Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Aleksander Golja.
Maribor : Litera, 2019
Pisateljica in knjižna recenzentka Samanta Hadžić Žavski se v kratkih zgodbah v knjigi Serijski morilec poigrava tako s številnimi družbenimi stereotipi kot s pričakovanji bralca, ta namreč ob pisateljičinih začetnih namigih zatava v neko smer, nato pa ga hitro izpeljani in neobičajni zaključki lahko vržejo iz tira in se morda počuti zapeljanega in nekoliko naivnega. Hadžićeva začne razvijati zgodbo tako, da se osredotoči na delček mozaika in nato s pretanjenim občutkom za razvijanje napetosti gradi čedalje širšo sliko in jo ponavadi tik pred koncem postavi na glavo. Tako nas najprej vehementno vrže v sredino dogajanja in na koncu kalejdoskop pričakovanj usmeri nazaj proti bralcu. V zgodbah Samante Hadžić Žavski se velikokrat izkaže, da se pod vsakdanjo družinsko idilo skrivajo nerazčiščene travme in frustracije, ki izbruhnejo na dan v obliki načrtnega ali naključnega nasilja. Tako se v zgodbi Jedla bova ribo protagonistka v zadnjem hipu odloči, da bo namesto ribe, ki naj bi jo pripravila svojemu nasilnemu možu, v trgovini kupila sekiro in z njo prekinila obremenjujoče razmerje, v zgodbi Dober tim pa hendikepiran sin junakinje zgodbe, ki nikoli ne zmore reči “Ne”, ubije očetovega zdravega otroka in tako ozavesti frustracije matere, ki goji zamere do nekdanjega moža. V zgodbi Pralni stroj se zgodi nenavadna “nesreča”, ko skupina fantov vstavi malega bratca v pralni stroj, z delovanjem katerega jih je malo prej seznanila nič hudega sluteča mati. V zgodbi Bilečanka mama zadavi svojo hčer, ker ji ne more odpustiti, da ji je ukradla številna leta njenega življenja in moža, ki ima oči le za svojo princesko, medtem ko v zgodbi Divje odlagališče protagonist poleg kavča razseka še svojo roko, ker ga ta spominja na lepe dneve, ko sta bila še skupaj. V zgodbi Darilo smo priča nenavadnemu ljubezenskemu trikotniku med žensko, moškim in mesojedo rastlino, ki jo moški sprva kupi kot darilo, a kasneje postane ljubezenski objekt, ženska pa postane darilo mesojedi rastlini. Hadžićeva duhovito prikazuje naraščanje ljubosumja v protagonistki, ki se sooča z nevsakdanjo konkurenco, dokler se ne odloči, da jo vrže skozi okno, a se pri tem ne zaveda, da bo na koncu sama žrtev.
Zaključki zgodb v zbirki Serijski morilec so inspirativni in duhoviti, a marsikje nejasni, zato bralec potrebuje veliko domišljije, da si v glavi skonstruira nadaljevanje in dešifrira konec. V zgodbi Do naslednjič tako ne vemo, ali samomorilec, ki ga protagonistka ustavi na mostu, skoči z mosta ali ne, medtem ko v zgodbi Dorjan ni najbolj jasno, ali sta protagonistkin mož Dorjan in ljubimec Lazar ena in ista oseba. Osrednja tema številnih zgodb je sicer umor, kar se najbolj izrecno kaže prav v zgodbi z naslovom Serijski morilec, v kateri je osrednji junak v nasprotju s protagonistkami nadvse vase zaverovan arogantnež, ki iz čistega mira pobije vso svojo družino, a so v knjigi tudi zgodbe, ki so zgrajene na nežnih otroških čustvih in spominih. Tako v zgodbi Lepi časi protagonistka v spomin na umrlo babico polaga na mizo časopis, ki ga je pokojna rada prebirala, v Jagi babi pa šolarka v šolskih spisih razkriva potlačena čustva. V zgodbi Stereotipi se odrasla ženska na vlaku obregne ob neznanca, čigar vonj jo spomni na očeta in iz nje izvabi ambivalentna čustva, za katera ni vedela, da jih ima. Omembe vredni sta tudi zgodbi Čefurke in Albert – prva iz vidika slovenskih predsodkov do oseb, ki bežijo iz vojne v Bosni, druga pa zaradi predsodkov, ki jih imajo nekateri kristjani do homoseksualcev. Knjiga Serijski morilec tako iz več zornih kotov obračunava s stereotipi, tabuji in predsodki ter nam na subtilen način zastavlja vprašanje, ali niso umori, samopoškodovanja, psihične motnje in ostala psihopatološka stanja le samoregulativni mehanizem za tak ali drugačen pobeg posameznika iz družbe, ki ne priznava njegovih želja in potrebe po drugačnosti.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Aleksander Golja.
Maribor : Litera, 2019
Pisateljica in knjižna recenzentka Samanta Hadžić Žavski se v kratkih zgodbah v knjigi Serijski morilec poigrava tako s številnimi družbenimi stereotipi kot s pričakovanji bralca, ta namreč ob pisateljičinih začetnih namigih zatava v neko smer, nato pa ga hitro izpeljani in neobičajni zaključki lahko vržejo iz tira in se morda počuti zapeljanega in nekoliko naivnega. Hadžićeva začne razvijati zgodbo tako, da se osredotoči na delček mozaika in nato s pretanjenim občutkom za razvijanje napetosti gradi čedalje širšo sliko in jo ponavadi tik pred koncem postavi na glavo. Tako nas najprej vehementno vrže v sredino dogajanja in na koncu kalejdoskop pričakovanj usmeri nazaj proti bralcu. V zgodbah Samante Hadžić Žavski se velikokrat izkaže, da se pod vsakdanjo družinsko idilo skrivajo nerazčiščene travme in frustracije, ki izbruhnejo na dan v obliki načrtnega ali naključnega nasilja. Tako se v zgodbi Jedla bova ribo protagonistka v zadnjem hipu odloči, da bo namesto ribe, ki naj bi jo pripravila svojemu nasilnemu možu, v trgovini kupila sekiro in z njo prekinila obremenjujoče razmerje, v zgodbi Dober tim pa hendikepiran sin junakinje zgodbe, ki nikoli ne zmore reči “Ne”, ubije očetovega zdravega otroka in tako ozavesti frustracije matere, ki goji zamere do nekdanjega moža. V zgodbi Pralni stroj se zgodi nenavadna “nesreča”, ko skupina fantov vstavi malega bratca v pralni stroj, z delovanjem katerega jih je malo prej seznanila nič hudega sluteča mati. V zgodbi Bilečanka mama zadavi svojo hčer, ker ji ne more odpustiti, da ji je ukradla številna leta njenega življenja in moža, ki ima oči le za svojo princesko, medtem ko v zgodbi Divje odlagališče protagonist poleg kavča razseka še svojo roko, ker ga ta spominja na lepe dneve, ko sta bila še skupaj. V zgodbi Darilo smo priča nenavadnemu ljubezenskemu trikotniku med žensko, moškim in mesojedo rastlino, ki jo moški sprva kupi kot darilo, a kasneje postane ljubezenski objekt, ženska pa postane darilo mesojedi rastlini. Hadžićeva duhovito prikazuje naraščanje ljubosumja v protagonistki, ki se sooča z nevsakdanjo konkurenco, dokler se ne odloči, da jo vrže skozi okno, a se pri tem ne zaveda, da bo na koncu sama žrtev.
Zaključki zgodb v zbirki Serijski morilec so inspirativni in duhoviti, a marsikje nejasni, zato bralec potrebuje veliko domišljije, da si v glavi skonstruira nadaljevanje in dešifrira konec. V zgodbi Do naslednjič tako ne vemo, ali samomorilec, ki ga protagonistka ustavi na mostu, skoči z mosta ali ne, medtem ko v zgodbi Dorjan ni najbolj jasno, ali sta protagonistkin mož Dorjan in ljubimec Lazar ena in ista oseba. Osrednja tema številnih zgodb je sicer umor, kar se najbolj izrecno kaže prav v zgodbi z naslovom Serijski morilec, v kateri je osrednji junak v nasprotju s protagonistkami nadvse vase zaverovan arogantnež, ki iz čistega mira pobije vso svojo družino, a so v knjigi tudi zgodbe, ki so zgrajene na nežnih otroških čustvih in spominih. Tako v zgodbi Lepi časi protagonistka v spomin na umrlo babico polaga na mizo časopis, ki ga je pokojna rada prebirala, v Jagi babi pa šolarka v šolskih spisih razkriva potlačena čustva. V zgodbi Stereotipi se odrasla ženska na vlaku obregne ob neznanca, čigar vonj jo spomni na očeta in iz nje izvabi ambivalentna čustva, za katera ni vedela, da jih ima. Omembe vredni sta tudi zgodbi Čefurke in Albert – prva iz vidika slovenskih predsodkov do oseb, ki bežijo iz vojne v Bosni, druga pa zaradi predsodkov, ki jih imajo nekateri kristjani do homoseksualcev. Knjiga Serijski morilec tako iz več zornih kotov obračunava s stereotipi, tabuji in predsodki ter nam na subtilen način zastavlja vprašanje, ali niso umori, samopoškodovanja, psihične motnje in ostala psihopatološka stanja le samoregulativni mehanizem za tak ali drugačen pobeg posameznika iz družbe, ki ne priznava njegovih želja in potrebe po drugačnosti.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov