Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je preprosto prijetno gledati – njegova vizualna podoba je dovršena od kostumografije, scenografije do videospotovskih vložkov in nekaj odličnih pretepov z ekstravagantno koreografijo.
Tik pred podelitvijo letošnjih oskarjev – v igri za katere je jasen favorit Joker – se je na filmskih platnih pojavila njegova (nekdanja) punca, Harley Quinn. Gre za lik iz istega stripovskega sveta, v katerem se gibljejo Batman, že omenjeni Joker, Strupena Ivy in Catwoman, ali ženska mačka. Harley Quinn je v zgodbo vstopila kot psihiatrinja Harleen Quinzel na oddelku ustanove v Gothamu, kjer je bil zaprt Joker. Kmalu se je vanj zaljubila, mu pomagala pobegniti in postala njegova ljubimka in pajdašinja. Njen vzdevek, Harley Quinn, je poigravanje z besedo harlekin, ki pomeni šaljivca iz commedie dell’arte – čigar oblačila Harley Quinn tudi nosi v stripu in s takšno identiteto deluje kot dopolnitev Jokerja.
V filmu Ptice roparice (in fantastična osamosvojitev Harley Quinn) je vse to predzgodba. Harley Quinn (ki jo upodablja avstralska igralka Margot Robbie) in Joker (ki ga v filmu ni) sta enkrat za vselej končala svoje toksično razmerje – pravzaprav jo on vrže na cesto – in Harley se na nevarnih gothamskih ulicah znajde sama. Hitro ugotovi, da se je v času burnega razmerja in sodelovanja z najnevarnejšim gothamskim zločincem marsikomu zamerila – in da jo imajo vsi ti ljudje zdaj na piki. To ji z njenimi izjemnimi sposobnostmi – je odlična gimnastičarka, izurjena v borilnih veščinah, imuna na najrazličnejše strupe in po izobrazbi doktorica psihologije – morda niti ne bi prišlo do živega, če ne bi bil med njimi tudi sadistični gangster Roman Sionis, Črna maska.
Harley Quinn v težave zabrede – in se iz njih vsakokrat tudi reši – zaradi svoje edinstvene zmesi infantilnosti, psihopatskosti in prikupnosti. Iz zlobnice iz začetka stripovskih upodobitev njenega lika je prerasla v antijunakinjo. Te so na filmskem platnu še vedno redke ptice, kar je vsekakor hvalevredno. Pri njenem nastopaštvu je – kot namiguje že njen vzdevek – ključna duhovitost, ki je tudi ena izmed glavnih odlik filma Ptice roparice. Film je preprosto prijetno gledati – njegova vizualna podoba je dovršena od kostumografije, scenografije do videospotovskih vložkov in nekaj odličnih pretepov z ekstravagantno koreografijo, ki se zanaša na gimnastične spretnosti Harley Quinn.
Ta ugotovi, da se proti Črni maski in njegovi tolpi ne more boriti sama, zato ji ne preostane drugega, kot da si še sama najde pajdašinje: to so mafijska hči Helena Bertinelli, zdaj Lovka, ki obvlada samostrel, pevka Črni kanarček, ki lahko s hipersoničnim glasom povzroči pravo razdejanje, policistka Renee Montoya in tatica Cassandra Cain. Nadenejo si ime Ptice roparice, a na žalost je to tudi trenutek, ko film zaide v težave. Likov izjemnih junakinj je v njem preprosto preveč in jih poznamo premalo, da bi nam bilo za katerokoli razen Harley Quinn zares mar, hkrati pa se zdi, da na tej točki filmu politično sporočilo postane pomembnejše od zabave. Kar ni nič nepričakovanega: Margot Robbie je poleg tega, da je odigrala glavno vlogo v filmu, Ptice roparice tega producirala ter vztrajala, da se tako pod scenarij kot režijo podpišeta ženski.
Vse lepo in prav – v poplavi filmov, ki jih posnamejo, napišejo in producirajo moški, je takšen film prava redkost. A kot dokaže film Ptice roparice, dobri nameni niso dovolj. Podpreti jih je treba tudi z dejanji – v tem primeru, z dobro oziroma boljšo zgodbo.
