Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Aljaž Koprivnikar: Anatomija

09.03.2020

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Aljaž Koprivnikar sodi med najmlajše glasove sodobne slovenske poezije. Najprej se je uveljavil kot kritik in literarni teoretik, a tudi kot afirmator slovenske književnosti v svetu, predvsem poezije, saj živi med Prago, Berlinom, Lizbono in Ljubljano. Na zavihku knjige Anatomija Domen Slovinič ugotavlja, da je izhodišče za zbirko avtorjeva fizična razdrobljenost po evropskih državah. K temu nas vodi tudi naslov predzadnjega razdelka Anatomija migracij – večina pesmi v njem je namreč naslovljena po zemljepisnih širinah in dolžinah krajev, na katere se pesmi nanašajo.

Toda pojdimo po vrsti, torej od samega naslova zbirke dalje. Beseda anatomija označuje vedo o zgradbi teles živih bitij oziroma sámo zgradbo teles. Uporablja pa se tudi v prenesem pomenu, kot na primer anatomija sodobne družbe. Naslov zbirke torej kaže na pomembnost telesa in čutnosti v Koprivnikarjevi poeziji, kot tudi na pesnikovo željo in napor, da bi prek poezije preniknil do zgradbe različnih pojavov. Knjiga je razdeljena na razdelke: Anatomija izgradnje, Anatomija družine, Anatomija spomina, Anatomija poetike, Anatomija osame, Anatomija dvojine, Anatomija migracij in Anatomija razgradnje.

Zbirka se začne z verzi, v katerih pesnik faktografsko našteva vrste in število celic v človekovem telesu: »37.2 trilijona celic / (med njimi dvesto različnih tipov) / 100 bilijonov kožnih / 127 milijonov mrežničnih …«. Tovrstne verze prekinja s komentarji, kakršen je na primer: »Včasih imamo dušo / Nihče ves čas / Zase …«. Takšen postopek, ki ga Koprivnikar rad uporablja, nudi pesniku ne le to, da se izogne pretirani osebni izpovednosti, temveč pesmi s sopostavljanjem različnih jezikovnih in pesniških kodov dobijo potrebno mero avtonomije, in to ne glede na to, da se verzi povečini neposredno nanašajo na zunajpesemsko resničnost, od pesnikove osebne resničnosti, na primer v pesmih, posvečenih družini, do raznih družbenih in kulturnih resničnosti. Sopostavljanje različnih jezikovnih kodov, ki segajo od znanstvene in esejistične do lirske govorice, ponujajo bralki in bralcu različne vstope v pesmi oziroma različno branje in interpretacije, pesniku pa dajo tisto distanco do upesnjevanih tem in motivov, ki mu omogoči zavzeti različno obarvana stališča do njih – neredko gre za ironijo, kot na primer v pesmih iz razdelka Anatomija poetike, v katerih Koprivnikar duhovito in hkrati nekoliko trpko pretresa sodobno slovensko literarno sceno.

Z roki v roki s takšnim postopkom gre tudi zapis pesmi. Te so neredko razpršene po strani, tako da različni deli besedila na različne načine korespondirajo z drugimi, tudi bolj oddaljenimi deli besedila. Na ta način sekana »pripoved« ponovno nudi različna branja tako posamičnih pesmi kot tudi celotne zbirke. K temu pripomore tudi avtorjeva raba različnih vrst zapisov – ob pokončnem se pojavlja še zapis v poševnem tisku; avtor pa rad sega tudi po citatih in zapisih v tujih jezikih: češčini, portugalščini, nemščini in grščini. Vsi ti kontrasti vzpostavljajo v pesmih napetost, z njimi postajajo presenetljive in s tem tudi vznemirljive. Vznemirljive tudi v tem, da nam ne predstavljajo sveta kot sklenjeno pripoved, ampak kot v sebi razdrobljeno in razpršeno resničnost, sestavljeno iz mnogih raznolikih delov oziroma iz različnih resničnosti. Anatomija Aljaža Koprivnikarja tako na izrazito avtorski in pesniško prepričljiv način kaže možnosti pesniškega izrekanja v sodobnem, t.j. post-resničnem svetu, pri čemer pa ne pozablja niti na bogato pesniško preteklost – zasledimo odmeve modernizma in postmodernizma ter različnih zgodovinskih avantgard, a tudi sodobnih pesniških praks, kakršna je na primer najdena poezija (found poetry), ne odreka pa se niti liriki in liričnosti. Takšne so predvsem pesmi iz razdelka Anatomija spomina, tudi pesem Na obisku:

 

Sediš ob oknu, ko pridem tiho mimo.

Najin pogovor se meša z zvoki elektronskega

snega na televiziji in prazno izzveni.

Vprašaš, kaj pišem.

 

Gledaš slike na steni.

Smehljajo se mi, rečeš.

Kot edini znanilci znanega.

Kot poslednji neukradeni spomini.

Vprašaš, kaj pišem.

 

S prijaznostjo zaliješ rože za balkonskimi vrati.

Pri zimskem hladu jih nehote umoriš.

S prijaznostjo mi ponudiš gnijoče sadje.

Nevede prineseš razbarvanost otroških dni.

Vprašaš, kaj pišem.

 

Četrtič vprašaš, kaj pišem.

 

S pesniškim prvencem Anatomija je Aljaž Koprivnikar ustvaril zbirko presenetljivih in raznolikih pesmi, kljub temu pa knjiga deluje celovito, za pesniški prvenec tudi zrelo, in kot takšna se razvidno zapisuje na zemljevid sodobnega pesniškega snovanja pri nas. S svojo odprtostjo avtorju hkrati nudi lepo število možnih poti, po katerih bo nemara krenil na svojih prihodnjih pesniških pustolovščinah: od angažirane poezije, kot jo lahko zasledimo v razdelku Anatomija migracij do intimistično naravnanih pesmi, kakršne najdemo v ljubezni posvečenem razdelku Anatomija dvojine. Anatomija je vsekakor knjiga, s katero je slovenska poezija dobila nov in prepoznaven pesniški glas.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Aljaž Koprivnikar: Anatomija

09.03.2020

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Aljaž Koprivnikar sodi med najmlajše glasove sodobne slovenske poezije. Najprej se je uveljavil kot kritik in literarni teoretik, a tudi kot afirmator slovenske književnosti v svetu, predvsem poezije, saj živi med Prago, Berlinom, Lizbono in Ljubljano. Na zavihku knjige Anatomija Domen Slovinič ugotavlja, da je izhodišče za zbirko avtorjeva fizična razdrobljenost po evropskih državah. K temu nas vodi tudi naslov predzadnjega razdelka Anatomija migracij – večina pesmi v njem je namreč naslovljena po zemljepisnih širinah in dolžinah krajev, na katere se pesmi nanašajo.

Toda pojdimo po vrsti, torej od samega naslova zbirke dalje. Beseda anatomija označuje vedo o zgradbi teles živih bitij oziroma sámo zgradbo teles. Uporablja pa se tudi v prenesem pomenu, kot na primer anatomija sodobne družbe. Naslov zbirke torej kaže na pomembnost telesa in čutnosti v Koprivnikarjevi poeziji, kot tudi na pesnikovo željo in napor, da bi prek poezije preniknil do zgradbe različnih pojavov. Knjiga je razdeljena na razdelke: Anatomija izgradnje, Anatomija družine, Anatomija spomina, Anatomija poetike, Anatomija osame, Anatomija dvojine, Anatomija migracij in Anatomija razgradnje.

Zbirka se začne z verzi, v katerih pesnik faktografsko našteva vrste in število celic v človekovem telesu: »37.2 trilijona celic / (med njimi dvesto različnih tipov) / 100 bilijonov kožnih / 127 milijonov mrežničnih …«. Tovrstne verze prekinja s komentarji, kakršen je na primer: »Včasih imamo dušo / Nihče ves čas / Zase …«. Takšen postopek, ki ga Koprivnikar rad uporablja, nudi pesniku ne le to, da se izogne pretirani osebni izpovednosti, temveč pesmi s sopostavljanjem različnih jezikovnih in pesniških kodov dobijo potrebno mero avtonomije, in to ne glede na to, da se verzi povečini neposredno nanašajo na zunajpesemsko resničnost, od pesnikove osebne resničnosti, na primer v pesmih, posvečenih družini, do raznih družbenih in kulturnih resničnosti. Sopostavljanje različnih jezikovnih kodov, ki segajo od znanstvene in esejistične do lirske govorice, ponujajo bralki in bralcu različne vstope v pesmi oziroma različno branje in interpretacije, pesniku pa dajo tisto distanco do upesnjevanih tem in motivov, ki mu omogoči zavzeti različno obarvana stališča do njih – neredko gre za ironijo, kot na primer v pesmih iz razdelka Anatomija poetike, v katerih Koprivnikar duhovito in hkrati nekoliko trpko pretresa sodobno slovensko literarno sceno.

Z roki v roki s takšnim postopkom gre tudi zapis pesmi. Te so neredko razpršene po strani, tako da različni deli besedila na različne načine korespondirajo z drugimi, tudi bolj oddaljenimi deli besedila. Na ta način sekana »pripoved« ponovno nudi različna branja tako posamičnih pesmi kot tudi celotne zbirke. K temu pripomore tudi avtorjeva raba različnih vrst zapisov – ob pokončnem se pojavlja še zapis v poševnem tisku; avtor pa rad sega tudi po citatih in zapisih v tujih jezikih: češčini, portugalščini, nemščini in grščini. Vsi ti kontrasti vzpostavljajo v pesmih napetost, z njimi postajajo presenetljive in s tem tudi vznemirljive. Vznemirljive tudi v tem, da nam ne predstavljajo sveta kot sklenjeno pripoved, ampak kot v sebi razdrobljeno in razpršeno resničnost, sestavljeno iz mnogih raznolikih delov oziroma iz različnih resničnosti. Anatomija Aljaža Koprivnikarja tako na izrazito avtorski in pesniško prepričljiv način kaže možnosti pesniškega izrekanja v sodobnem, t.j. post-resničnem svetu, pri čemer pa ne pozablja niti na bogato pesniško preteklost – zasledimo odmeve modernizma in postmodernizma ter različnih zgodovinskih avantgard, a tudi sodobnih pesniških praks, kakršna je na primer najdena poezija (found poetry), ne odreka pa se niti liriki in liričnosti. Takšne so predvsem pesmi iz razdelka Anatomija spomina, tudi pesem Na obisku:

 

Sediš ob oknu, ko pridem tiho mimo.

Najin pogovor se meša z zvoki elektronskega

snega na televiziji in prazno izzveni.

Vprašaš, kaj pišem.

 

Gledaš slike na steni.

Smehljajo se mi, rečeš.

Kot edini znanilci znanega.

Kot poslednji neukradeni spomini.

Vprašaš, kaj pišem.

 

S prijaznostjo zaliješ rože za balkonskimi vrati.

Pri zimskem hladu jih nehote umoriš.

S prijaznostjo mi ponudiš gnijoče sadje.

Nevede prineseš razbarvanost otroških dni.

Vprašaš, kaj pišem.

 

Četrtič vprašaš, kaj pišem.

 

S pesniškim prvencem Anatomija je Aljaž Koprivnikar ustvaril zbirko presenetljivih in raznolikih pesmi, kljub temu pa knjiga deluje celovito, za pesniški prvenec tudi zrelo, in kot takšna se razvidno zapisuje na zemljevid sodobnega pesniškega snovanja pri nas. S svojo odprtostjo avtorju hkrati nudi lepo število možnih poti, po katerih bo nemara krenil na svojih prihodnjih pesniških pustolovščinah: od angažirane poezije, kot jo lahko zasledimo v razdelku Anatomija migracij do intimistično naravnanih pesmi, kakršne najdemo v ljubezni posvečenem razdelku Anatomija dvojine. Anatomija je vsekakor knjiga, s katero je slovenska poezija dobila nov in prepoznaven pesniški glas.


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov