Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Wyslawa Szymborska: Radost pisanja

17.02.2020

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Ker so izdaje zbranih del običajno rezervirane za domače avtorje, ki tako dosežejo najvišjo stopnjo kanonizacije, je izid zbranih pesmi poljske nobelovke Wisławe Szymborske Radost pisanja gotovo eden osrednjih literarnih dogodkov preteklega leta pri nas. Knjiga hkrati potrjuje rahel trend zadnjega obdobja, ko smo v našem prostoru opazili izide vsaj prvih delov zbranih del velikih pesniških imen, kot so Jacques Prevert, William Butler Yeats, Emily Dickinson in lani tudi Paul Celan … Poezija Wisławe Szymborske slovenskemu bralcu doslej ni bila tuja, leta 2005 je v prevodu Nika Ježa izšla zbirka Trenutek, izšla pa sta tudi dva knjižna izbora njene poezije (leta 1997 in 2014), pod katera se je v soavtorstvu ali samostojno podpisala Jana Unuk – prevajalka, piska opomb in spremne besede tudi tokratne ugledne izdaje.

Wisława Szymborska (1923 –2012) je v življenju izdala dvanajst pesniških zbirk, v Radosti pisanja pa jih najdemo trinajst, saj je vključena tudi leta 2014, dve leti po smrti izdana zbirka njenih najzgodnejših, dotlej le revijalno objavljenih pesmi iz med- in povojnega obdobja. Pesemski del knjige dopolnjuje in zaokroža še sedemnajst avtoričinih feljtonov oziroma razmislekov ob branju najrazličnejšega dodatnega čtiva, ki v dani konstelaciji učinkujejo tudi kot svojski avtopoetološki uvidi. V enem od teh besedilc nam pesnica odstira svoj pogled na svet in posredno tudi osrednjo pesniško metodo: »/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«

Res ni težko opaziti, da so pesmi Wisławe Szymborske vse pretkane z banalnostjo vsakdana, otipljivega in skoncentriranega v znani predmetnosti in dogodkovnosti, kakor tudi ne dejstva, da ta poezija iz konkretnosti hkrati nenehno raste v presežno, neoprijemljivo in nedoumljivo. To izrazito prizemljenost kot temelj, h kateremu se pesnica vztrajno vrača, četudi jo ob tem zaposlujejo večna in vsaj na videz bolj mentalna, torej teoretska in filozofska vprašanja o naravi bivanja, minljivosti, času, naključnosti, zaumnem … slikovito in tudi šaljivo povzemajo začetni verzi pesmi Vtisi iz gledališča: »V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: / vstajanje od mrtvih z bojišč odra, / popravljanje lasulj, cunjic, / izdiranje noža iz prsi, /snemanje zanke z vrata, /stopanje v vrsto med žive / z obrazom k občinstvu.« Iz te konkretnosti oziroma navidezne banalnosti bržčas izvira velika privlačnost pesmi, ki nizko letajo predvsem zato, da bi se v spoznanju povzpele najvišje, kajti »ni bolj perečih vprašanj /od naivnih vprašanj«.

Čeprav so avtoričine najzgodnejše pesmi nastajale pod vtisom najskrajnejših družbenih razmer, družbeni ali politični kontekst v nadaljevanju opusa precej redkeje ali vsaj manj očitneje prodira v pisanje; tu in tam ga prepoznamo oziroma zaslutimo v ironiji, tudi sarkazmu, s katerim pesnica opozarja na družbeno krivico, ki praviloma prinaša individualne posledice. Bolj kot veliki ali izjemni dogodki Szymborsko zanima vsakdanji čudež, posameznik, individualna usoda: »Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.« Na določeni točki tudi človek postane zgolj detajl, pri čemer prevladujoči antropocentrični pogled spodkopava svojska različica vesoljne zavesti, pesničino vživljanje bodisi v živalsko perspektivo in govorico bodisi v bivajočnost predmetov. Z neverjetno lahkoto se pred bralcem oglašajo ali se na novo vzpostavljajo denimo maki, opica, mačka, ključ, podkev, čebula, hiša, senca, kamen, fotografija, razgled, oblaki, zrno peska …

Prva pesem Wisławe Szymborske Iščem besedo tematizira nezmožnost jezika, da bi ubesedil neubesedljivo – pomenljivo se zaključi z golo letnico 1945. Akt pesnjenja, stiska jezika in besed, »ki ne znajo oživljati ljudi«, razkol med otipljivo in literarno resničnostjo, v katerema se pesnica počuti kot »Sizif, zapisan peklu poezije«, je tudi v nadaljevanju opusa pogosta tema. Ob tem se lahko naslov Radost pisanja zdi celo sporen, toda le površnemu bralcu, ki v avtoričinem vztrajnem pesniškem ustvarjanju, ki je trajalo kar sedemdeset let in je porodilo več sto pesmi, ne bi prepoznal globokega priklona pesniškemu snovanju, četudi pospremljenega z ironičnim spoznanjem: »Radost pisanja. / Možnost ohranjanja. / Maščevanje umrljive roke.«

Na formalni ravni sledimo razvoju od strožjih oblik k vedno bolj razvezani, vendar še vedno kompaktni pesemski strukturi, vsebinski vpogled pa razkriva večkratno zgoščanje idejno-tematskih konstant, ki Wisławo Szymborsko postavljajo v najodličnejšo srčiko bivanjske poezije: »Primerilo se je življenje / to je nekaj zelo pomembnega // toda minuta je del večnosti«, so njeni sklepni in nedvomno radostni verzi. Radostne in počaščene pa se lahko počutimo tudi slovenski bralci, da imamo priložnost ta izjemni opus doživljati ne le integralno, temveč tudi v izjemnem prevodu Jane Unuk.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Wyslawa Szymborska: Radost pisanja

17.02.2020

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Ker so izdaje zbranih del običajno rezervirane za domače avtorje, ki tako dosežejo najvišjo stopnjo kanonizacije, je izid zbranih pesmi poljske nobelovke Wisławe Szymborske Radost pisanja gotovo eden osrednjih literarnih dogodkov preteklega leta pri nas. Knjiga hkrati potrjuje rahel trend zadnjega obdobja, ko smo v našem prostoru opazili izide vsaj prvih delov zbranih del velikih pesniških imen, kot so Jacques Prevert, William Butler Yeats, Emily Dickinson in lani tudi Paul Celan … Poezija Wisławe Szymborske slovenskemu bralcu doslej ni bila tuja, leta 2005 je v prevodu Nika Ježa izšla zbirka Trenutek, izšla pa sta tudi dva knjižna izbora njene poezije (leta 1997 in 2014), pod katera se je v soavtorstvu ali samostojno podpisala Jana Unuk – prevajalka, piska opomb in spremne besede tudi tokratne ugledne izdaje.

Wisława Szymborska (1923 –2012) je v življenju izdala dvanajst pesniških zbirk, v Radosti pisanja pa jih najdemo trinajst, saj je vključena tudi leta 2014, dve leti po smrti izdana zbirka njenih najzgodnejših, dotlej le revijalno objavljenih pesmi iz med- in povojnega obdobja. Pesemski del knjige dopolnjuje in zaokroža še sedemnajst avtoričinih feljtonov oziroma razmislekov ob branju najrazličnejšega dodatnega čtiva, ki v dani konstelaciji učinkujejo tudi kot svojski avtopoetološki uvidi. V enem od teh besedilc nam pesnica odstira svoj pogled na svet in posredno tudi osrednjo pesniško metodo: »/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«

Res ni težko opaziti, da so pesmi Wisławe Szymborske vse pretkane z banalnostjo vsakdana, otipljivega in skoncentriranega v znani predmetnosti in dogodkovnosti, kakor tudi ne dejstva, da ta poezija iz konkretnosti hkrati nenehno raste v presežno, neoprijemljivo in nedoumljivo. To izrazito prizemljenost kot temelj, h kateremu se pesnica vztrajno vrača, četudi jo ob tem zaposlujejo večna in vsaj na videz bolj mentalna, torej teoretska in filozofska vprašanja o naravi bivanja, minljivosti, času, naključnosti, zaumnem … slikovito in tudi šaljivo povzemajo začetni verzi pesmi Vtisi iz gledališča: »V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: / vstajanje od mrtvih z bojišč odra, / popravljanje lasulj, cunjic, / izdiranje noža iz prsi, /snemanje zanke z vrata, /stopanje v vrsto med žive / z obrazom k občinstvu.« Iz te konkretnosti oziroma navidezne banalnosti bržčas izvira velika privlačnost pesmi, ki nizko letajo predvsem zato, da bi se v spoznanju povzpele najvišje, kajti »ni bolj perečih vprašanj /od naivnih vprašanj«.

Čeprav so avtoričine najzgodnejše pesmi nastajale pod vtisom najskrajnejših družbenih razmer, družbeni ali politični kontekst v nadaljevanju opusa precej redkeje ali vsaj manj očitneje prodira v pisanje; tu in tam ga prepoznamo oziroma zaslutimo v ironiji, tudi sarkazmu, s katerim pesnica opozarja na družbeno krivico, ki praviloma prinaša individualne posledice. Bolj kot veliki ali izjemni dogodki Szymborsko zanima vsakdanji čudež, posameznik, individualna usoda: »Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.« Na določeni točki tudi človek postane zgolj detajl, pri čemer prevladujoči antropocentrični pogled spodkopava svojska različica vesoljne zavesti, pesničino vživljanje bodisi v živalsko perspektivo in govorico bodisi v bivajočnost predmetov. Z neverjetno lahkoto se pred bralcem oglašajo ali se na novo vzpostavljajo denimo maki, opica, mačka, ključ, podkev, čebula, hiša, senca, kamen, fotografija, razgled, oblaki, zrno peska …

Prva pesem Wisławe Szymborske Iščem besedo tematizira nezmožnost jezika, da bi ubesedil neubesedljivo – pomenljivo se zaključi z golo letnico 1945. Akt pesnjenja, stiska jezika in besed, »ki ne znajo oživljati ljudi«, razkol med otipljivo in literarno resničnostjo, v katerema se pesnica počuti kot »Sizif, zapisan peklu poezije«, je tudi v nadaljevanju opusa pogosta tema. Ob tem se lahko naslov Radost pisanja zdi celo sporen, toda le površnemu bralcu, ki v avtoričinem vztrajnem pesniškem ustvarjanju, ki je trajalo kar sedemdeset let in je porodilo več sto pesmi, ne bi prepoznal globokega priklona pesniškemu snovanju, četudi pospremljenega z ironičnim spoznanjem: »Radost pisanja. / Možnost ohranjanja. / Maščevanje umrljive roke.«

Na formalni ravni sledimo razvoju od strožjih oblik k vedno bolj razvezani, vendar še vedno kompaktni pesemski strukturi, vsebinski vpogled pa razkriva večkratno zgoščanje idejno-tematskih konstant, ki Wisławo Szymborsko postavljajo v najodličnejšo srčiko bivanjske poezije: »Primerilo se je življenje / to je nekaj zelo pomembnega // toda minuta je del večnosti«, so njeni sklepni in nedvomno radostni verzi. Radostne in počaščene pa se lahko počutimo tudi slovenski bralci, da imamo priložnost ta izjemni opus doživljati ne le integralno, temveč tudi v izjemnem prevodu Jane Unuk.


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


Stran 40 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov