Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Wyslawa Szymborska: Radost pisanja

17.02.2020

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Ker so izdaje zbranih del običajno rezervirane za domače avtorje, ki tako dosežejo najvišjo stopnjo kanonizacije, je izid zbranih pesmi poljske nobelovke Wisławe Szymborske Radost pisanja gotovo eden osrednjih literarnih dogodkov preteklega leta pri nas. Knjiga hkrati potrjuje rahel trend zadnjega obdobja, ko smo v našem prostoru opazili izide vsaj prvih delov zbranih del velikih pesniških imen, kot so Jacques Prevert, William Butler Yeats, Emily Dickinson in lani tudi Paul Celan … Poezija Wisławe Szymborske slovenskemu bralcu doslej ni bila tuja, leta 2005 je v prevodu Nika Ježa izšla zbirka Trenutek, izšla pa sta tudi dva knjižna izbora njene poezije (leta 1997 in 2014), pod katera se je v soavtorstvu ali samostojno podpisala Jana Unuk – prevajalka, piska opomb in spremne besede tudi tokratne ugledne izdaje.

Wisława Szymborska (1923 –2012) je v življenju izdala dvanajst pesniških zbirk, v Radosti pisanja pa jih najdemo trinajst, saj je vključena tudi leta 2014, dve leti po smrti izdana zbirka njenih najzgodnejših, dotlej le revijalno objavljenih pesmi iz med- in povojnega obdobja. Pesemski del knjige dopolnjuje in zaokroža še sedemnajst avtoričinih feljtonov oziroma razmislekov ob branju najrazličnejšega dodatnega čtiva, ki v dani konstelaciji učinkujejo tudi kot svojski avtopoetološki uvidi. V enem od teh besedilc nam pesnica odstira svoj pogled na svet in posredno tudi osrednjo pesniško metodo: »/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«

Res ni težko opaziti, da so pesmi Wisławe Szymborske vse pretkane z banalnostjo vsakdana, otipljivega in skoncentriranega v znani predmetnosti in dogodkovnosti, kakor tudi ne dejstva, da ta poezija iz konkretnosti hkrati nenehno raste v presežno, neoprijemljivo in nedoumljivo. To izrazito prizemljenost kot temelj, h kateremu se pesnica vztrajno vrača, četudi jo ob tem zaposlujejo večna in vsaj na videz bolj mentalna, torej teoretska in filozofska vprašanja o naravi bivanja, minljivosti, času, naključnosti, zaumnem … slikovito in tudi šaljivo povzemajo začetni verzi pesmi Vtisi iz gledališča: »V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: / vstajanje od mrtvih z bojišč odra, / popravljanje lasulj, cunjic, / izdiranje noža iz prsi, /snemanje zanke z vrata, /stopanje v vrsto med žive / z obrazom k občinstvu.« Iz te konkretnosti oziroma navidezne banalnosti bržčas izvira velika privlačnost pesmi, ki nizko letajo predvsem zato, da bi se v spoznanju povzpele najvišje, kajti »ni bolj perečih vprašanj /od naivnih vprašanj«.

Čeprav so avtoričine najzgodnejše pesmi nastajale pod vtisom najskrajnejših družbenih razmer, družbeni ali politični kontekst v nadaljevanju opusa precej redkeje ali vsaj manj očitneje prodira v pisanje; tu in tam ga prepoznamo oziroma zaslutimo v ironiji, tudi sarkazmu, s katerim pesnica opozarja na družbeno krivico, ki praviloma prinaša individualne posledice. Bolj kot veliki ali izjemni dogodki Szymborsko zanima vsakdanji čudež, posameznik, individualna usoda: »Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.« Na določeni točki tudi človek postane zgolj detajl, pri čemer prevladujoči antropocentrični pogled spodkopava svojska različica vesoljne zavesti, pesničino vživljanje bodisi v živalsko perspektivo in govorico bodisi v bivajočnost predmetov. Z neverjetno lahkoto se pred bralcem oglašajo ali se na novo vzpostavljajo denimo maki, opica, mačka, ključ, podkev, čebula, hiša, senca, kamen, fotografija, razgled, oblaki, zrno peska …

Prva pesem Wisławe Szymborske Iščem besedo tematizira nezmožnost jezika, da bi ubesedil neubesedljivo – pomenljivo se zaključi z golo letnico 1945. Akt pesnjenja, stiska jezika in besed, »ki ne znajo oživljati ljudi«, razkol med otipljivo in literarno resničnostjo, v katerema se pesnica počuti kot »Sizif, zapisan peklu poezije«, je tudi v nadaljevanju opusa pogosta tema. Ob tem se lahko naslov Radost pisanja zdi celo sporen, toda le površnemu bralcu, ki v avtoričinem vztrajnem pesniškem ustvarjanju, ki je trajalo kar sedemdeset let in je porodilo več sto pesmi, ne bi prepoznal globokega priklona pesniškemu snovanju, četudi pospremljenega z ironičnim spoznanjem: »Radost pisanja. / Možnost ohranjanja. / Maščevanje umrljive roke.«

Na formalni ravni sledimo razvoju od strožjih oblik k vedno bolj razvezani, vendar še vedno kompaktni pesemski strukturi, vsebinski vpogled pa razkriva večkratno zgoščanje idejno-tematskih konstant, ki Wisławo Szymborsko postavljajo v najodličnejšo srčiko bivanjske poezije: »Primerilo se je življenje / to je nekaj zelo pomembnega // toda minuta je del večnosti«, so njeni sklepni in nedvomno radostni verzi. Radostne in počaščene pa se lahko počutimo tudi slovenski bralci, da imamo priložnost ta izjemni opus doživljati ne le integralno, temveč tudi v izjemnem prevodu Jane Unuk.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Wyslawa Szymborska: Radost pisanja

17.02.2020

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Ker so izdaje zbranih del običajno rezervirane za domače avtorje, ki tako dosežejo najvišjo stopnjo kanonizacije, je izid zbranih pesmi poljske nobelovke Wisławe Szymborske Radost pisanja gotovo eden osrednjih literarnih dogodkov preteklega leta pri nas. Knjiga hkrati potrjuje rahel trend zadnjega obdobja, ko smo v našem prostoru opazili izide vsaj prvih delov zbranih del velikih pesniških imen, kot so Jacques Prevert, William Butler Yeats, Emily Dickinson in lani tudi Paul Celan … Poezija Wisławe Szymborske slovenskemu bralcu doslej ni bila tuja, leta 2005 je v prevodu Nika Ježa izšla zbirka Trenutek, izšla pa sta tudi dva knjižna izbora njene poezije (leta 1997 in 2014), pod katera se je v soavtorstvu ali samostojno podpisala Jana Unuk – prevajalka, piska opomb in spremne besede tudi tokratne ugledne izdaje.

Wisława Szymborska (1923 –2012) je v življenju izdala dvanajst pesniških zbirk, v Radosti pisanja pa jih najdemo trinajst, saj je vključena tudi leta 2014, dve leti po smrti izdana zbirka njenih najzgodnejših, dotlej le revijalno objavljenih pesmi iz med- in povojnega obdobja. Pesemski del knjige dopolnjuje in zaokroža še sedemnajst avtoričinih feljtonov oziroma razmislekov ob branju najrazličnejšega dodatnega čtiva, ki v dani konstelaciji učinkujejo tudi kot svojski avtopoetološki uvidi. V enem od teh besedilc nam pesnica odstira svoj pogled na svet in posredno tudi osrednjo pesniško metodo: »/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«

Res ni težko opaziti, da so pesmi Wisławe Szymborske vse pretkane z banalnostjo vsakdana, otipljivega in skoncentriranega v znani predmetnosti in dogodkovnosti, kakor tudi ne dejstva, da ta poezija iz konkretnosti hkrati nenehno raste v presežno, neoprijemljivo in nedoumljivo. To izrazito prizemljenost kot temelj, h kateremu se pesnica vztrajno vrača, četudi jo ob tem zaposlujejo večna in vsaj na videz bolj mentalna, torej teoretska in filozofska vprašanja o naravi bivanja, minljivosti, času, naključnosti, zaumnem … slikovito in tudi šaljivo povzemajo začetni verzi pesmi Vtisi iz gledališča: »V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: / vstajanje od mrtvih z bojišč odra, / popravljanje lasulj, cunjic, / izdiranje noža iz prsi, /snemanje zanke z vrata, /stopanje v vrsto med žive / z obrazom k občinstvu.« Iz te konkretnosti oziroma navidezne banalnosti bržčas izvira velika privlačnost pesmi, ki nizko letajo predvsem zato, da bi se v spoznanju povzpele najvišje, kajti »ni bolj perečih vprašanj /od naivnih vprašanj«.

