Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Blaž Iršič: Človek pod luno

24.02.2020

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bere Aleksander Golja

Ljubljana : LUD Literatura, 2019

Na bržčas najbolj znamenitem mestu v Poetiki Aristotel piše, da tragedija zbuja sočutje in strah zato, da bi v gledalcu oziroma gledalki sprožila katarzo, očiščenje prav teh občutij. Blaž Iršič pa je ob predstavitvi svoje druge zbirke Človek pod luno, na literarnem večeru v ljubljanskem Pocket teater studiu. izjavil: »Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati.« Če skozi prizmo te izjave zdaj motrimo pesmi v zbirki, bi lahko rekli, da nas pričujoča besedila najbrž hočejo napeljati k očiščenju občutkov življenjskega absurda in gnusa. Sicer se zdi, da so ti občutki zakoreninjeni v tistem pogledu, ki vsepovsod videva maske in pod njimi laž, hinavščino, izkoriščanje in nasilje, spričo česar se ni več mogoče zateči v tolažeče naročje kakršnihkoli individualnih upov in pričakovanj ali kolektivnih vrednot oziroma ideologij. V pesmi Kokakola tako beremo: »Dan je bil povprečen / kot vse nesmiselne stvari. / Čakal sem, da mine, / da se ga znebim, / tega koščka podarjenega življenja. / Če bi sledil svojim sanjam, / bi šele najebal.«

Kakor zgovorno pričajo navedeni verzi in kakor menda dobro vedo tudi vsi, ki so brali že pesnikov za Jenkovo nagrado nominirani prvenec Poezija za avtomehanike, se Iršič upesnjevanja tega položaja ne loteva ne z glasno tožečim patosom ne z vzvišeno, obvladano resnobnostjo. Prav nasprotno; vseskozi jo odlikujejo zavidljiva izrekovalska vehemenca, nesramežljiva pripravljenost zajemati iz vsakdanjih, pogovornih, tudi vulgarnih registrov slovenščine in nezmotljiv smisel za ironijo oziroma avtoironijo, ki glas, ki govori, uspešno varuje pred zdrsom v lepodušništvo, v obstretu katerega je seveda neznosno lahko videti samega sebe kot neomadeževanega sredi propadlega sveta. Vsi ti elementi se razmeroma pogosto zgostijo v dobro merjenih, aforistično prišpičenih – malce nesramnih, malce duhovitih, malce bojevitih – sentenčnih uvidih, ki praviloma izžarevajo še precejšnjo zadržanost do vsakršnih predpostavljenih avtoritet in samoimenovanih elit. Kadar jim to uspe, je pričujoča zbirka slej ko prej najmočnejša, najbolj prepričljiva. Tako, na primer, v pesmi Blizu teme beremo: »Vse te knjige in v njih same sijajne ideje. / Če bi jih sežgali, / bi kmalu napisali nove o tem, / kako priti do starega sranja.« Pesem Bienale z bralkami in bralci deli tole nepozabno modrost: »Če se boš bal volkov, te bodo požrle ovce.« Konj z ročaji se poantirano zaključi takole: »Sveti Miklavž je obdaril otroke, / revni so dobili manj,« … in tako naprej in naprej. Je pa tu najbrž le treba dodati, da taka pesniška strategija ni povsem brez pasti; zdi se mi namreč, da utegnejo ti, kolikor jedki toliko lucidni prebliski v spominu bralk in bralcev zasenčiti pesmi, v katerih se pojavljajo. Drugače rečeno: ob branju se pogosto vsiljuje vtis, da je delec kratko malo pohrustal celoto. Ta vtis se zdi toliko močnejši, kolikor Iršičev lirski subjekt v svojem izrekanju sledi predvsem asociativni logiki, ki ji ni veliko mar za skrbno gradnjo enovitega motivnega polja v posameznih pesmih ali za potrpežljivo obdelavo oziroma razvijanje enovite teme. Ker so torej pesmi v zbirki Človek pod luno razmeroma sredobežne, jih, paradoksalno, njihovi največji uspehi, torej mesta, kjer spregovorijo najmočneje, navsezadnje porazijo. Posledično se zdi, da nas branje Iršičeve druge pesniške zbirke sicer pogosto lahko napelje k pomenljivemu muzanju ali presenečenemu pritrjevanju ob hipnih uvidih, celostne katarze pa Človek pod luno vendarle še ne povzroča – za kaj takega, po vsem sodeč, ni dovolj le govoriti kinetično in brez dlake na jeziku.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Blaž Iršič: Človek pod luno

24.02.2020

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bere Aleksander Golja

Ljubljana : LUD Literatura, 2019

Na bržčas najbolj znamenitem mestu v Poetiki Aristotel piše, da tragedija zbuja sočutje in strah zato, da bi v gledalcu oziroma gledalki sprožila katarzo, očiščenje prav teh občutij. Blaž Iršič pa je ob predstavitvi svoje druge zbirke Človek pod luno, na literarnem večeru v ljubljanskem Pocket teater studiu. izjavil: »Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati.« Če skozi prizmo te izjave zdaj motrimo pesmi v zbirki, bi lahko rekli, da nas pričujoča besedila najbrž hočejo napeljati k očiščenju občutkov življenjskega absurda in gnusa. Sicer se zdi, da so ti občutki zakoreninjeni v tistem pogledu, ki vsepovsod videva maske in pod njimi laž, hinavščino, izkoriščanje in nasilje, spričo česar se ni več mogoče zateči v tolažeče naročje kakršnihkoli individualnih upov in pričakovanj ali kolektivnih vrednot oziroma ideologij. V pesmi Kokakola tako beremo: »Dan je bil povprečen / kot vse nesmiselne stvari. / Čakal sem, da mine, / da se ga znebim, / tega koščka podarjenega življenja. / Če bi sledil svojim sanjam, / bi šele najebal.«

Kakor zgovorno pričajo navedeni verzi in kakor menda dobro vedo tudi vsi, ki so brali že pesnikov za Jenkovo nagrado nominirani prvenec Poezija za avtomehanike, se Iršič upesnjevanja tega položaja ne loteva ne z glasno tožečim patosom ne z vzvišeno, obvladano resnobnostjo. Prav nasprotno; vseskozi jo odlikujejo zavidljiva izrekovalska vehemenca, nesramežljiva pripravljenost zajemati iz vsakdanjih, pogovornih, tudi vulgarnih registrov slovenščine in nezmotljiv smisel za ironijo oziroma avtoironijo, ki glas, ki govori, uspešno varuje pred zdrsom v lepodušništvo, v obstretu katerega je seveda neznosno lahko videti samega sebe kot neomadeževanega sredi propadlega sveta. Vsi ti elementi se razmeroma pogosto zgostijo v dobro merjenih, aforistično prišpičenih – malce nesramnih, malce duhovitih, malce bojevitih – sentenčnih uvidih, ki praviloma izžarevajo še precejšnjo zadržanost do vsakršnih predpostavljenih avtoritet in samoimenovanih elit. Kadar jim to uspe, je pričujoča zbirka slej ko prej najmočnejša, najbolj prepričljiva. Tako, na primer, v pesmi Blizu teme beremo: »Vse te knjige in v njih same sijajne ideje. / Če bi jih sežgali, / bi kmalu napisali nove o tem, / kako priti do starega sranja.« Pesem Bienale z bralkami in bralci deli tole nepozabno modrost: »Če se boš bal volkov, te bodo požrle ovce.« Konj z ročaji se poantirano zaključi takole: »Sveti Miklavž je obdaril otroke, / revni so dobili manj,« … in tako naprej in naprej. Je pa tu najbrž le treba dodati, da taka pesniška strategija ni povsem brez pasti; zdi se mi namreč, da utegnejo ti, kolikor jedki toliko lucidni prebliski v spominu bralk in bralcev zasenčiti pesmi, v katerih se pojavljajo. Drugače rečeno: ob branju se pogosto vsiljuje vtis, da je delec kratko malo pohrustal celoto. Ta vtis se zdi toliko močnejši, kolikor Iršičev lirski subjekt v svojem izrekanju sledi predvsem asociativni logiki, ki ji ni veliko mar za skrbno gradnjo enovitega motivnega polja v posameznih pesmih ali za potrpežljivo obdelavo oziroma razvijanje enovite teme. Ker so torej pesmi v zbirki Človek pod luno razmeroma sredobežne, jih, paradoksalno, njihovi največji uspehi, torej mesta, kjer spregovorijo najmočneje, navsezadnje porazijo. Posledično se zdi, da nas branje Iršičeve druge pesniške zbirke sicer pogosto lahko napelje k pomenljivemu muzanju ali presenečenemu pritrjevanju ob hipnih uvidih, celostne katarze pa Človek pod luno vendarle še ne povzroča – za kaj takega, po vsem sodeč, ni dovolj le govoriti kinetično in brez dlake na jeziku.


06.03.2020

Tommaso

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.03.2020

Jadralke

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.03.2020

Naprej

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2020

Sara Stridsberg: Beckomberga

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Jure Franko.


02.03.2020

Sheila Heti: Materinstvo

Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bere Eva Longyka Marušič


02.03.2020

Bernhard Schlink: Olga

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Eva Longyka Marušič.


02.03.2020

Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


29.02.2020

Kliči M za Macbetha / po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja

V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor


28.02.2020

Klic divjine

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2020

Nevidni človek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.02.2020

Elena Ferante: O izgubljeni deklici

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman


24.02.2020

Zdenko Kodrič: Pet ljubezni

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


24.02.2020

Stoletje družine Tönnies

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja


21.02.2020

Ne pozabi dihati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.02.2020

Mleko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2020

Shulamith Firestone: Dialektika spola

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jasna Rodošek.


17.02.2020

Iztok Osojnik: Newyorška trilogija

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


17.02.2020

Ana Svetel: Dobra družba

Avtorica recenzije Martina Potisk Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


17.02.2020

Wyslawa Szymborska: Radost pisanja

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


Stran 74 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov