Pri Nevidnem človeku je vse prikazano tako rekoč na pladnju, predvidljivo in očitno do karikature.

Cecilia Kass, ki jo odlično igra Elisabeth Moss, neke noči pobegne iz postelje in bogataške vile vrhunskega znanstvenika Adriana Griffina, izumitelja na področju optike, ki je bil patološko obseden z nadzorom nad njo. V strahu se zateče k sestri, toda novica o samomoru njenega nekdanjega partnerja, ki ji je v oporoki zapustil veliko vsoto denarja, prinese malo olajšanja. Vedno več znakov kaže, da je bila njegova smrt zaigrana, toda okolica je prepričana, da ima Cecilia le psihične težave, in tudi sama ni popolnoma prepričana v svojo lastno prisebnost … A po nizu grozljivih dogodkov se odloči dokazati, da ji streže po življenju »nevidni človek«.

Scenarist in režiser Leigh Whannell, ki se je obrtniško kalil pri grozljivkah tipa Žaga, je za predlogo celovečerca Nevidni človek vzel znameniti in vplivni roman Herberta Georgea Wellsa, ki bi ga lahko imeli za enega od začetnikov znanstvene fantastike. Film je hladna, visoko stilizirana in zelo svobodna priredba, pri kateri je ostalo od zgodbe le okostje oziroma naslovni lik psihopatskega izumitelja. Lahko pa bi tudi rekli, da je s svojo močno feministično noto – moški so tu bodisi nejeverni nesposobneži bodisi nasilneži – lepo prilagojen splošnemu hollywoodskemu trendu.

V nasprotju z naslovom filma in literarno predlogo je pravzaprav ves čas v ospredju zlorabljena ženska, Cecilia, scenarist in režiser pa s svojim pripovednim in vizualnim pristopom raziskuje  vprašanja zasebnosti, vsenavzočega nadzora, spolnih zlorab in patoloških razmerij nasploh. Glede na Elisabeth Moss v glavni vlogi ter ideološko podlago se zdi, da je film skorajda križanec med nadaljevanko Deklina zgodba in kriminalko Plinska luč, pri čemer se Leigh Whannell ves čas trudi iz osnove, ki je zelo ustrezala »B-filmski« estetiki, prestopiti v mainstream. Pri tem je delo z dobrima dvema urama na žalost občutno predolgo, zaljubljeno v svojo lastno pomembnost in politično korektnost ter neskončno uživa v svojem napihovanju prispodob.

Žanrski film je seveda privilegiran prostor raziskovanja, pri katerem je skozi njegove fabulativne  postopke, gradnjo suspenza in splošno razpoloženje mogoče uvrščati tudi podtalne ideje, a pri Nevidnem človeku je vse prikazano tako rekoč na pladnju, predvidljivo in očitno do karikature – z znamenitim aksiomom vred, da imajo največji filmski zlikovci arhitekturno najboljša domovanja. Ta splošen filmarski prezir do lepega modernističnega oblikovanja je pri vsem skupaj idejno še najzanimivejši fenomen.