Film je preprosto prijetno gledati – njegova vizualna podoba je dovršena od kostumografije, scenografije do videospotovskih vložkov in nekaj odličnih pretepov z ekstravagantno koreografijo.
Tik pred podelitvijo letošnjih oskarjev – v igri za katere je jasen favorit Joker – se je na filmskih platnih pojavila njegova (nekdanja) punca, Harley Quinn. Gre za lik iz istega stripovskega sveta, v katerem se gibljejo Batman, že omenjeni Joker, Strupena Ivy in Catwoman, ali ženska mačka. Harley Quinn je v zgodbo vstopila kot psihiatrinja Harleen Quinzel na oddelku ustanove v Gothamu, kjer je bil zaprt Joker. Kmalu se je vanj zaljubila, mu pomagala pobegniti in postala njegova ljubimka in pajdašinja. Njen vzdevek, Harley Quinn, je poigravanje z besedo harlekin, ki pomeni šaljivca iz commedie dell’arte – čigar oblačila Harley Quinn tudi nosi v stripu in s takšno identiteto deluje kot dopolnitev Jokerja.
V filmu Ptice roparice (in fantastična osamosvojitev Harley Quinn) je vse to predzgodba. Harley Quinn (ki jo upodablja avstralska igralka Margot Robbie) in Joker (ki ga v filmu ni) sta enkrat za vselej končala svoje toksično razmerje – pravzaprav jo on vrže na cesto – in Harley se na nevarnih gothamskih ulicah znajde sama. Hitro ugotovi, da se je v času burnega razmerja in sodelovanja z najnevarnejšim gothamskim zločincem marsikomu zamerila – in da jo imajo vsi ti ljudje zdaj na piki. To ji z njenimi izjemnimi sposobnostmi – je odlična gimnastičarka, izurjena v borilnih veščinah, imuna na najrazličnejše strupe in po izobrazbi doktorica psihologije – morda niti ne bi prišlo do živega, če ne bi bil med njimi tudi sadistični gangster Roman Sionis, Črna maska.
Harley Quinn v težave zabrede – in se iz njih vsakokrat tudi reši – zaradi svoje edinstvene zmesi infantilnosti, psihopatskosti in prikupnosti. Iz zlobnice iz začetka stripovskih upodobitev njenega lika je prerasla v antijunakinjo. Te so na filmskem platnu še vedno redke ptice, kar je vsekakor hvalevredno. Pri njenem nastopaštvu je – kot namiguje že njen vzdevek – ključna duhovitost, ki je tudi ena izmed glavnih odlik filma Ptice roparice. Film je preprosto prijetno gledati – njegova vizualna podoba je dovršena od kostumografije, scenografije do videospotovskih vložkov in nekaj odličnih pretepov z ekstravagantno koreografijo, ki se zanaša na gimnastične spretnosti Harley Quinn.
Ta ugotovi, da se proti Črni maski in njegovi tolpi ne more boriti sama, zato ji ne preostane drugega, kot da si še sama najde pajdašinje: to so mafijska hči Helena Bertinelli, zdaj Lovka, ki obvlada samostrel, pevka Črni kanarček, ki lahko s hipersoničnim glasom povzroči pravo razdejanje, policistka Renee Montoya in tatica Cassandra Cain. Nadenejo si ime Ptice roparice, a na žalost je to tudi trenutek, ko film zaide v težave. Likov izjemnih junakinj je v njem preprosto preveč in jih poznamo premalo, da bi nam bilo za katerokoli razen Harley Quinn zares mar, hkrati pa se zdi, da na tej točki filmu politično sporočilo postane pomembnejše od zabave. Kar ni nič nepričakovanega: Margot Robbie je poleg tega, da je odigrala glavno vlogo v filmu, Ptice roparice tega producirala ter vztrajala, da se tako pod scenarij kot režijo podpišeta ženski.
Vse lepo in prav – v poplavi filmov, ki jih posnamejo, napišejo in producirajo moški, je takšen film prava redkost. A kot dokaže film Ptice roparice, dobri nameni niso dovolj. Podpreti jih je treba tudi z dejanji – v tem primeru, z dobro oziroma boljšo zgodbo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov