Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Wyslawa Szymborska: Radost pisanja

17.02.2020

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Ker so izdaje zbranih del običajno rezervirane za domače avtorje, ki tako dosežejo najvišjo stopnjo kanonizacije, je izid zbranih pesmi poljske nobelovke Wisławe Szymborske Radost pisanja gotovo eden osrednjih literarnih dogodkov preteklega leta pri nas. Knjiga hkrati potrjuje rahel trend zadnjega obdobja, ko smo v našem prostoru opazili izide vsaj prvih delov zbranih del velikih pesniških imen, kot so Jacques Prevert, William Butler Yeats, Emily Dickinson in lani tudi Paul Celan … Poezija Wisławe Szymborske slovenskemu bralcu doslej ni bila tuja, leta 2005 je v prevodu Nika Ježa izšla zbirka Trenutek, izšla pa sta tudi dva knjižna izbora njene poezije (leta 1997 in 2014), pod katera se je v soavtorstvu ali samostojno podpisala Jana Unuk – prevajalka, piska opomb in spremne besede tudi tokratne ugledne izdaje.

Wisława Szymborska (1923 –2012) je v življenju izdala dvanajst pesniških zbirk, v Radosti pisanja pa jih najdemo trinajst, saj je vključena tudi leta 2014, dve leti po smrti izdana zbirka njenih najzgodnejših, dotlej le revijalno objavljenih pesmi iz med- in povojnega obdobja. Pesemski del knjige dopolnjuje in zaokroža še sedemnajst avtoričinih feljtonov oziroma razmislekov ob branju najrazličnejšega dodatnega čtiva, ki v dani konstelaciji učinkujejo tudi kot svojski avtopoetološki uvidi. V enem od teh besedilc nam pesnica odstira svoj pogled na svet in posredno tudi osrednjo pesniško metodo: »/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«

Res ni težko opaziti, da so pesmi Wisławe Szymborske vse pretkane z banalnostjo vsakdana, otipljivega in skoncentriranega v znani predmetnosti in dogodkovnosti, kakor tudi ne dejstva, da ta poezija iz konkretnosti hkrati nenehno raste v presežno, neoprijemljivo in nedoumljivo. To izrazito prizemljenost kot temelj, h kateremu se pesnica vztrajno vrača, četudi jo ob tem zaposlujejo večna in vsaj na videz bolj mentalna, torej teoretska in filozofska vprašanja o naravi bivanja, minljivosti, času, naključnosti, zaumnem … slikovito in tudi šaljivo povzemajo začetni verzi pesmi Vtisi iz gledališča: »V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: / vstajanje od mrtvih z bojišč odra, / popravljanje lasulj, cunjic, / izdiranje noža iz prsi, /snemanje zanke z vrata, /stopanje v vrsto med žive / z obrazom k občinstvu.« Iz te konkretnosti oziroma navidezne banalnosti bržčas izvira velika privlačnost pesmi, ki nizko letajo predvsem zato, da bi se v spoznanju povzpele najvišje, kajti »ni bolj perečih vprašanj /od naivnih vprašanj«.

Čeprav so avtoričine najzgodnejše pesmi nastajale pod vtisom najskrajnejših družbenih razmer, družbeni ali politični kontekst v nadaljevanju opusa precej redkeje ali vsaj manj očitneje prodira v pisanje; tu in tam ga prepoznamo oziroma zaslutimo v ironiji, tudi sarkazmu, s katerim pesnica opozarja na družbeno krivico, ki praviloma prinaša individualne posledice. Bolj kot veliki ali izjemni dogodki Szymborsko zanima vsakdanji čudež, posameznik, individualna usoda: »Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.« Na določeni točki tudi človek postane zgolj detajl, pri čemer prevladujoči antropocentrični pogled spodkopava svojska različica vesoljne zavesti, pesničino vživljanje bodisi v živalsko perspektivo in govorico bodisi v bivajočnost predmetov. Z neverjetno lahkoto se pred bralcem oglašajo ali se na novo vzpostavljajo denimo maki, opica, mačka, ključ, podkev, čebula, hiša, senca, kamen, fotografija, razgled, oblaki, zrno peska …

Prva pesem Wisławe Szymborske Iščem besedo tematizira nezmožnost jezika, da bi ubesedil neubesedljivo – pomenljivo se zaključi z golo letnico 1945. Akt pesnjenja, stiska jezika in besed, »ki ne znajo oživljati ljudi«, razkol med otipljivo in literarno resničnostjo, v katerema se pesnica počuti kot »Sizif, zapisan peklu poezije«, je tudi v nadaljevanju opusa pogosta tema. Ob tem se lahko naslov Radost pisanja zdi celo sporen, toda le površnemu bralcu, ki v avtoričinem vztrajnem pesniškem ustvarjanju, ki je trajalo kar sedemdeset let in je porodilo več sto pesmi, ne bi prepoznal globokega priklona pesniškemu snovanju, četudi pospremljenega z ironičnim spoznanjem: »Radost pisanja. / Možnost ohranjanja. / Maščevanje umrljive roke.«

Na formalni ravni sledimo razvoju od strožjih oblik k vedno bolj razvezani, vendar še vedno kompaktni pesemski strukturi, vsebinski vpogled pa razkriva večkratno zgoščanje idejno-tematskih konstant, ki Wisławo Szymborsko postavljajo v najodličnejšo srčiko bivanjske poezije: »Primerilo se je življenje / to je nekaj zelo pomembnega // toda minuta je del večnosti«, so njeni sklepni in nedvomno radostni verzi. Radostne in počaščene pa se lahko počutimo tudi slovenski bralci, da imamo priložnost ta izjemni opus doživljati ne le integralno, temveč tudi v izjemnem prevodu Jane Unuk.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Wyslawa Szymborska: Radost pisanja

17.02.2020

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Ker so izdaje zbranih del običajno rezervirane za domače avtorje, ki tako dosežejo najvišjo stopnjo kanonizacije, je izid zbranih pesmi poljske nobelovke Wisławe Szymborske Radost pisanja gotovo eden osrednjih literarnih dogodkov preteklega leta pri nas. Knjiga hkrati potrjuje rahel trend zadnjega obdobja, ko smo v našem prostoru opazili izide vsaj prvih delov zbranih del velikih pesniških imen, kot so Jacques Prevert, William Butler Yeats, Emily Dickinson in lani tudi Paul Celan … Poezija Wisławe Szymborske slovenskemu bralcu doslej ni bila tuja, leta 2005 je v prevodu Nika Ježa izšla zbirka Trenutek, izšla pa sta tudi dva knjižna izbora njene poezije (leta 1997 in 2014), pod katera se je v soavtorstvu ali samostojno podpisala Jana Unuk – prevajalka, piska opomb in spremne besede tudi tokratne ugledne izdaje.

Wisława Szymborska (1923 –2012) je v življenju izdala dvanajst pesniških zbirk, v Radosti pisanja pa jih najdemo trinajst, saj je vključena tudi leta 2014, dve leti po smrti izdana zbirka njenih najzgodnejših, dotlej le revijalno objavljenih pesmi iz med- in povojnega obdobja. Pesemski del knjige dopolnjuje in zaokroža še sedemnajst avtoričinih feljtonov oziroma razmislekov ob branju najrazličnejšega dodatnega čtiva, ki v dani konstelaciji učinkujejo tudi kot svojski avtopoetološki uvidi. V enem od teh besedilc nam pesnica odstira svoj pogled na svet in posredno tudi osrednjo pesniško metodo: »/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«

Res ni težko opaziti, da so pesmi Wisławe Szymborske vse pretkane z banalnostjo vsakdana, otipljivega in skoncentriranega v znani predmetnosti in dogodkovnosti, kakor tudi ne dejstva, da ta poezija iz konkretnosti hkrati nenehno raste v presežno, neoprijemljivo in nedoumljivo. To izrazito prizemljenost kot temelj, h kateremu se pesnica vztrajno vrača, četudi jo ob tem zaposlujejo večna in vsaj na videz bolj mentalna, torej teoretska in filozofska vprašanja o naravi bivanja, minljivosti, času, naključnosti, zaumnem … slikovito in tudi šaljivo povzemajo začetni verzi pesmi Vtisi iz gledališča: »V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: / vstajanje od mrtvih z bojišč odra, / popravljanje lasulj, cunjic, / izdiranje noža iz prsi, /snemanje zanke z vrata, /stopanje v vrsto med žive / z obrazom k občinstvu.« Iz te konkretnosti oziroma navidezne banalnosti bržčas izvira velika privlačnost pesmi, ki nizko letajo predvsem zato, da bi se v spoznanju povzpele najvišje, kajti »ni bolj perečih vprašanj /od naivnih vprašanj«.

Čeprav so avtoričine najzgodnejše pesmi nastajale pod vtisom najskrajnejših družbenih razmer, družbeni ali politični kontekst v nadaljevanju opusa precej redkeje ali vsaj manj očitneje prodira v pisanje; tu in tam ga prepoznamo oziroma zaslutimo v ironiji, tudi sarkazmu, s katerim pesnica opozarja na družbeno krivico, ki praviloma prinaša individualne posledice. Bolj kot veliki ali izjemni dogodki Szymborsko zanima vsakdanji čudež, posameznik, individualna usoda: »Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.« Na določeni točki tudi človek postane zgolj detajl, pri čemer prevladujoči antropocentrični pogled spodkopava svojska različica vesoljne zavesti, pesničino vživljanje bodisi v živalsko perspektivo in govorico bodisi v bivajočnost predmetov. Z neverjetno lahkoto se pred bralcem oglašajo ali se na novo vzpostavljajo denimo maki, opica, mačka, ključ, podkev, čebula, hiša, senca, kamen, fotografija, razgled, oblaki, zrno peska …

Prva pesem Wisławe Szymborske Iščem besedo tematizira nezmožnost jezika, da bi ubesedil neubesedljivo – pomenljivo se zaključi z golo letnico 1945. Akt pesnjenja, stiska jezika in besed, »ki ne znajo oživljati ljudi«, razkol med otipljivo in literarno resničnostjo, v katerema se pesnica počuti kot »Sizif, zapisan peklu poezije«, je tudi v nadaljevanju opusa pogosta tema. Ob tem se lahko naslov Radost pisanja zdi celo sporen, toda le površnemu bralcu, ki v avtoričinem vztrajnem pesniškem ustvarjanju, ki je trajalo kar sedemdeset let in je porodilo več sto pesmi, ne bi prepoznal globokega priklona pesniškemu snovanju, četudi pospremljenega z ironičnim spoznanjem: »Radost pisanja. / Možnost ohranjanja. / Maščevanje umrljive roke.«

Na formalni ravni sledimo razvoju od strožjih oblik k vedno bolj razvezani, vendar še vedno kompaktni pesemski strukturi, vsebinski vpogled pa razkriva večkratno zgoščanje idejno-tematskih konstant, ki Wisławo Szymborsko postavljajo v najodličnejšo srčiko bivanjske poezije: »Primerilo se je življenje / to je nekaj zelo pomembnega // toda minuta je del večnosti«, so njeni sklepni in nedvomno radostni verzi. Radostne in počaščene pa se lahko počutimo tudi slovenski bralci, da imamo priložnost ta izjemni opus doživljati ne le integralno, temveč tudi v izjemnem prevodu Jane Unuk.


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


04.06.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.


30.05.2022

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Ana Svetel: Marmor

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 38 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov