Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Ker so izdaje zbranih del običajno rezervirane za domače avtorje, ki tako dosežejo najvišjo stopnjo kanonizacije, je izid zbranih pesmi poljske nobelovke Wisławe Szymborske Radost pisanja gotovo eden osrednjih literarnih dogodkov preteklega leta pri nas. Knjiga hkrati potrjuje rahel trend zadnjega obdobja, ko smo v našem prostoru opazili izide vsaj prvih delov zbranih del velikih pesniških imen, kot so Jacques Prevert, William Butler Yeats, Emily Dickinson in lani tudi Paul Celan … Poezija Wisławe Szymborske slovenskemu bralcu doslej ni bila tuja, leta 2005 je v prevodu Nika Ježa izšla zbirka Trenutek, izšla pa sta tudi dva knjižna izbora njene poezije (leta 1997 in 2014), pod katera se je v soavtorstvu ali samostojno podpisala Jana Unuk – prevajalka, piska opomb in spremne besede tudi tokratne ugledne izdaje.
Wisława Szymborska (1923 –2012) je v življenju izdala dvanajst pesniških zbirk, v Radosti pisanja pa jih najdemo trinajst, saj je vključena tudi leta 2014, dve leti po smrti izdana zbirka njenih najzgodnejših, dotlej le revijalno objavljenih pesmi iz med- in povojnega obdobja. Pesemski del knjige dopolnjuje in zaokroža še sedemnajst avtoričinih feljtonov oziroma razmislekov ob branju najrazličnejšega dodatnega čtiva, ki v dani konstelaciji učinkujejo tudi kot svojski avtopoetološki uvidi. V enem od teh besedilc nam pesnica odstira svoj pogled na svet in posredno tudi osrednjo pesniško metodo: »/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«
Res ni težko opaziti, da so pesmi Wisławe Szymborske vse pretkane z banalnostjo vsakdana, otipljivega in skoncentriranega v znani predmetnosti in dogodkovnosti, kakor tudi ne dejstva, da ta poezija iz konkretnosti hkrati nenehno raste v presežno, neoprijemljivo in nedoumljivo. To izrazito prizemljenost kot temelj, h kateremu se pesnica vztrajno vrača, četudi jo ob tem zaposlujejo večna in vsaj na videz bolj mentalna, torej teoretska in filozofska vprašanja o naravi bivanja, minljivosti, času, naključnosti, zaumnem … slikovito in tudi šaljivo povzemajo začetni verzi pesmi Vtisi iz gledališča: »V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: / vstajanje od mrtvih z bojišč odra, / popravljanje lasulj, cunjic, / izdiranje noža iz prsi, /snemanje zanke z vrata, /stopanje v vrsto med žive / z obrazom k občinstvu.« Iz te konkretnosti oziroma navidezne banalnosti bržčas izvira velika privlačnost pesmi, ki nizko letajo predvsem zato, da bi se v spoznanju povzpele najvišje, kajti »ni bolj perečih vprašanj /od naivnih vprašanj«.
Čeprav so avtoričine najzgodnejše pesmi nastajale pod vtisom najskrajnejših družbenih razmer, družbeni ali politični kontekst v nadaljevanju opusa precej redkeje ali vsaj manj očitneje prodira v pisanje; tu in tam ga prepoznamo oziroma zaslutimo v ironiji, tudi sarkazmu, s katerim pesnica opozarja na družbeno krivico, ki praviloma prinaša individualne posledice. Bolj kot veliki ali izjemni dogodki Szymborsko zanima vsakdanji čudež, posameznik, individualna usoda: »Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.« Na določeni točki tudi človek postane zgolj detajl, pri čemer prevladujoči antropocentrični pogled spodkopava svojska različica vesoljne zavesti, pesničino vživljanje bodisi v živalsko perspektivo in govorico bodisi v bivajočnost predmetov. Z neverjetno lahkoto se pred bralcem oglašajo ali se na novo vzpostavljajo denimo maki, opica, mačka, ključ, podkev, čebula, hiša, senca, kamen, fotografija, razgled, oblaki, zrno peska …
Prva pesem Wisławe Szymborske Iščem besedo tematizira nezmožnost jezika, da bi ubesedil neubesedljivo – pomenljivo se zaključi z golo letnico 1945. Akt pesnjenja, stiska jezika in besed, »ki ne znajo oživljati ljudi«, razkol med otipljivo in literarno resničnostjo, v katerema se pesnica počuti kot »Sizif, zapisan peklu poezije«, je tudi v nadaljevanju opusa pogosta tema. Ob tem se lahko naslov Radost pisanja zdi celo sporen, toda le površnemu bralcu, ki v avtoričinem vztrajnem pesniškem ustvarjanju, ki je trajalo kar sedemdeset let in je porodilo več sto pesmi, ne bi prepoznal globokega priklona pesniškemu snovanju, četudi pospremljenega z ironičnim spoznanjem: »Radost pisanja. / Možnost ohranjanja. / Maščevanje umrljive roke.«
Na formalni ravni sledimo razvoju od strožjih oblik k vedno bolj razvezani, vendar še vedno kompaktni pesemski strukturi, vsebinski vpogled pa razkriva večkratno zgoščanje idejno-tematskih konstant, ki Wisławo Szymborsko postavljajo v najodličnejšo srčiko bivanjske poezije: »Primerilo se je življenje / to je nekaj zelo pomembnega // toda minuta je del večnosti«, so njeni sklepni in nedvomno radostni verzi. Radostne in počaščene pa se lahko počutimo tudi slovenski bralci, da imamo priložnost ta izjemni opus doživljati ne le integralno, temveč tudi v izjemnem prevodu Jane Unuk.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Ker so izdaje zbranih del običajno rezervirane za domače avtorje, ki tako dosežejo najvišjo stopnjo kanonizacije, je izid zbranih pesmi poljske nobelovke Wisławe Szymborske Radost pisanja gotovo eden osrednjih literarnih dogodkov preteklega leta pri nas. Knjiga hkrati potrjuje rahel trend zadnjega obdobja, ko smo v našem prostoru opazili izide vsaj prvih delov zbranih del velikih pesniških imen, kot so Jacques Prevert, William Butler Yeats, Emily Dickinson in lani tudi Paul Celan … Poezija Wisławe Szymborske slovenskemu bralcu doslej ni bila tuja, leta 2005 je v prevodu Nika Ježa izšla zbirka Trenutek, izšla pa sta tudi dva knjižna izbora njene poezije (leta 1997 in 2014), pod katera se je v soavtorstvu ali samostojno podpisala Jana Unuk – prevajalka, piska opomb in spremne besede tudi tokratne ugledne izdaje.
Wisława Szymborska (1923 –2012) je v življenju izdala dvanajst pesniških zbirk, v Radosti pisanja pa jih najdemo trinajst, saj je vključena tudi leta 2014, dve leti po smrti izdana zbirka njenih najzgodnejših, dotlej le revijalno objavljenih pesmi iz med- in povojnega obdobja. Pesemski del knjige dopolnjuje in zaokroža še sedemnajst avtoričinih feljtonov oziroma razmislekov ob branju najrazličnejšega dodatnega čtiva, ki v dani konstelaciji učinkujejo tudi kot svojski avtopoetološki uvidi. V enem od teh besedilc nam pesnica odstira svoj pogled na svet in posredno tudi osrednjo pesniško metodo: »/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«
Res ni težko opaziti, da so pesmi Wisławe Szymborske vse pretkane z banalnostjo vsakdana, otipljivega in skoncentriranega v znani predmetnosti in dogodkovnosti, kakor tudi ne dejstva, da ta poezija iz konkretnosti hkrati nenehno raste v presežno, neoprijemljivo in nedoumljivo. To izrazito prizemljenost kot temelj, h kateremu se pesnica vztrajno vrača, četudi jo ob tem zaposlujejo večna in vsaj na videz bolj mentalna, torej teoretska in filozofska vprašanja o naravi bivanja, minljivosti, času, naključnosti, zaumnem … slikovito in tudi šaljivo povzemajo začetni verzi pesmi Vtisi iz gledališča: »V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: / vstajanje od mrtvih z bojišč odra, / popravljanje lasulj, cunjic, / izdiranje noža iz prsi, /snemanje zanke z vrata, /stopanje v vrsto med žive / z obrazom k občinstvu.« Iz te konkretnosti oziroma navidezne banalnosti bržčas izvira velika privlačnost pesmi, ki nizko letajo predvsem zato, da bi se v spoznanju povzpele najvišje, kajti »ni bolj perečih vprašanj /od naivnih vprašanj«.
Čeprav so avtoričine najzgodnejše pesmi nastajale pod vtisom najskrajnejših družbenih razmer, družbeni ali politični kontekst v nadaljevanju opusa precej redkeje ali vsaj manj očitneje prodira v pisanje; tu in tam ga prepoznamo oziroma zaslutimo v ironiji, tudi sarkazmu, s katerim pesnica opozarja na družbeno krivico, ki praviloma prinaša individualne posledice. Bolj kot veliki ali izjemni dogodki Szymborsko zanima vsakdanji čudež, posameznik, individualna usoda: »Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.« Na določeni točki tudi človek postane zgolj detajl, pri čemer prevladujoči antropocentrični pogled spodkopava svojska različica vesoljne zavesti, pesničino vživljanje bodisi v živalsko perspektivo in govorico bodisi v bivajočnost predmetov. Z neverjetno lahkoto se pred bralcem oglašajo ali se na novo vzpostavljajo denimo maki, opica, mačka, ključ, podkev, čebula, hiša, senca, kamen, fotografija, razgled, oblaki, zrno peska …
Prva pesem Wisławe Szymborske Iščem besedo tematizira nezmožnost jezika, da bi ubesedil neubesedljivo – pomenljivo se zaključi z golo letnico 1945. Akt pesnjenja, stiska jezika in besed, »ki ne znajo oživljati ljudi«, razkol med otipljivo in literarno resničnostjo, v katerema se pesnica počuti kot »Sizif, zapisan peklu poezije«, je tudi v nadaljevanju opusa pogosta tema. Ob tem se lahko naslov Radost pisanja zdi celo sporen, toda le površnemu bralcu, ki v avtoričinem vztrajnem pesniškem ustvarjanju, ki je trajalo kar sedemdeset let in je porodilo več sto pesmi, ne bi prepoznal globokega priklona pesniškemu snovanju, četudi pospremljenega z ironičnim spoznanjem: »Radost pisanja. / Možnost ohranjanja. / Maščevanje umrljive roke.«
Na formalni ravni sledimo razvoju od strožjih oblik k vedno bolj razvezani, vendar še vedno kompaktni pesemski strukturi, vsebinski vpogled pa razkriva večkratno zgoščanje idejno-tematskih konstant, ki Wisławo Szymborsko postavljajo v najodličnejšo srčiko bivanjske poezije: »Primerilo se je življenje / to je nekaj zelo pomembnega // toda minuta je del večnosti«, so njeni sklepni in nedvomno radostni verzi. Radostne in počaščene pa se lahko počutimo tudi slovenski bralci, da imamo priložnost ta izjemni opus doživljati ne le integralno, temveč tudi v izjemnem prevodu Jane Unuk.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov