Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Aljaž Koprivnikar sodi med najmlajše glasove sodobne slovenske poezije. Najprej se je uveljavil kot kritik in literarni teoretik, a tudi kot afirmator slovenske književnosti v svetu, predvsem poezije, saj živi med Prago, Berlinom, Lizbono in Ljubljano. Na zavihku knjige Anatomija Domen Slovinič ugotavlja, da je izhodišče za zbirko avtorjeva fizična razdrobljenost po evropskih državah. K temu nas vodi tudi naslov predzadnjega razdelka Anatomija migracij – večina pesmi v njem je namreč naslovljena po zemljepisnih širinah in dolžinah krajev, na katere se pesmi nanašajo.

Toda pojdimo po vrsti, torej od samega naslova zbirke dalje. Beseda anatomija označuje vedo o zgradbi teles živih bitij oziroma sámo zgradbo teles. Uporablja pa se tudi v prenesem pomenu, kot na primer anatomija sodobne družbe. Naslov zbirke torej kaže na pomembnost telesa in čutnosti v Koprivnikarjevi poeziji, kot tudi na pesnikovo željo in napor, da bi prek poezije preniknil do zgradbe različnih pojavov. Knjiga je razdeljena na razdelke: Anatomija izgradnje, Anatomija družine, Anatomija spomina, Anatomija poetike, Anatomija osame, Anatomija dvojine, Anatomija migracij in Anatomija razgradnje.

Zbirka se začne z verzi, v katerih pesnik faktografsko našteva vrste in število celic v človekovem telesu: »37.2 trilijona celic / (med njimi dvesto različnih tipov) / 100 bilijonov kožnih / 127 milijonov mrežničnih …«. Tovrstne verze prekinja s komentarji, kakršen je na primer: »Včasih imamo dušo / Nihče ves čas / Zase …«. Takšen postopek, ki ga Koprivnikar rad uporablja, nudi pesniku ne le to, da se izogne pretirani osebni izpovednosti, temveč pesmi s sopostavljanjem različnih jezikovnih in pesniških kodov dobijo potrebno mero avtonomije, in to ne glede na to, da se verzi povečini neposredno nanašajo na zunajpesemsko resničnost, od pesnikove osebne resničnosti, na primer v pesmih, posvečenih družini, do raznih družbenih in kulturnih resničnosti. Sopostavljanje različnih jezikovnih kodov, ki segajo od znanstvene in esejistične do lirske govorice, ponujajo bralki in bralcu različne vstope v pesmi oziroma različno branje in interpretacije, pesniku pa dajo tisto distanco do upesnjevanih tem in motivov, ki mu omogoči zavzeti različno obarvana stališča do njih – neredko gre za ironijo, kot na primer v pesmih iz razdelka Anatomija poetike, v katerih Koprivnikar duhovito in hkrati nekoliko trpko pretresa sodobno slovensko literarno sceno.

Z roki v roki s takšnim postopkom gre tudi zapis pesmi. Te so neredko razpršene po strani, tako da različni deli besedila na različne načine korespondirajo z drugimi, tudi bolj oddaljenimi deli besedila. Na ta način sekana »pripoved« ponovno nudi različna branja tako posamičnih pesmi kot tudi celotne zbirke. K temu pripomore tudi avtorjeva raba različnih vrst zapisov – ob pokončnem se pojavlja še zapis v poševnem tisku; avtor pa rad sega tudi po citatih in zapisih v tujih jezikih: češčini, portugalščini, nemščini in grščini. Vsi ti kontrasti vzpostavljajo v pesmih napetost, z njimi postajajo presenetljive in s tem tudi vznemirljive. Vznemirljive tudi v tem, da nam ne predstavljajo sveta kot sklenjeno pripoved, ampak kot v sebi razdrobljeno in razpršeno resničnost, sestavljeno iz mnogih raznolikih delov oziroma iz različnih resničnosti. Anatomija Aljaža Koprivnikarja tako na izrazito avtorski in pesniško prepričljiv način kaže možnosti pesniškega izrekanja v sodobnem, t.j. post-resničnem svetu, pri čemer pa ne pozablja niti na bogato pesniško preteklost – zasledimo odmeve modernizma in postmodernizma ter različnih zgodovinskih avantgard, a tudi sodobnih pesniških praks, kakršna je na primer najdena poezija (found poetry), ne odreka pa se niti liriki in liričnosti. Takšne so predvsem pesmi iz razdelka Anatomija spomina, tudi pesem Na obisku:

Sediš ob oknu, ko pridem tiho mimo.

Najin pogovor se meša z zvoki elektronskega

snega na televiziji in prazno izzveni.

Vprašaš, kaj pišem.

 

Gledaš slike na steni.

Smehljajo se mi, rečeš.

Kot edini znanilci znanega.

Kot poslednji neukradeni spomini.

Vprašaš, kaj pišem.

 

S prijaznostjo zaliješ rože za balkonskimi vrati.

Pri zimskem hladu jih nehote umoriš.

S prijaznostjo mi ponudiš gnijoče sadje.

Nevede prineseš razbarvanost otroških dni.

Vprašaš, kaj pišem.

 

Četrtič vprašaš, kaj pišem.

S pesniškim prvencem Anatomija je Aljaž Koprivnikar ustvaril zbirko presenetljivih in raznolikih pesmi, kljub temu pa knjiga deluje celovito, za pesniški prvenec tudi zrelo, in kot takšna se razvidno zapisuje na zemljevid sodobnega pesniškega snovanja pri nas. S svojo odprtostjo avtorju hkrati nudi lepo število možnih poti, po katerih bo nemara krenil na svojih prihodnjih pesniških pustolovščinah: od angažirane poezije, kot jo lahko zasledimo v razdelku Anatomija migracij do intimistično naravnanih pesmi, kakršne najdemo v ljubezni posvečenem razdelku Anatomija dvojine. Anatomija je vsekakor knjiga, s katero je slovenska poezija dobila nov in prepoznaven pesniški glas.