Film je preprosto prijetno gledati – njegova vizualna podoba je dovršena od kostumografije, scenografije do videospotovskih vložkov in nekaj odličnih pretepov z ekstravagantno koreografijo.

Tik pred podelitvijo letošnjih oskarjev – v igri za katere je jasen favorit Joker – se je na filmskih platnih pojavila njegova (nekdanja) punca, Harley Quinn. Gre za lik iz istega stripovskega sveta, v katerem se gibljejo Batman, že omenjeni Joker, Strupena Ivy in Catwoman, ali ženska mačka. Harley Quinn je v zgodbo vstopila kot psihiatrinja Harleen Quinzel na oddelku ustanove v Gothamu, kjer je bil zaprt Joker.  Kmalu se je vanj zaljubila, mu pomagala pobegniti in postala njegova ljubimka in pajdašinja. Njen vzdevek, Harley Quinn, je poigravanje z besedo harlekin, ki pomeni šaljivca iz commedie dell’arte – čigar oblačila Harley Quinn tudi nosi v stripu in s takšno identiteto deluje kot dopolnitev Jokerja.

V filmu Ptice roparice (in fantastična osamosvojitev Harley Quinn) je vse to predzgodba. Harley Quinn (ki jo upodablja avstralska igralka Margot Robbie) in Joker (ki ga v filmu ni) sta enkrat za vselej končala svoje toksično razmerje – pravzaprav jo on vrže na cesto – in Harley se na nevarnih gothamskih ulicah znajde sama. Hitro ugotovi, da se je v času burnega razmerja in sodelovanja z najnevarnejšim gothamskim zločincem marsikomu zamerila – in da jo imajo vsi ti ljudje zdaj na piki. To ji z njenimi izjemnimi sposobnostmi – je odlična gimnastičarka, izurjena v borilnih veščinah, imuna na najrazličnejše strupe in po izobrazbi doktorica psihologije – morda niti ne bi prišlo do živega, če ne bi bil med njimi tudi sadistični gangster Roman Sionis, Črna maska.

Harley Quinn v težave zabrede – in se iz njih vsakokrat tudi reši – zaradi svoje edinstvene zmesi infantilnosti, psihopatskosti in prikupnosti. Iz zlobnice iz začetka stripovskih upodobitev njenega lika je prerasla v antijunakinjo. Te so na filmskem platnu še vedno redke ptice, kar je vsekakor hvalevredno. Pri njenem nastopaštvu je – kot namiguje že njen vzdevek – ključna duhovitost, ki je tudi ena izmed glavnih odlik filma Ptice roparice. Film je preprosto prijetno gledati – njegova vizualna podoba je dovršena od kostumografije, scenografije do videospotovskih vložkov in nekaj odličnih pretepov z ekstravagantno koreografijo, ki se zanaša na gimnastične spretnosti Harley Quinn.

Ta ugotovi, da se proti Črni maski in njegovi tolpi ne more boriti sama, zato ji ne preostane drugega, kot da si še sama najde pajdašinje: to so mafijska hči Helena Bertinelli, zdaj Lovka, ki obvlada samostrel, pevka Črni kanarček, ki lahko s hipersoničnim glasom povzroči pravo razdejanje, policistka Renee Montoya in tatica Cassandra Cain. Nadenejo si ime Ptice roparice, a na žalost je to tudi trenutek, ko film zaide v težave. Likov izjemnih junakinj je v njem preprosto preveč in jih poznamo premalo, da bi nam bilo za katerokoli razen Harley Quinn zares mar, hkrati pa se zdi, da na tej točki filmu politično sporočilo postane pomembnejše od zabave. Kar ni nič nepričakovanega: Margot Robbie je poleg tega, da je odigrala glavno vlogo v filmu, Ptice roparice tega producirala ter vztrajala, da se tako pod scenarij kot režijo podpišeta ženski.

Vse lepo in prav – v poplavi filmov, ki jih posnamejo, napišejo in producirajo moški, je takšen film prava redkost. A kot dokaže film Ptice roparice, dobri nameni niso dovolj. Podpreti jih je treba tudi z dejanji – v tem primeru, z dobro oziroma boljšo zgodbo.