Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pri Nevidnem človeku je vse prikazano tako rekoč na pladnju, predvidljivo in očitno do karikature.
Cecilia Kass, ki jo odlično igra Elisabeth Moss, neke noči pobegne iz postelje in bogataške vile vrhunskega znanstvenika Adriana Griffina, izumitelja na področju optike, ki je bil patološko obseden z nadzorom nad njo. V strahu se zateče k sestri, toda novica o samomoru njenega nekdanjega partnerja, ki ji je v oporoki zapustil veliko vsoto denarja, prinese malo olajšanja. Vedno več znakov kaže, da je bila njegova smrt zaigrana, toda okolica je prepričana, da ima Cecilia le psihične težave, in tudi sama ni popolnoma prepričana v svojo lastno prisebnost … A po nizu grozljivih dogodkov se odloči dokazati, da ji streže po življenju »nevidni človek«.
Scenarist in režiser Leigh Whannell, ki se je obrtniško kalil pri grozljivkah tipa Žaga, je za predlogo celovečerca Nevidni človek vzel znameniti in vplivni roman Herberta Georgea Wellsa, ki bi ga lahko imeli za enega od začetnikov znanstvene fantastike. Film je hladna, visoko stilizirana in zelo svobodna priredba, pri kateri je ostalo od zgodbe le okostje oziroma naslovni lik psihopatskega izumitelja. Lahko pa bi tudi rekli, da je s svojo močno feministično noto – moški so tu bodisi nejeverni nesposobneži bodisi nasilneži – lepo prilagojen splošnemu hollywoodskemu trendu.
V nasprotju z naslovom filma in literarno predlogo je pravzaprav ves čas v ospredju zlorabljena ženska, Cecilia, scenarist in režiser pa s svojim pripovednim in vizualnim pristopom raziskuje vprašanja zasebnosti, vsenavzočega nadzora, spolnih zlorab in patoloških razmerij nasploh. Glede na Elisabeth Moss v glavni vlogi ter ideološko podlago se zdi, da je film skorajda križanec med nadaljevanko Deklina zgodba in kriminalko Plinska luč, pri čemer se Leigh Whannell ves čas trudi iz osnove, ki je zelo ustrezala »B-filmski« estetiki, prestopiti v mainstream. Pri tem je delo z dobrima dvema urama na žalost občutno predolgo, zaljubljeno v svojo lastno pomembnost in politično korektnost ter neskončno uživa v svojem napihovanju prispodob.
Žanrski film je seveda privilegiran prostor raziskovanja, pri katerem je skozi njegove fabulativne postopke, gradnjo suspenza in splošno razpoloženje mogoče uvrščati tudi podtalne ideje, a pri Nevidnem človeku je vse prikazano tako rekoč na pladnju, predvidljivo in očitno do karikature – z znamenitim aksiomom vred, da imajo največji filmski zlikovci arhitekturno najboljša domovanja. Ta splošen filmarski prezir do lepega modernističnega oblikovanja je pri vsem skupaj idejno še najzanimivejši fenomen.
Pri Nevidnem človeku je vse prikazano tako rekoč na pladnju, predvidljivo in očitno do karikature.
Cecilia Kass, ki jo odlično igra Elisabeth Moss, neke noči pobegne iz postelje in bogataške vile vrhunskega znanstvenika Adriana Griffina, izumitelja na področju optike, ki je bil patološko obseden z nadzorom nad njo. V strahu se zateče k sestri, toda novica o samomoru njenega nekdanjega partnerja, ki ji je v oporoki zapustil veliko vsoto denarja, prinese malo olajšanja. Vedno več znakov kaže, da je bila njegova smrt zaigrana, toda okolica je prepričana, da ima Cecilia le psihične težave, in tudi sama ni popolnoma prepričana v svojo lastno prisebnost … A po nizu grozljivih dogodkov se odloči dokazati, da ji streže po življenju »nevidni človek«.
Scenarist in režiser Leigh Whannell, ki se je obrtniško kalil pri grozljivkah tipa Žaga, je za predlogo celovečerca Nevidni človek vzel znameniti in vplivni roman Herberta Georgea Wellsa, ki bi ga lahko imeli za enega od začetnikov znanstvene fantastike. Film je hladna, visoko stilizirana in zelo svobodna priredba, pri kateri je ostalo od zgodbe le okostje oziroma naslovni lik psihopatskega izumitelja. Lahko pa bi tudi rekli, da je s svojo močno feministično noto – moški so tu bodisi nejeverni nesposobneži bodisi nasilneži – lepo prilagojen splošnemu hollywoodskemu trendu.
V nasprotju z naslovom filma in literarno predlogo je pravzaprav ves čas v ospredju zlorabljena ženska, Cecilia, scenarist in režiser pa s svojim pripovednim in vizualnim pristopom raziskuje vprašanja zasebnosti, vsenavzočega nadzora, spolnih zlorab in patoloških razmerij nasploh. Glede na Elisabeth Moss v glavni vlogi ter ideološko podlago se zdi, da je film skorajda križanec med nadaljevanko Deklina zgodba in kriminalko Plinska luč, pri čemer se Leigh Whannell ves čas trudi iz osnove, ki je zelo ustrezala »B-filmski« estetiki, prestopiti v mainstream. Pri tem je delo z dobrima dvema urama na žalost občutno predolgo, zaljubljeno v svojo lastno pomembnost in politično korektnost ter neskončno uživa v svojem napihovanju prispodob.
Žanrski film je seveda privilegiran prostor raziskovanja, pri katerem je skozi njegove fabulativne postopke, gradnjo suspenza in splošno razpoloženje mogoče uvrščati tudi podtalne ideje, a pri Nevidnem človeku je vse prikazano tako rekoč na pladnju, predvidljivo in očitno do karikature – z znamenitim aksiomom vred, da imajo največji filmski zlikovci arhitekturno najboljša domovanja. Ta splošen filmarski prezir do lepega modernističnega oblikovanja je pri vsem skupaj idejno še najzanimivejši fenomen.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov