Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Ker so izdaje zbranih del običajno rezervirane za domače avtorje, ki tako dosežejo najvišjo stopnjo kanonizacije, je izid zbranih pesmi poljske nobelovke Wisławe Szymborske Radost pisanja gotovo eden osrednjih literarnih dogodkov preteklega leta pri nas. Knjiga hkrati potrjuje rahel trend zadnjega obdobja, ko smo v našem prostoru opazili izide vsaj prvih delov zbranih del velikih pesniških imen, kot so Jacques Prevert, William Butler Yeats, Emily Dickinson in lani tudi Paul Celan … Poezija Wisławe Szymborske slovenskemu bralcu doslej ni bila tuja, leta 2005 je v prevodu Nika Ježa izšla zbirka Trenutek, izšla pa sta tudi dva knjižna izbora njene poezije (leta 1997 in 2014), pod katera se je v soavtorstvu ali samostojno podpisala Jana Unuk – prevajalka, piska opomb in spremne besede tudi tokratne ugledne izdaje.

Wisława Szymborska (1923 –2012) je v življenju izdala dvanajst pesniških zbirk, v Radosti pisanja pa jih najdemo trinajst, saj je vključena tudi leta 2014, dve leti po smrti izdana zbirka njenih najzgodnejših, dotlej le revijalno objavljenih pesmi iz med- in povojnega obdobja. Pesemski del knjige dopolnjuje in zaokroža še sedemnajst avtoričinih feljtonov oziroma razmislekov ob branju najrazličnejšega dodatnega čtiva, ki v dani konstelaciji učinkujejo tudi kot svojski avtopoetološki uvidi. V enem od teh besedilc nam pesnica odstira svoj pogled na svet in posredno tudi osrednjo pesniško metodo: »/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«

Res ni težko opaziti, da so pesmi Wisławe Szymborske vse pretkane z banalnostjo vsakdana, otipljivega in skoncentriranega v znani predmetnosti in dogodkovnosti, kakor tudi ne dejstva, da ta poezija iz konkretnosti hkrati nenehno raste v presežno, neoprijemljivo in nedoumljivo. To izrazito prizemljenost kot temelj, h kateremu se pesnica vztrajno vrača, četudi jo ob tem zaposlujejo večna in vsaj na videz bolj mentalna, torej teoretska in filozofska vprašanja o naravi bivanja, minljivosti, času, naključnosti, zaumnem … slikovito in tudi šaljivo povzemajo začetni verzi pesmi Vtisi iz gledališča: »V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: / vstajanje od mrtvih z bojišč odra, / popravljanje lasulj, cunjic, / izdiranje noža iz prsi, /snemanje zanke z vrata, /stopanje v vrsto med žive / z obrazom k občinstvu.« Iz te konkretnosti oziroma navidezne banalnosti bržčas izvira velika privlačnost pesmi, ki nizko letajo predvsem zato, da bi se v spoznanju povzpele najvišje, kajti »ni bolj perečih vprašanj /od naivnih vprašanj«.

Čeprav so avtoričine najzgodnejše pesmi nastajale pod vtisom najskrajnejših družbenih razmer, družbeni ali politični kontekst v nadaljevanju opusa precej redkeje ali vsaj manj očitneje prodira v pisanje; tu in tam ga prepoznamo oziroma zaslutimo v ironiji, tudi sarkazmu, s katerim pesnica opozarja na družbeno krivico, ki praviloma prinaša individualne posledice. Bolj kot veliki ali izjemni dogodki Szymborsko zanima vsakdanji čudež, posameznik, individualna usoda: »Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.« Na določeni točki tudi človek postane zgolj detajl, pri čemer prevladujoči antropocentrični pogled spodkopava svojska različica vesoljne zavesti, pesničino vživljanje bodisi v živalsko perspektivo in govorico bodisi v bivajočnost predmetov. Z neverjetno lahkoto se pred bralcem oglašajo ali se na novo vzpostavljajo denimo maki, opica, mačka, ključ, podkev, čebula, hiša, senca, kamen, fotografija, razgled, oblaki, zrno peska …

Prva pesem Wisławe Szymborske Iščem besedo tematizira nezmožnost jezika, da bi ubesedil neubesedljivo – pomenljivo se zaključi z golo letnico 1945. Akt pesnjenja, stiska jezika in besed, »ki ne znajo oživljati ljudi«, razkol med otipljivo in literarno resničnostjo, v katerema se pesnica počuti kot »Sizif, zapisan peklu poezije«, je tudi v nadaljevanju opusa pogosta tema. Ob tem se lahko naslov Radost pisanja zdi celo sporen, toda le površnemu bralcu, ki v avtoričinem vztrajnem pesniškem ustvarjanju, ki je trajalo kar sedemdeset let in je porodilo več sto pesmi, ne bi prepoznal globokega priklona pesniškemu snovanju, četudi pospremljenega z ironičnim spoznanjem: »Radost pisanja. / Možnost ohranjanja. / Maščevanje umrljive roke.«

Na formalni ravni sledimo razvoju od strožjih oblik k vedno bolj razvezani, vendar še vedno kompaktni pesemski strukturi, vsebinski vpogled pa razkriva večkratno zgoščanje idejno-tematskih konstant, ki Wisławo Szymborsko postavljajo v najodličnejšo srčiko bivanjske poezije: »Primerilo se je življenje / to je nekaj zelo pomembnega // toda minuta je del večnosti«, so njeni sklepni in nedvomno radostni verzi. Radostne in počaščene pa se lahko počutimo tudi slovenski bralci, da imamo priložnost ta izjemni opus doživljati ne le integralno, temveč tudi v izjemnem prevodu Jane Unuk.