Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana: Literatura, 2019
Zbirka esejev kritičarke Mojce Pišek z naslovom Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, je več kot dobrodošel povzetek refleksij in uvidov v umetnost branja, pisanja recenzij in vsakdanjega življenja književnega kritika, ki svoj dan posveča različnim oblikam sobivanja s knjigo. V prvih dveh esejih se mudi pri knjigi Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja in se skupaj z mlado slikarko, pred katero kot akt tudi pozira, čudi, kako to, da se pri vseh prebranih knjigah še ni lotila tega knjižnega zalogaja, s katerim se hvalijo vsi njeni prijatelji in znanci. V drugem eseju gre tako daleč, da med njimi celo izvede nekakšno mini anketo o tem, na kakšen način se spominjajo te knjige in kakšen vtis je na njih pustila. Pri tem ugotavlja, da je za resnično življenje knjige pomembno le to, ali nam je knjiga všeč, saj se le tam res “prebudi”: “In prebudi se le, če se prebudi bralec.” V eseju z naslovom Brati ali potovati, to je zdaj vprašanje se je Mojca Pišek pozabavala z branjem na potovanjih. Posamezne države in mesta jo spomnijo na prebrane knjige in ni naključje, da v Marakešu prebira Strah pred letenjem Erice Jong, v Kanadi knjige Alice Munro, v Neaplju pa je zagrizla v knjižni cikel Elene Ferrante. Obiskane kraje s pomočjo prebranih knjig doživlja vsakič drugače, pri tem pa ugotavlja, da “knjige niso ljubezenska pisma ne ljudem ne krajem”, temveč “ljubezensko pismo poti.”
V eseju z naslovom Odpelji me v cerkev piše o strahu, da bi ljudje, ki nas imajo radi, z branjem naših knjig pogledali pregloboko v nas. Bralčevo duševnost primerja s cerkvijo sv. Klemena v Rimu, ki je zaradi gradnje v treh zgodovinskih obdobjih zgrajena v več plasteh: “Naša zgodovina in naše zgodbe se gradijo v plasteh, smo več stavb v eni, nobene zares nikoli ne porušimo, vsako novo zgradimo iz prejšnje. Te plasti, cerkve v nas, so tisto, kar nas dela posebne. Vsakdo iz sebe zgradi posebno baziliko. Dokler se spominjamo, je vsaka od cerkva, ki smo jih zgradili, še vedno v nas. Kadarkoli lahko odpremo vrata spomina in jo obiščemo.” Po mnenju avtorice bi morali v javnosti izpostavljeni ljudje, kot so to npr. politiki, zagovarjati branje točno določenih knjig, pri tem pa spodbujati skupno branje in polemiziranje o pomembnih družbenih vprašanjih.
Razmisleke o umestnosti in kontekstih pisanja bodisi v angleškem bodisi v slovenskem jeziku Mojca Pišek podaja v eseju z naslovom Lp, Mojca. V njem med drugim govori o kulturnem imperializmu, o katerem pa je prepričana, da nam izražanje v tujem jeziku več daje kot jemlje. Na nekoliko ciničen način se loteva tudi razglabljanja o varčevanju v kulturi, ko v eseju Kako privarčevati ob pomoči literarne kritike? opiše tipičen dan kritika, ki ga knjižnice v sklopu hipotetičnega društva literarnih cinikov najamejo, da bi namesto njih prebiral knjižne novosti in jih na podlagi ocene o kvaliteti dela ustrezno selekcioniral in rangiral. Kritik, ki ima po njenem mnenju v vsem knjižnem polju še najmanj ekonomskih interesov, ima tako pred seboj v skladu s politiko zategovanja pasu precej nehvaležno nalogo nenehnega višanja kriterijev in zavračanja vse večjega števila del. Pred peklom, v katerega je potisnjen, ga tako rešuje le ljubezen do branja in recenziranja. Mojca Pišek je upravičeno kritična tudi do sodobnih slovenskih esejistov. Očita jim dolgočasnost, abstraktnost, nerazumljivost in poigravanje z zgodovinskimi fantazmami o slovenstvu. Večina njih naj v zadnjih petdesetih letih ne bi naredila nobenega preboja naprej od ubadanja z dogodki, ki so se zgodili leta 1945. Partizane in domobrance ima za “dve slepi črevesi slovenske esejistike”, med svetlimi izjemami, ki so uspešno obšli to področje in se konstruktivno lotevajo aktualnih družbenih vprašanj, pa navaja avtorje, kot so Dušan Jovanovič, Marcel Štefančič, Alojz Ihan in Miha Mazzini. V eseju z naslovom Slog ali za koga kritiziramo: vprašanja kritiškega sloga in kritikove komunikativnosti je kritična tudi do kritikov, ki so v svojih recenzijah nejasni in premalo samozavestni:
“Nihče ne more kritiki narediti toliko škode, kot si je lahko naredi sama, in to z načinom pisanja, ki nikogar ne nagovarja. Vse, kar kritiki še manjka, so boljši kritiki: jasni in odločni, predvsem pa bolj samozavestni.” Dober kritik se mora po avtoričinem mnenju izogibati leporečenju ter se držati rdeče niti tistega, kar želi povedati, hkrati pa slediti načelu “manj je več”. Če se pri tem trudi združiti jasnost zapisa z družbeno progresivnostjo, še toliko bolje, saj je kritika “dejansko odgovorna družbi, ko je odgovorna njeni osnovni celici, državljanu, bralcu.”
Lahko rečemo, da je Mojca Pišek s svojo knjigo esejev naredila velik korak naprej na področju knjižne kritike, ob tem pa je z načinom pisanja predstavila praktičen zgled ostalim avtorjem. Naslovi esejev so kljub precejšnji dolžini zasnovani izvirno, poglavja pa razdeljena na več podpoglavij, v katerih se v prvi vrsti posveča lastnim uvidom in izkušnji. Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je primer knjige, ki bi jo morali prebrati tako kritiki in esejisti kot tudi ostali vedoželjni bralci.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana: Literatura, 2019
Zbirka esejev kritičarke Mojce Pišek z naslovom Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, je več kot dobrodošel povzetek refleksij in uvidov v umetnost branja, pisanja recenzij in vsakdanjega življenja književnega kritika, ki svoj dan posveča različnim oblikam sobivanja s knjigo. V prvih dveh esejih se mudi pri knjigi Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja in se skupaj z mlado slikarko, pred katero kot akt tudi pozira, čudi, kako to, da se pri vseh prebranih knjigah še ni lotila tega knjižnega zalogaja, s katerim se hvalijo vsi njeni prijatelji in znanci. V drugem eseju gre tako daleč, da med njimi celo izvede nekakšno mini anketo o tem, na kakšen način se spominjajo te knjige in kakšen vtis je na njih pustila. Pri tem ugotavlja, da je za resnično življenje knjige pomembno le to, ali nam je knjiga všeč, saj se le tam res “prebudi”: “In prebudi se le, če se prebudi bralec.” V eseju z naslovom Brati ali potovati, to je zdaj vprašanje se je Mojca Pišek pozabavala z branjem na potovanjih. Posamezne države in mesta jo spomnijo na prebrane knjige in ni naključje, da v Marakešu prebira Strah pred letenjem Erice Jong, v Kanadi knjige Alice Munro, v Neaplju pa je zagrizla v knjižni cikel Elene Ferrante. Obiskane kraje s pomočjo prebranih knjig doživlja vsakič drugače, pri tem pa ugotavlja, da “knjige niso ljubezenska pisma ne ljudem ne krajem”, temveč “ljubezensko pismo poti.”
V eseju z naslovom Odpelji me v cerkev piše o strahu, da bi ljudje, ki nas imajo radi, z branjem naših knjig pogledali pregloboko v nas. Bralčevo duševnost primerja s cerkvijo sv. Klemena v Rimu, ki je zaradi gradnje v treh zgodovinskih obdobjih zgrajena v več plasteh: “Naša zgodovina in naše zgodbe se gradijo v plasteh, smo več stavb v eni, nobene zares nikoli ne porušimo, vsako novo zgradimo iz prejšnje. Te plasti, cerkve v nas, so tisto, kar nas dela posebne. Vsakdo iz sebe zgradi posebno baziliko. Dokler se spominjamo, je vsaka od cerkva, ki smo jih zgradili, še vedno v nas. Kadarkoli lahko odpremo vrata spomina in jo obiščemo.” Po mnenju avtorice bi morali v javnosti izpostavljeni ljudje, kot so to npr. politiki, zagovarjati branje točno določenih knjig, pri tem pa spodbujati skupno branje in polemiziranje o pomembnih družbenih vprašanjih.
Razmisleke o umestnosti in kontekstih pisanja bodisi v angleškem bodisi v slovenskem jeziku Mojca Pišek podaja v eseju z naslovom Lp, Mojca. V njem med drugim govori o kulturnem imperializmu, o katerem pa je prepričana, da nam izražanje v tujem jeziku več daje kot jemlje. Na nekoliko ciničen način se loteva tudi razglabljanja o varčevanju v kulturi, ko v eseju Kako privarčevati ob pomoči literarne kritike? opiše tipičen dan kritika, ki ga knjižnice v sklopu hipotetičnega društva literarnih cinikov najamejo, da bi namesto njih prebiral knjižne novosti in jih na podlagi ocene o kvaliteti dela ustrezno selekcioniral in rangiral. Kritik, ki ima po njenem mnenju v vsem knjižnem polju še najmanj ekonomskih interesov, ima tako pred seboj v skladu s politiko zategovanja pasu precej nehvaležno nalogo nenehnega višanja kriterijev in zavračanja vse večjega števila del. Pred peklom, v katerega je potisnjen, ga tako rešuje le ljubezen do branja in recenziranja. Mojca Pišek je upravičeno kritična tudi do sodobnih slovenskih esejistov. Očita jim dolgočasnost, abstraktnost, nerazumljivost in poigravanje z zgodovinskimi fantazmami o slovenstvu. Večina njih naj v zadnjih petdesetih letih ne bi naredila nobenega preboja naprej od ubadanja z dogodki, ki so se zgodili leta 1945. Partizane in domobrance ima za “dve slepi črevesi slovenske esejistike”, med svetlimi izjemami, ki so uspešno obšli to področje in se konstruktivno lotevajo aktualnih družbenih vprašanj, pa navaja avtorje, kot so Dušan Jovanovič, Marcel Štefančič, Alojz Ihan in Miha Mazzini. V eseju z naslovom Slog ali za koga kritiziramo: vprašanja kritiškega sloga in kritikove komunikativnosti je kritična tudi do kritikov, ki so v svojih recenzijah nejasni in premalo samozavestni:
“Nihče ne more kritiki narediti toliko škode, kot si je lahko naredi sama, in to z načinom pisanja, ki nikogar ne nagovarja. Vse, kar kritiki še manjka, so boljši kritiki: jasni in odločni, predvsem pa bolj samozavestni.” Dober kritik se mora po avtoričinem mnenju izogibati leporečenju ter se držati rdeče niti tistega, kar želi povedati, hkrati pa slediti načelu “manj je več”. Če se pri tem trudi združiti jasnost zapisa z družbeno progresivnostjo, še toliko bolje, saj je kritika “dejansko odgovorna družbi, ko je odgovorna njeni osnovni celici, državljanu, bralcu.”
Lahko rečemo, da je Mojca Pišek s svojo knjigo esejev naredila velik korak naprej na področju knjižne kritike, ob tem pa je z načinom pisanja predstavila praktičen zgled ostalim avtorjem. Naslovi esejev so kljub precejšnji dolžini zasnovani izvirno, poglavja pa razdeljena na več podpoglavij, v katerih se v prvi vrsti posveča lastnim uvidom in izkušnji. Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je primer knjige, ki bi jo morali prebrati tako kritiki in esejisti kot tudi ostali vedoželjni bralci.
Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.
Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.
Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Neveljaven email naslov