Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Mediteranski bazen je imel že od nekdaj konstitutivno vlogo v snovanju mitopoetike evropskih narodov, kultur in identitet, neredko tudi s pomenljivimi zamolki o problematičnih mestih v zgodovini tega koščka sveta. Cona, roman francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, v duhu Butorjeve Modifikacije in Homerjeve Iliade nagovarja »temno stran« mediteranske zgodovine, ki kljub osredotočenosti na zamejen geopolitični prostor prerašča v groteskno alternativo človeške komedije.
Cona se, tako kot Butorjev roman Modifikacije, v celoti odvija v tranziciji, na Augéjevem ne-kraju, na vlaku od Milana do Rima. Enakomerno drdranje koles narekuje ritem notranjega monologa pripovedovalca Francisa Servaina Mirkovića na natančno 517 straneh, ki ustrezajo razdalji v kilometrih med mestoma. Šteje 24 poglavij, kar ustreza številu Iliadinih spevov, preplet grške mitologije, citatov, zgodovinskih namigov in anekdot, vezanih predvsem na krvavo 20. stoletje, pa utrjuje epski moment romana. Uvodna fraza »v moških letih je vse težje« postane eden osrednjih refrenov besedila in kmalu je jasno, da gre za labodji spev, za poslavljanje od nekega obdobja, morda celo od življenja. Mirković, tajni agent, po materini strani Hrvat, ki se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja na hrvaški strani celo boril, prevaža kovček z dokumenti, da bi ga prodal v Vatikan in si s tem odkupil svobodo. Vsebina kovčka zaposluje glavnino pripovedovalčevih misli in se kot en sam stavek vije skozi celotnih 517 strani. Pripoveduje o »coni«, širšem območje mediteranskega bazena, ki je v pripovedovalčevi zavesti prizorišče nenehnih izbruhov nasilja in prostor, kjer se fragmentarno prepletata njegov spomin in razdrobljena identiteta. Skozi pripoved pa se cona oblikuje tudi v sivo območje boja za preživetje, kjer posamezniki trgujejo z informacijami, ki bi jim lahko zagotovile boljše življenje ali jih celo rešile pred smrtjo. Cona tako iz geopolitičnega prostora vse bolj prerašča v stanje duha.
Enard se v zaključku zahvali posameznikom, ki so mu zaupali svoje zgodbe, pa tudi »novinarjem, zgodovinarjem, filmarjem in dokumentaristom«. V romanu mrgoli od podatkov, njihov preplet pa ni vedno organsko izpeljan. Zdi se, da je bilo avtorju v interesu združiti čim več raznolikih zgodb v enoten zgodbeni okvir, za kar poskrbi lik pripovedovalca, ki pa je zaradi ojačane povezovalne funkcije nekoliko izpraznjen. V eno sapo želi zajeti potovanje po prostoru, času, zgodovini, biografijah, literarnih asociacijah in anekdotah ter lastni intimi. Repeticije in digresije redčijo zgodbeno jedro do te mere, da se njeni fragmenti izgubijo v poplavi podatkov. Našteto je vsaj delno tudi posledica specifičnih okoliščin, v katerih se je znašel zmačkani pripovedovalec, in ki poskrbijo, da se vse, od spominov do zgodovine, zlije v eno samo neprepoznavno bežečo pokrajino. To pomeni, da se v neprekinjenem valovanju misli vse doživeto izravna, razširi po površini, ne pa tudi v globino. Avtorjev verizem je dvorezen meč. Ritem vlaka meri težo tako vojnim žrtvam kot pripovedovalčevim ljubezenskim eskapadam, narekuje tudi pripovedovalčevo apatijo, ki je po eni strani povsem v skladu z njegovim poklicem in načitanostjo, po drugi pa iz njega samega dela moža brez posebnosti. Je odsev brezbrižnega človeštva nasproti krvavi zgodovini, le da se ta drža hitro iztroši.
Roman Mathiasa Énarda Cona je morda zanimivejši s konceptualnega kot z vsebinskega vidika. Je portret pokrajine v nenehnem gibanju nasilja, pripovedovalec pa ni nič več kot medij, prevajalec te neznosne širine v zgodbo, ki je sicer pomembna, a v takšnem formatu tudi utrujajoča. Morda pa je bil to vendarle avtorjev namen.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Mediteranski bazen je imel že od nekdaj konstitutivno vlogo v snovanju mitopoetike evropskih narodov, kultur in identitet, neredko tudi s pomenljivimi zamolki o problematičnih mestih v zgodovini tega koščka sveta. Cona, roman francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, v duhu Butorjeve Modifikacije in Homerjeve Iliade nagovarja »temno stran« mediteranske zgodovine, ki kljub osredotočenosti na zamejen geopolitični prostor prerašča v groteskno alternativo človeške komedije.
Cona se, tako kot Butorjev roman Modifikacije, v celoti odvija v tranziciji, na Augéjevem ne-kraju, na vlaku od Milana do Rima. Enakomerno drdranje koles narekuje ritem notranjega monologa pripovedovalca Francisa Servaina Mirkovića na natančno 517 straneh, ki ustrezajo razdalji v kilometrih med mestoma. Šteje 24 poglavij, kar ustreza številu Iliadinih spevov, preplet grške mitologije, citatov, zgodovinskih namigov in anekdot, vezanih predvsem na krvavo 20. stoletje, pa utrjuje epski moment romana. Uvodna fraza »v moških letih je vse težje« postane eden osrednjih refrenov besedila in kmalu je jasno, da gre za labodji spev, za poslavljanje od nekega obdobja, morda celo od življenja. Mirković, tajni agent, po materini strani Hrvat, ki se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja na hrvaški strani celo boril, prevaža kovček z dokumenti, da bi ga prodal v Vatikan in si s tem odkupil svobodo. Vsebina kovčka zaposluje glavnino pripovedovalčevih misli in se kot en sam stavek vije skozi celotnih 517 strani. Pripoveduje o »coni«, širšem območje mediteranskega bazena, ki je v pripovedovalčevi zavesti prizorišče nenehnih izbruhov nasilja in prostor, kjer se fragmentarno prepletata njegov spomin in razdrobljena identiteta. Skozi pripoved pa se cona oblikuje tudi v sivo območje boja za preživetje, kjer posamezniki trgujejo z informacijami, ki bi jim lahko zagotovile boljše življenje ali jih celo rešile pred smrtjo. Cona tako iz geopolitičnega prostora vse bolj prerašča v stanje duha.
Enard se v zaključku zahvali posameznikom, ki so mu zaupali svoje zgodbe, pa tudi »novinarjem, zgodovinarjem, filmarjem in dokumentaristom«. V romanu mrgoli od podatkov, njihov preplet pa ni vedno organsko izpeljan. Zdi se, da je bilo avtorju v interesu združiti čim več raznolikih zgodb v enoten zgodbeni okvir, za kar poskrbi lik pripovedovalca, ki pa je zaradi ojačane povezovalne funkcije nekoliko izpraznjen. V eno sapo želi zajeti potovanje po prostoru, času, zgodovini, biografijah, literarnih asociacijah in anekdotah ter lastni intimi. Repeticije in digresije redčijo zgodbeno jedro do te mere, da se njeni fragmenti izgubijo v poplavi podatkov. Našteto je vsaj delno tudi posledica specifičnih okoliščin, v katerih se je znašel zmačkani pripovedovalec, in ki poskrbijo, da se vse, od spominov do zgodovine, zlije v eno samo neprepoznavno bežečo pokrajino. To pomeni, da se v neprekinjenem valovanju misli vse doživeto izravna, razširi po površini, ne pa tudi v globino. Avtorjev verizem je dvorezen meč. Ritem vlaka meri težo tako vojnim žrtvam kot pripovedovalčevim ljubezenskim eskapadam, narekuje tudi pripovedovalčevo apatijo, ki je po eni strani povsem v skladu z njegovim poklicem in načitanostjo, po drugi pa iz njega samega dela moža brez posebnosti. Je odsev brezbrižnega človeštva nasproti krvavi zgodovini, le da se ta drža hitro iztroši.
Roman Mathiasa Énarda Cona je morda zanimivejši s konceptualnega kot z vsebinskega vidika. Je portret pokrajine v nenehnem gibanju nasilja, pripovedovalec pa ni nič več kot medij, prevajalec te neznosne širine v zgodbo, ki je sicer pomembna, a v takšnem formatu tudi utrujajoča. Morda pa je bil to vendarle avtorjev namen.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov