Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bere Aleksander Golja
Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Na bržčas najbolj znamenitem mestu v Poetiki Aristotel piše, da tragedija zbuja sočutje in strah zato, da bi v gledalcu oziroma gledalki sprožila katarzo, očiščenje prav teh občutij. Blaž Iršič pa je ob predstavitvi svoje druge zbirke Človek pod luno, na literarnem večeru v ljubljanskem Pocket teater studiu. izjavil: »Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati.« Če skozi prizmo te izjave zdaj motrimo pesmi v zbirki, bi lahko rekli, da nas pričujoča besedila najbrž hočejo napeljati k očiščenju občutkov življenjskega absurda in gnusa. Sicer se zdi, da so ti občutki zakoreninjeni v tistem pogledu, ki vsepovsod videva maske in pod njimi laž, hinavščino, izkoriščanje in nasilje, spričo česar se ni več mogoče zateči v tolažeče naročje kakršnihkoli individualnih upov in pričakovanj ali kolektivnih vrednot oziroma ideologij. V pesmi Kokakola tako beremo: »Dan je bil povprečen / kot vse nesmiselne stvari. / Čakal sem, da mine, / da se ga znebim, / tega koščka podarjenega življenja. / Če bi sledil svojim sanjam, / bi šele najebal.«
Kakor zgovorno pričajo navedeni verzi in kakor menda dobro vedo tudi vsi, ki so brali že pesnikov za Jenkovo nagrado nominirani prvenec Poezija za avtomehanike, se Iršič upesnjevanja tega položaja ne loteva ne z glasno tožečim patosom ne z vzvišeno, obvladano resnobnostjo. Prav nasprotno; vseskozi jo odlikujejo zavidljiva izrekovalska vehemenca, nesramežljiva pripravljenost zajemati iz vsakdanjih, pogovornih, tudi vulgarnih registrov slovenščine in nezmotljiv smisel za ironijo oziroma avtoironijo, ki glas, ki govori, uspešno varuje pred zdrsom v lepodušništvo, v obstretu katerega je seveda neznosno lahko videti samega sebe kot neomadeževanega sredi propadlega sveta. Vsi ti elementi se razmeroma pogosto zgostijo v dobro merjenih, aforistično prišpičenih – malce nesramnih, malce duhovitih, malce bojevitih – sentenčnih uvidih, ki praviloma izžarevajo še precejšnjo zadržanost do vsakršnih predpostavljenih avtoritet in samoimenovanih elit. Kadar jim to uspe, je pričujoča zbirka slej ko prej najmočnejša, najbolj prepričljiva. Tako, na primer, v pesmi Blizu teme beremo: »Vse te knjige in v njih same sijajne ideje. / Če bi jih sežgali, / bi kmalu napisali nove o tem, / kako priti do starega sranja.« Pesem Bienale z bralkami in bralci deli tole nepozabno modrost: »Če se boš bal volkov, te bodo požrle ovce.« Konj z ročaji se poantirano zaključi takole: »Sveti Miklavž je obdaril otroke, / revni so dobili manj,« … in tako naprej in naprej. Je pa tu najbrž le treba dodati, da taka pesniška strategija ni povsem brez pasti; zdi se mi namreč, da utegnejo ti, kolikor jedki toliko lucidni prebliski v spominu bralk in bralcev zasenčiti pesmi, v katerih se pojavljajo. Drugače rečeno: ob branju se pogosto vsiljuje vtis, da je delec kratko malo pohrustal celoto. Ta vtis se zdi toliko močnejši, kolikor Iršičev lirski subjekt v svojem izrekanju sledi predvsem asociativni logiki, ki ji ni veliko mar za skrbno gradnjo enovitega motivnega polja v posameznih pesmih ali za potrpežljivo obdelavo oziroma razvijanje enovite teme. Ker so torej pesmi v zbirki Človek pod luno razmeroma sredobežne, jih, paradoksalno, njihovi največji uspehi, torej mesta, kjer spregovorijo najmočneje, navsezadnje porazijo. Posledično se zdi, da nas branje Iršičeve druge pesniške zbirke sicer pogosto lahko napelje k pomenljivemu muzanju ali presenečenemu pritrjevanju ob hipnih uvidih, celostne katarze pa Človek pod luno vendarle še ne povzroča – za kaj takega, po vsem sodeč, ni dovolj le govoriti kinetično in brez dlake na jeziku.
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bere Aleksander Golja
Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Na bržčas najbolj znamenitem mestu v Poetiki Aristotel piše, da tragedija zbuja sočutje in strah zato, da bi v gledalcu oziroma gledalki sprožila katarzo, očiščenje prav teh občutij. Blaž Iršič pa je ob predstavitvi svoje druge zbirke Človek pod luno, na literarnem večeru v ljubljanskem Pocket teater studiu. izjavil: »Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati.« Če skozi prizmo te izjave zdaj motrimo pesmi v zbirki, bi lahko rekli, da nas pričujoča besedila najbrž hočejo napeljati k očiščenju občutkov življenjskega absurda in gnusa. Sicer se zdi, da so ti občutki zakoreninjeni v tistem pogledu, ki vsepovsod videva maske in pod njimi laž, hinavščino, izkoriščanje in nasilje, spričo česar se ni več mogoče zateči v tolažeče naročje kakršnihkoli individualnih upov in pričakovanj ali kolektivnih vrednot oziroma ideologij. V pesmi Kokakola tako beremo: »Dan je bil povprečen / kot vse nesmiselne stvari. / Čakal sem, da mine, / da se ga znebim, / tega koščka podarjenega življenja. / Če bi sledil svojim sanjam, / bi šele najebal.«
Kakor zgovorno pričajo navedeni verzi in kakor menda dobro vedo tudi vsi, ki so brali že pesnikov za Jenkovo nagrado nominirani prvenec Poezija za avtomehanike, se Iršič upesnjevanja tega položaja ne loteva ne z glasno tožečim patosom ne z vzvišeno, obvladano resnobnostjo. Prav nasprotno; vseskozi jo odlikujejo zavidljiva izrekovalska vehemenca, nesramežljiva pripravljenost zajemati iz vsakdanjih, pogovornih, tudi vulgarnih registrov slovenščine in nezmotljiv smisel za ironijo oziroma avtoironijo, ki glas, ki govori, uspešno varuje pred zdrsom v lepodušništvo, v obstretu katerega je seveda neznosno lahko videti samega sebe kot neomadeževanega sredi propadlega sveta. Vsi ti elementi se razmeroma pogosto zgostijo v dobro merjenih, aforistično prišpičenih – malce nesramnih, malce duhovitih, malce bojevitih – sentenčnih uvidih, ki praviloma izžarevajo še precejšnjo zadržanost do vsakršnih predpostavljenih avtoritet in samoimenovanih elit. Kadar jim to uspe, je pričujoča zbirka slej ko prej najmočnejša, najbolj prepričljiva. Tako, na primer, v pesmi Blizu teme beremo: »Vse te knjige in v njih same sijajne ideje. / Če bi jih sežgali, / bi kmalu napisali nove o tem, / kako priti do starega sranja.« Pesem Bienale z bralkami in bralci deli tole nepozabno modrost: »Če se boš bal volkov, te bodo požrle ovce.« Konj z ročaji se poantirano zaključi takole: »Sveti Miklavž je obdaril otroke, / revni so dobili manj,« … in tako naprej in naprej. Je pa tu najbrž le treba dodati, da taka pesniška strategija ni povsem brez pasti; zdi se mi namreč, da utegnejo ti, kolikor jedki toliko lucidni prebliski v spominu bralk in bralcev zasenčiti pesmi, v katerih se pojavljajo. Drugače rečeno: ob branju se pogosto vsiljuje vtis, da je delec kratko malo pohrustal celoto. Ta vtis se zdi toliko močnejši, kolikor Iršičev lirski subjekt v svojem izrekanju sledi predvsem asociativni logiki, ki ji ni veliko mar za skrbno gradnjo enovitega motivnega polja v posameznih pesmih ali za potrpežljivo obdelavo oziroma razvijanje enovite teme. Ker so torej pesmi v zbirki Človek pod luno razmeroma sredobežne, jih, paradoksalno, njihovi največji uspehi, torej mesta, kjer spregovorijo najmočneje, navsezadnje porazijo. Posledično se zdi, da nas branje Iršičeve druge pesniške zbirke sicer pogosto lahko napelje k pomenljivemu muzanju ali presenečenemu pritrjevanju ob hipnih uvidih, celostne katarze pa Človek pod luno vendarle še ne povzroča – za kaj takega, po vsem sodeč, ni dovolj le govoriti kinetično in brez dlake na jeziku.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov