Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mojca Pišek: Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali

03.02.2020

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana: Literatura, 2019

Zbirka esejev kritičarke Mojce Pišek z naslovom Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, je več kot dobrodošel povzetek refleksij in uvidov v umetnost branja, pisanja recenzij in vsakdanjega življenja književnega kritika, ki svoj dan posveča različnim oblikam sobivanja s knjigo. V prvih dveh esejih se mudi pri knjigi Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja in se skupaj z mlado slikarko, pred katero kot akt tudi pozira, čudi, kako to, da se pri vseh prebranih knjigah še ni lotila tega knjižnega zalogaja, s katerim se hvalijo vsi njeni prijatelji in znanci. V drugem eseju gre tako daleč, da med njimi celo izvede nekakšno mini anketo o tem, na kakšen način se spominjajo te knjige in kakšen vtis je na njih pustila. Pri tem ugotavlja, da je za resnično življenje knjige pomembno le to, ali nam je knjiga všeč, saj se le tam res “prebudi”: “In prebudi se le, če se prebudi bralec.” V eseju z naslovom Brati ali potovati, to je zdaj vprašanje se je Mojca Pišek pozabavala z branjem na potovanjih. Posamezne države in mesta jo spomnijo na prebrane knjige in ni naključje, da v Marakešu prebira Strah pred letenjem Erice Jong, v Kanadi knjige Alice Munro, v Neaplju pa je zagrizla v knjižni cikel Elene Ferrante. Obiskane kraje s pomočjo prebranih knjig doživlja vsakič drugače, pri tem pa ugotavlja, da “knjige niso ljubezenska pisma ne ljudem ne krajem”, temveč “ljubezensko pismo poti.”

V eseju z naslovom Odpelji me v cerkev piše o strahu, da bi ljudje, ki nas imajo radi, z branjem naših knjig pogledali pregloboko v nas. Bralčevo duševnost primerja s cerkvijo sv. Klemena v Rimu, ki je zaradi gradnje v treh zgodovinskih obdobjih zgrajena v več plasteh: “Naša zgodovina in naše zgodbe se gradijo v plasteh, smo več stavb v eni, nobene zares nikoli ne porušimo, vsako novo zgradimo iz prejšnje. Te plasti, cerkve v nas, so tisto, kar nas dela posebne. Vsakdo iz sebe zgradi posebno baziliko. Dokler se spominjamo, je vsaka od cerkva, ki smo jih zgradili, še vedno v nas. Kadarkoli lahko odpremo vrata spomina in jo obiščemo.” Po mnenju avtorice bi morali v javnosti izpostavljeni ljudje, kot so to npr. politiki, zagovarjati branje točno določenih knjig, pri tem pa spodbujati skupno branje in polemiziranje o pomembnih družbenih vprašanjih.

Razmisleke o umestnosti in kontekstih pisanja bodisi v angleškem bodisi v slovenskem jeziku Mojca Pišek podaja v eseju z naslovom Lp, Mojca. V njem med drugim govori o kulturnem imperializmu, o katerem pa je prepričana, da nam izražanje v tujem jeziku več daje kot jemlje. Na nekoliko ciničen način se loteva tudi razglabljanja o varčevanju v kulturi, ko v eseju Kako privarčevati ob pomoči literarne kritike? opiše tipičen dan kritika, ki ga knjižnice v sklopu hipotetičnega društva literarnih cinikov najamejo, da bi namesto njih prebiral knjižne novosti in jih na podlagi ocene o kvaliteti dela ustrezno selekcioniral in rangiral. Kritik, ki ima po njenem mnenju v vsem knjižnem polju še najmanj ekonomskih interesov, ima tako pred seboj v skladu s politiko zategovanja pasu precej nehvaležno nalogo nenehnega višanja kriterijev in zavračanja vse večjega števila del. Pred peklom, v katerega je potisnjen, ga tako rešuje le ljubezen do branja in recenziranja. Mojca Pišek je upravičeno kritična tudi do sodobnih slovenskih esejistov. Očita jim dolgočasnost, abstraktnost, nerazumljivost in poigravanje z zgodovinskimi fantazmami o slovenstvu. Večina njih naj v zadnjih petdesetih letih ne bi naredila nobenega preboja naprej od ubadanja z dogodki, ki so se zgodili leta 1945. Partizane in domobrance ima za “dve slepi črevesi slovenske esejistike”, med svetlimi izjemami, ki so uspešno obšli to področje in se konstruktivno lotevajo aktualnih družbenih vprašanj, pa navaja avtorje, kot so Dušan Jovanovič, Marcel Štefančič, Alojz Ihan in Miha Mazzini. V eseju z naslovom Slog ali za koga kritiziramo: vprašanja kritiškega sloga in kritikove komunikativnosti je kritična tudi do kritikov, ki so v svojih recenzijah nejasni in premalo samozavestni:

“Nihče ne more kritiki narediti toliko škode, kot si je lahko naredi sama, in to z načinom pisanja, ki nikogar ne nagovarja. Vse, kar kritiki še manjka, so boljši kritiki: jasni in odločni, predvsem pa bolj samozavestni.” Dober kritik se mora po avtoričinem mnenju izogibati leporečenju ter se držati rdeče niti tistega, kar želi povedati, hkrati pa slediti načelu “manj je več”. Če se pri tem trudi združiti jasnost zapisa z družbeno progresivnostjo, še toliko bolje, saj je kritika “dejansko odgovorna družbi, ko je odgovorna njeni osnovni celici, državljanu, bralcu.”

Lahko rečemo, da je Mojca Pišek s svojo knjigo esejev naredila velik korak naprej na področju knjižne kritike, ob tem pa je z načinom pisanja predstavila praktičen zgled ostalim avtorjem. Naslovi esejev so kljub precejšnji dolžini zasnovani izvirno, poglavja pa razdeljena na več podpoglavij, v katerih se v prvi vrsti posveča lastnim uvidom in izkušnji. Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je primer knjige, ki bi jo morali prebrati tako kritiki in esejisti kot tudi ostali vedoželjni bralci.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mojca Pišek: Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali

03.02.2020

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana: Literatura, 2019

Zbirka esejev kritičarke Mojce Pišek z naslovom Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, je več kot dobrodošel povzetek refleksij in uvidov v umetnost branja, pisanja recenzij in vsakdanjega življenja književnega kritika, ki svoj dan posveča različnim oblikam sobivanja s knjigo. V prvih dveh esejih se mudi pri knjigi Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja in se skupaj z mlado slikarko, pred katero kot akt tudi pozira, čudi, kako to, da se pri vseh prebranih knjigah še ni lotila tega knjižnega zalogaja, s katerim se hvalijo vsi njeni prijatelji in znanci. V drugem eseju gre tako daleč, da med njimi celo izvede nekakšno mini anketo o tem, na kakšen način se spominjajo te knjige in kakšen vtis je na njih pustila. Pri tem ugotavlja, da je za resnično življenje knjige pomembno le to, ali nam je knjiga všeč, saj se le tam res “prebudi”: “In prebudi se le, če se prebudi bralec.” V eseju z naslovom Brati ali potovati, to je zdaj vprašanje se je Mojca Pišek pozabavala z branjem na potovanjih. Posamezne države in mesta jo spomnijo na prebrane knjige in ni naključje, da v Marakešu prebira Strah pred letenjem Erice Jong, v Kanadi knjige Alice Munro, v Neaplju pa je zagrizla v knjižni cikel Elene Ferrante. Obiskane kraje s pomočjo prebranih knjig doživlja vsakič drugače, pri tem pa ugotavlja, da “knjige niso ljubezenska pisma ne ljudem ne krajem”, temveč “ljubezensko pismo poti.”

V eseju z naslovom Odpelji me v cerkev piše o strahu, da bi ljudje, ki nas imajo radi, z branjem naših knjig pogledali pregloboko v nas. Bralčevo duševnost primerja s cerkvijo sv. Klemena v Rimu, ki je zaradi gradnje v treh zgodovinskih obdobjih zgrajena v več plasteh: “Naša zgodovina in naše zgodbe se gradijo v plasteh, smo več stavb v eni, nobene zares nikoli ne porušimo, vsako novo zgradimo iz prejšnje. Te plasti, cerkve v nas, so tisto, kar nas dela posebne. Vsakdo iz sebe zgradi posebno baziliko. Dokler se spominjamo, je vsaka od cerkva, ki smo jih zgradili, še vedno v nas. Kadarkoli lahko odpremo vrata spomina in jo obiščemo.” Po mnenju avtorice bi morali v javnosti izpostavljeni ljudje, kot so to npr. politiki, zagovarjati branje točno določenih knjig, pri tem pa spodbujati skupno branje in polemiziranje o pomembnih družbenih vprašanjih.

Razmisleke o umestnosti in kontekstih pisanja bodisi v angleškem bodisi v slovenskem jeziku Mojca Pišek podaja v eseju z naslovom Lp, Mojca. V njem med drugim govori o kulturnem imperializmu, o katerem pa je prepričana, da nam izražanje v tujem jeziku več daje kot jemlje. Na nekoliko ciničen način se loteva tudi razglabljanja o varčevanju v kulturi, ko v eseju Kako privarčevati ob pomoči literarne kritike? opiše tipičen dan kritika, ki ga knjižnice v sklopu hipotetičnega društva literarnih cinikov najamejo, da bi namesto njih prebiral knjižne novosti in jih na podlagi ocene o kvaliteti dela ustrezno selekcioniral in rangiral. Kritik, ki ima po njenem mnenju v vsem knjižnem polju še najmanj ekonomskih interesov, ima tako pred seboj v skladu s politiko zategovanja pasu precej nehvaležno nalogo nenehnega višanja kriterijev in zavračanja vse večjega števila del. Pred peklom, v katerega je potisnjen, ga tako rešuje le ljubezen do branja in recenziranja. Mojca Pišek je upravičeno kritična tudi do sodobnih slovenskih esejistov. Očita jim dolgočasnost, abstraktnost, nerazumljivost in poigravanje z zgodovinskimi fantazmami o slovenstvu. Večina njih naj v zadnjih petdesetih letih ne bi naredila nobenega preboja naprej od ubadanja z dogodki, ki so se zgodili leta 1945. Partizane in domobrance ima za “dve slepi črevesi slovenske esejistike”, med svetlimi izjemami, ki so uspešno obšli to področje in se konstruktivno lotevajo aktualnih družbenih vprašanj, pa navaja avtorje, kot so Dušan Jovanovič, Marcel Štefančič, Alojz Ihan in Miha Mazzini. V eseju z naslovom Slog ali za koga kritiziramo: vprašanja kritiškega sloga in kritikove komunikativnosti je kritična tudi do kritikov, ki so v svojih recenzijah nejasni in premalo samozavestni:

“Nihče ne more kritiki narediti toliko škode, kot si je lahko naredi sama, in to z načinom pisanja, ki nikogar ne nagovarja. Vse, kar kritiki še manjka, so boljši kritiki: jasni in odločni, predvsem pa bolj samozavestni.” Dober kritik se mora po avtoričinem mnenju izogibati leporečenju ter se držati rdeče niti tistega, kar želi povedati, hkrati pa slediti načelu “manj je več”. Če se pri tem trudi združiti jasnost zapisa z družbeno progresivnostjo, še toliko bolje, saj je kritika “dejansko odgovorna družbi, ko je odgovorna njeni osnovni celici, državljanu, bralcu.”

Lahko rečemo, da je Mojca Pišek s svojo knjigo esejev naredila velik korak naprej na področju knjižne kritike, ob tem pa je z načinom pisanja predstavila praktičen zgled ostalim avtorjem. Naslovi esejev so kljub precejšnji dolžini zasnovani izvirno, poglavja pa razdeljena na več podpoglavij, v katerih se v prvi vrsti posveča lastnim uvidom in izkušnji. Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je primer knjige, ki bi jo morali prebrati tako kritiki in esejisti kot tudi ostali vedoželjni bralci.


28.10.2021

Zelda

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci


27.10.2021

Bodi gledališče!

SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec


25.10.2021

Dimitrij Rupel: Bazar

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Meta Kušar: Zmaj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Janez Šumrada: Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


25.10.2021

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2021

Dune: peščeni planet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Prostost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


Stran 47 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov