Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana: Literatura, 2019
Zbirka esejev kritičarke Mojce Pišek z naslovom Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, je več kot dobrodošel povzetek refleksij in uvidov v umetnost branja, pisanja recenzij in vsakdanjega življenja književnega kritika, ki svoj dan posveča različnim oblikam sobivanja s knjigo. V prvih dveh esejih se mudi pri knjigi Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja in se skupaj z mlado slikarko, pred katero kot akt tudi pozira, čudi, kako to, da se pri vseh prebranih knjigah še ni lotila tega knjižnega zalogaja, s katerim se hvalijo vsi njeni prijatelji in znanci. V drugem eseju gre tako daleč, da med njimi celo izvede nekakšno mini anketo o tem, na kakšen način se spominjajo te knjige in kakšen vtis je na njih pustila. Pri tem ugotavlja, da je za resnično življenje knjige pomembno le to, ali nam je knjiga všeč, saj se le tam res “prebudi”: “In prebudi se le, če se prebudi bralec.” V eseju z naslovom Brati ali potovati, to je zdaj vprašanje se je Mojca Pišek pozabavala z branjem na potovanjih. Posamezne države in mesta jo spomnijo na prebrane knjige in ni naključje, da v Marakešu prebira Strah pred letenjem Erice Jong, v Kanadi knjige Alice Munro, v Neaplju pa je zagrizla v knjižni cikel Elene Ferrante. Obiskane kraje s pomočjo prebranih knjig doživlja vsakič drugače, pri tem pa ugotavlja, da “knjige niso ljubezenska pisma ne ljudem ne krajem”, temveč “ljubezensko pismo poti.”
V eseju z naslovom Odpelji me v cerkev piše o strahu, da bi ljudje, ki nas imajo radi, z branjem naših knjig pogledali pregloboko v nas. Bralčevo duševnost primerja s cerkvijo sv. Klemena v Rimu, ki je zaradi gradnje v treh zgodovinskih obdobjih zgrajena v več plasteh: “Naša zgodovina in naše zgodbe se gradijo v plasteh, smo več stavb v eni, nobene zares nikoli ne porušimo, vsako novo zgradimo iz prejšnje. Te plasti, cerkve v nas, so tisto, kar nas dela posebne. Vsakdo iz sebe zgradi posebno baziliko. Dokler se spominjamo, je vsaka od cerkva, ki smo jih zgradili, še vedno v nas. Kadarkoli lahko odpremo vrata spomina in jo obiščemo.” Po mnenju avtorice bi morali v javnosti izpostavljeni ljudje, kot so to npr. politiki, zagovarjati branje točno določenih knjig, pri tem pa spodbujati skupno branje in polemiziranje o pomembnih družbenih vprašanjih.
Razmisleke o umestnosti in kontekstih pisanja bodisi v angleškem bodisi v slovenskem jeziku Mojca Pišek podaja v eseju z naslovom Lp, Mojca. V njem med drugim govori o kulturnem imperializmu, o katerem pa je prepričana, da nam izražanje v tujem jeziku več daje kot jemlje. Na nekoliko ciničen način se loteva tudi razglabljanja o varčevanju v kulturi, ko v eseju Kako privarčevati ob pomoči literarne kritike? opiše tipičen dan kritika, ki ga knjižnice v sklopu hipotetičnega društva literarnih cinikov najamejo, da bi namesto njih prebiral knjižne novosti in jih na podlagi ocene o kvaliteti dela ustrezno selekcioniral in rangiral. Kritik, ki ima po njenem mnenju v vsem knjižnem polju še najmanj ekonomskih interesov, ima tako pred seboj v skladu s politiko zategovanja pasu precej nehvaležno nalogo nenehnega višanja kriterijev in zavračanja vse večjega števila del. Pred peklom, v katerega je potisnjen, ga tako rešuje le ljubezen do branja in recenziranja. Mojca Pišek je upravičeno kritična tudi do sodobnih slovenskih esejistov. Očita jim dolgočasnost, abstraktnost, nerazumljivost in poigravanje z zgodovinskimi fantazmami o slovenstvu. Večina njih naj v zadnjih petdesetih letih ne bi naredila nobenega preboja naprej od ubadanja z dogodki, ki so se zgodili leta 1945. Partizane in domobrance ima za “dve slepi črevesi slovenske esejistike”, med svetlimi izjemami, ki so uspešno obšli to področje in se konstruktivno lotevajo aktualnih družbenih vprašanj, pa navaja avtorje, kot so Dušan Jovanovič, Marcel Štefančič, Alojz Ihan in Miha Mazzini. V eseju z naslovom Slog ali za koga kritiziramo: vprašanja kritiškega sloga in kritikove komunikativnosti je kritična tudi do kritikov, ki so v svojih recenzijah nejasni in premalo samozavestni:
“Nihče ne more kritiki narediti toliko škode, kot si je lahko naredi sama, in to z načinom pisanja, ki nikogar ne nagovarja. Vse, kar kritiki še manjka, so boljši kritiki: jasni in odločni, predvsem pa bolj samozavestni.” Dober kritik se mora po avtoričinem mnenju izogibati leporečenju ter se držati rdeče niti tistega, kar želi povedati, hkrati pa slediti načelu “manj je več”. Če se pri tem trudi združiti jasnost zapisa z družbeno progresivnostjo, še toliko bolje, saj je kritika “dejansko odgovorna družbi, ko je odgovorna njeni osnovni celici, državljanu, bralcu.”
Lahko rečemo, da je Mojca Pišek s svojo knjigo esejev naredila velik korak naprej na področju knjižne kritike, ob tem pa je z načinom pisanja predstavila praktičen zgled ostalim avtorjem. Naslovi esejev so kljub precejšnji dolžini zasnovani izvirno, poglavja pa razdeljena na več podpoglavij, v katerih se v prvi vrsti posveča lastnim uvidom in izkušnji. Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je primer knjige, ki bi jo morali prebrati tako kritiki in esejisti kot tudi ostali vedoželjni bralci.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana: Literatura, 2019
Zbirka esejev kritičarke Mojce Pišek z naslovom Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, je več kot dobrodošel povzetek refleksij in uvidov v umetnost branja, pisanja recenzij in vsakdanjega življenja književnega kritika, ki svoj dan posveča različnim oblikam sobivanja s knjigo. V prvih dveh esejih se mudi pri knjigi Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja in se skupaj z mlado slikarko, pred katero kot akt tudi pozira, čudi, kako to, da se pri vseh prebranih knjigah še ni lotila tega knjižnega zalogaja, s katerim se hvalijo vsi njeni prijatelji in znanci. V drugem eseju gre tako daleč, da med njimi celo izvede nekakšno mini anketo o tem, na kakšen način se spominjajo te knjige in kakšen vtis je na njih pustila. Pri tem ugotavlja, da je za resnično življenje knjige pomembno le to, ali nam je knjiga všeč, saj se le tam res “prebudi”: “In prebudi se le, če se prebudi bralec.” V eseju z naslovom Brati ali potovati, to je zdaj vprašanje se je Mojca Pišek pozabavala z branjem na potovanjih. Posamezne države in mesta jo spomnijo na prebrane knjige in ni naključje, da v Marakešu prebira Strah pred letenjem Erice Jong, v Kanadi knjige Alice Munro, v Neaplju pa je zagrizla v knjižni cikel Elene Ferrante. Obiskane kraje s pomočjo prebranih knjig doživlja vsakič drugače, pri tem pa ugotavlja, da “knjige niso ljubezenska pisma ne ljudem ne krajem”, temveč “ljubezensko pismo poti.”
V eseju z naslovom Odpelji me v cerkev piše o strahu, da bi ljudje, ki nas imajo radi, z branjem naših knjig pogledali pregloboko v nas. Bralčevo duševnost primerja s cerkvijo sv. Klemena v Rimu, ki je zaradi gradnje v treh zgodovinskih obdobjih zgrajena v več plasteh: “Naša zgodovina in naše zgodbe se gradijo v plasteh, smo več stavb v eni, nobene zares nikoli ne porušimo, vsako novo zgradimo iz prejšnje. Te plasti, cerkve v nas, so tisto, kar nas dela posebne. Vsakdo iz sebe zgradi posebno baziliko. Dokler se spominjamo, je vsaka od cerkva, ki smo jih zgradili, še vedno v nas. Kadarkoli lahko odpremo vrata spomina in jo obiščemo.” Po mnenju avtorice bi morali v javnosti izpostavljeni ljudje, kot so to npr. politiki, zagovarjati branje točno določenih knjig, pri tem pa spodbujati skupno branje in polemiziranje o pomembnih družbenih vprašanjih.
Razmisleke o umestnosti in kontekstih pisanja bodisi v angleškem bodisi v slovenskem jeziku Mojca Pišek podaja v eseju z naslovom Lp, Mojca. V njem med drugim govori o kulturnem imperializmu, o katerem pa je prepričana, da nam izražanje v tujem jeziku več daje kot jemlje. Na nekoliko ciničen način se loteva tudi razglabljanja o varčevanju v kulturi, ko v eseju Kako privarčevati ob pomoči literarne kritike? opiše tipičen dan kritika, ki ga knjižnice v sklopu hipotetičnega društva literarnih cinikov najamejo, da bi namesto njih prebiral knjižne novosti in jih na podlagi ocene o kvaliteti dela ustrezno selekcioniral in rangiral. Kritik, ki ima po njenem mnenju v vsem knjižnem polju še najmanj ekonomskih interesov, ima tako pred seboj v skladu s politiko zategovanja pasu precej nehvaležno nalogo nenehnega višanja kriterijev in zavračanja vse večjega števila del. Pred peklom, v katerega je potisnjen, ga tako rešuje le ljubezen do branja in recenziranja. Mojca Pišek je upravičeno kritična tudi do sodobnih slovenskih esejistov. Očita jim dolgočasnost, abstraktnost, nerazumljivost in poigravanje z zgodovinskimi fantazmami o slovenstvu. Večina njih naj v zadnjih petdesetih letih ne bi naredila nobenega preboja naprej od ubadanja z dogodki, ki so se zgodili leta 1945. Partizane in domobrance ima za “dve slepi črevesi slovenske esejistike”, med svetlimi izjemami, ki so uspešno obšli to področje in se konstruktivno lotevajo aktualnih družbenih vprašanj, pa navaja avtorje, kot so Dušan Jovanovič, Marcel Štefančič, Alojz Ihan in Miha Mazzini. V eseju z naslovom Slog ali za koga kritiziramo: vprašanja kritiškega sloga in kritikove komunikativnosti je kritična tudi do kritikov, ki so v svojih recenzijah nejasni in premalo samozavestni:
“Nihče ne more kritiki narediti toliko škode, kot si je lahko naredi sama, in to z načinom pisanja, ki nikogar ne nagovarja. Vse, kar kritiki še manjka, so boljši kritiki: jasni in odločni, predvsem pa bolj samozavestni.” Dober kritik se mora po avtoričinem mnenju izogibati leporečenju ter se držati rdeče niti tistega, kar želi povedati, hkrati pa slediti načelu “manj je več”. Če se pri tem trudi združiti jasnost zapisa z družbeno progresivnostjo, še toliko bolje, saj je kritika “dejansko odgovorna družbi, ko je odgovorna njeni osnovni celici, državljanu, bralcu.”
Lahko rečemo, da je Mojca Pišek s svojo knjigo esejev naredila velik korak naprej na področju knjižne kritike, ob tem pa je z načinom pisanja predstavila praktičen zgled ostalim avtorjem. Naslovi esejev so kljub precejšnji dolžini zasnovani izvirno, poglavja pa razdeljena na več podpoglavij, v katerih se v prvi vrsti posveča lastnim uvidom in izkušnji. Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je primer knjige, ki bi jo morali prebrati tako kritiki in esejisti kot tudi ostali vedoželjni bralci.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT
Neveljaven email naslov