanje po prostoru, času, zgodovini, biografijah, literarnih asociacijah in anekdotah ter lastni intimi. Repeticije in digresije redčijo zgodbeno jedro do te mere, da se njeni fragmenti izgubijo v poplavi podatkov. Našteto je vsaj delno tudi posledica specifičnih okoliščin, v katerih se je znašel zmačkani pripovedovalec, in ki poskrbijo, da se vse, od spominov do zgodovine, zlije v eno samo neprepoznavno bežečo pokrajino. To pomeni, da se v neprekinjenem valovanju misli vse doživeto izravna, razširi po površini, ne pa tudi v globino. Avtorjev verizem je dvorezen meč. Ritem vlaka meri težo tako vojnim žrtvam kot pripovedovalčevim ljubezenskim eskapadam, narekuje tudi pripovedovalčevo apatijo, ki je po eni strani povsem v skladu z njegovim poklicem in načitanostjo, po drugi pa iz njega samega dela moža brez posebnosti. Je odsev brezbrižnega človeštva nasproti krvavi zgodovini, le da se ta drža hitro iztroši.
Roman Mathiasa Énarda Cona je morda zanimivejši s konceptualnega kot z vsebinskega vidika. Je portret pokrajine v nenehnem gibanju nasilja, pripovedovalec pa ni nič več kot medij, prevajalec te neznosne širine v zgodbo, ki je sicer pomembna, a v takšnem formatu tudi utrujajoča. Morda pa je bil to vendarle avtorjev namen.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Neveljaven email naslov