Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.

Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.

V torek, 14. januarja, se je v Slovenski filharmoniji nadaljeval Srebrni abonma. Na tretjem koncertnem dejanju letošnje sezone je v Ljubljani nastopil Godalni kvartet Tetzlaff in z izvedbo godalnih kvartetov Arnolda Schönberga in Ludwiga van Beethovna navdušil skoraj do zadnjega kotička napolnjeno dvorano Marjana Kozine. Tam je bil tudi Mihael Kozjek, ki je pripravil naslednjo oceno koncertnega dogodka.

Kvartet Tetzlaff, ki ga je leta 1994 ustanovil eden največjih violinistov sedanjosti Christian Tetzlaff, že vse od svojih začetkov nastopa v isti, uigrani zasedbi. To dopolnjujejo še violinistova sestra Tanja Tetzlaff na violončelu, violinistka Elisabeth Kufferath in violistka Hana Weinmeister, ki sicer igra tudi violino in je koncertna mojstrica orkestra Züriške operne hiše. Čeprav v nespremenjeni zasedbi sodelujejo že več kot 25 let, so koncerti kvarteta Tetzlaff precej redki; vsak izmed članov namreč ali kot solist ali kot komorni partner sodeluje tudi s številnimi drugimi uglednimi zasedbami, zato so njihovi koncertni večeri toliko bolj dragoceni. Sestav in program, ki je zajemal Schönbergov zgodnji Prvi godalni kvartet v d-molu in Godalni kvartet št. 13 v B-duru iz Beethovnovega poznega opusa, sta obetala precej, torkov koncert pa je presegel vsa pričakovanja.

Čeprav sta godalna kvarteta na prvi pogled precej različni deli, imata skupnega več, kot bi si morda mislili. Beethoven je namreč s svojimi poznimi godalnimi kvarteti presegel gabarite romantične zvočnosti in oblikovne ukalupljenosti ter tako že desetletja prej napovedal razvoj zahodnoevropske glasbe. V tej se je harmonija vse bolj gostila in razširjala do poznejšega nastopa emancipacije disonance, glasbena dela pa so postajala vse bolj tematsko prepredena in v tem pogledu celovita, zaokrožena. Schönberg na drugi strani je na začetku svoje glasbene poti izhajal iz preteklosti, tematsko-motivičnega izpeljevanja v Beethovnovi maniri in buhteče poznoromantične tonalne zvočnosti.

Tonalno harmonijo je v prvih letih preteklega stoletja postopno razširjal do emancipacije disonance, vse bolj gostil tematsko-motivični material in sčasoma popolnoma pretrgal vezi s tradicijo. V Godalnem kvartetu št. 1, op. 7, ki je ob krstni izvedbi na Dunaju dvignil veliko prahu, je Schönberg še vedno nekje na sredi tega razvoja. Glasbena materija je izjemno zgoščena, delo traja v enem nepretrganem, več kot 40-minutnem zamahu, močno kromatizirano tonalno harmonijo pa tudi ob pomoči kvartne harmonije privede na sam rob atonalnosti.

Zahtevno delo tako z izvajalskega kot recepcijskega gledišča je v izvedbi kvarteta Tetzlaff v prvem delu torkovega koncerta zvenelo kot sicer zajeten, a nadvse okusen, malenkost popopran poznoromantičen bombonček. Sinergija vseh štirih glasbenikov v zasedbi je (bila) neponovljiva, uigranost neprimerljiva in že samo to je poslušalca dobesedno prikovalo na sedež. Schönbergov kvartet tako ni zvenel kot glomazen zvočni zmazek, to se rado zgodi neizkušenim in neuigranim zasedbam, temveč povsem nasprotno, kot kompleksna umetniška stvaritev, polna briljantnih idej, njenih izpeljav ter valujočega glasbenega toka, v katerem so se ekstatični deli dihajoče menjavali z intimnejšimi atmosferami. Dinamični spekter kvarteta Tetzlaff je zares impresiven. Pri tem so nas še posebno očarali izjemni pianissimi, dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.

Vse to seveda velja tudi za drugi del koncerta. Beethovnov Trinajsti godalni kvartet v B-duru, op. 130 so glasbeniki podali v izvirni različici, torej z Veliko fugo, ki je intenzivno utripala na mestu sklepnega stavka. Kvartet Tetzlaff je bil tehnično briljanten, zvočno izčiščen, glasbeno navdihnjen in svež, v hitrih stavkih razigran, a hkrati tudi resnoben, celo posvečen v Cavatini.

Izvedbi obeh skladb, tako Schönberga kot Beethovna, sta tretji večer za letošnji Srebrni abonma povzdignili na povsem nesluteno raven, barve abonmaja najbrž požlahtnili v zlato, dvorano Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji pa, čeprav samo prejšnji torek, poveličali v Katedralo umetnosti godalnega kvarteta v njegovi najimenitnejši izvedbi.

Kvartet Tetzlaff se je torej pokazal in dokazal kot pojem vrhunskega godalnega kvarteta, kvarteta z izbranim repertoarjem, ki ga podaja premišljeno do zadnje note in ki v njem vedno znova išče, najde in izlušči še tako skrite detajle, to pa njihove izvedbe napravi zares neponovljive.