Čeprav so avtoričine najzgodnejše pesmi nastajale pod vtisom najskrajnejših družbenih razmer, družbeni ali politični kontekst v nadaljevanju opusa precej redkeje ali vsaj manj očitneje prodira v pisanje; tu in tam ga prepoznamo oziroma zaslutimo v ironiji, tudi sarkazmu, s katerim pesnica opozarja na družbeno krivico, ki praviloma prinaša individualne posledice. Bolj kot veliki ali izjemni dogodki Szymborsko zanima vsakdanji čudež, posameznik, individualna usoda: »Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.« Na določeni točki tudi človek postane zgolj detajl, pri čemer prevladujoči antropocentrični pogled spodkopava svojska različica vesoljne zavesti, pesničino vživljanje bodisi v živalsko perspektivo in govorico bodisi v bivajočnost predmetov. Z neverjetno lahkoto se pred bralcem oglašajo ali se na novo vzpostavljajo denimo maki, opica, mačka, ključ, podkev, čebula, hiša, senca, kamen, fotografija, razgled, oblaki, zrno peska …

Prva pesem Wisławe Szymborske Iščem besedo tematizira nezmožnost jezika, da bi ubesedil neubesedljivo – pomenljivo se zaključi z golo letnico 1945. Akt pesnjenja, stiska jezika in besed, »ki ne znajo oživljati ljudi«, razkol med otipljivo in literarno resničnostjo, v katerema se pesnica počuti kot »Sizif, zapisan peklu poezije«, je tudi v nadaljevanju opusa pogosta tema. Ob tem se lahko naslov Radost pisanja zdi celo sporen, toda le površnemu bralcu, ki v avtoričinem vztrajnem pesniškem ustvarjanju, ki je trajalo kar sedemdeset let in je porodilo več sto pesmi, ne bi prepoznal globokega priklona pesniškemu snovanju, četudi pospremljenega z ironičnim spoznanjem: »Radost pisanja. / Možnost ohranjanja. / Maščevanje umrljive roke.«

Na formalni ravni sledimo razvoju od strožjih oblik k vedno bolj razvezani, vendar še vedno kompaktni pesemski strukturi, vsebinski vpogled pa razkriva večkratno zgoščanje idejno-tematskih konstant, ki Wisławo Szymborsko postavljajo v najodličnejšo srčiko bivanjske poezije: »Primerilo se je življenje / to je nekaj zelo pomembnega // toda minuta je del večnosti«, so njeni sklepni in nedvomno radostni verzi. Radostne in počaščene pa se lahko počutimo tudi slovenski bralci, da imamo priložnost ta izjemni opus doživljati ne le integralno, temveč tudi v izjemnem prevodu Jane Unuk.


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.09.2021

Rok Viličnik: Šrapneli

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Saša Stanišić: Čigav si

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Robert Simonišek: Pejsaži

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


20.09.2021

Jernej Dirnbek: Tramp

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


19.09.2021

LGL: Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.09.2021

LGL: Moj dedek je bil češnjevo drevo

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.


13.09.2021

Urša Zabukovec: Levo oko, desno oko

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Peter Kolšek: Neslišna navodila

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mirt Komel: Detektiv Dante

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mateja Gomboc: Balada o drevesu

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan


10.09.2021

MGL - Hanoh Levin: Zimska poroka

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)


06.09.2021

Ana Pepelnik: Treš

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Aleksander Golja


06.09.2021

Franjo Frančič: V kraljestvu nove države

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


06.09.2021

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


06.09.2021

Marcel Štefančič: Slovenski sen

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.


04.09.2021

In podgana se je smejala

3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc


05.09.2021

Samuel Beckett: Konec igre

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.


05.09.2021

Lucy Prebble: Učinek

Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:


30.08.2021

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.


Stran 52 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov