Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019
Aljaž Koprivnikar sodi med najmlajše glasove sodobne slovenske poezije. Najprej se je uveljavil kot kritik in literarni teoretik, a tudi kot afirmator slovenske književnosti v svetu, predvsem poezije, saj živi med Prago, Berlinom, Lizbono in Ljubljano. Na zavihku knjige Anatomija Domen Slovinič ugotavlja, da je izhodišče za zbirko avtorjeva fizična razdrobljenost po evropskih državah. K temu nas vodi tudi naslov predzadnjega razdelka Anatomija migracij – večina pesmi v njem je namreč naslovljena po zemljepisnih širinah in dolžinah krajev, na katere se pesmi nanašajo.
Toda pojdimo po vrsti, torej od samega naslova zbirke dalje. Beseda anatomija označuje vedo o zgradbi teles živih bitij oziroma sámo zgradbo teles. Uporablja pa se tudi v prenesem pomenu, kot na primer anatomija sodobne družbe. Naslov zbirke torej kaže na pomembnost telesa in čutnosti v Koprivnikarjevi poeziji, kot tudi na pesnikovo željo in napor, da bi prek poezije preniknil do zgradbe različnih pojavov. Knjiga je razdeljena na razdelke: Anatomija izgradnje, Anatomija družine, Anatomija spomina, Anatomija poetike, Anatomija osame, Anatomija dvojine, Anatomija migracij in Anatomija razgradnje.
Zbirka se začne z verzi, v katerih pesnik faktografsko našteva vrste in število celic v človekovem telesu: »37.2 trilijona celic / (med njimi dvesto različnih tipov) / 100 bilijonov kožnih / 127 milijonov mrežničnih …«. Tovrstne verze prekinja s komentarji, kakršen je na primer: »Včasih imamo dušo / Nihče ves čas / Zase …«. Takšen postopek, ki ga Koprivnikar rad uporablja, nudi pesniku ne le to, da se izogne pretirani osebni izpovednosti, temveč pesmi s sopostavljanjem različnih jezikovnih in pesniških kodov dobijo potrebno mero avtonomije, in to ne glede na to, da se verzi povečini neposredno nanašajo na zunajpesemsko resničnost, od pesnikove osebne resničnosti, na primer v pesmih, posvečenih družini, do raznih družbenih in kulturnih resničnosti. Sopostavljanje različnih jezikovnih kodov, ki segajo od znanstvene in esejistične do lirske govorice, ponujajo bralki in bralcu različne vstope v pesmi oziroma različno branje in interpretacije, pesniku pa dajo tisto distanco do upesnjevanih tem in motivov, ki mu omogoči zavzeti različno obarvana stališča do njih – neredko gre za ironijo, kot na primer v pesmih iz razdelka Anatomija poetike, v katerih Koprivnikar duhovito in hkrati nekoliko trpko pretresa sodobno slovensko literarno sceno.
Z roki v roki s takšnim postopkom gre tudi zapis pesmi. Te so neredko razpršene po strani, tako da različni deli besedila na različne načine korespondirajo z drugimi, tudi bolj oddaljenimi deli besedila. Na ta način sekana »pripoved« ponovno nudi različna branja tako posamičnih pesmi kot tudi celotne zbirke. K temu pripomore tudi avtorjeva raba različnih vrst zapisov – ob pokončnem se pojavlja še zapis v poševnem tisku; avtor pa rad sega tudi po citatih in zapisih v tujih jezikih: češčini, portugalščini, nemščini in grščini. Vsi ti kontrasti vzpostavljajo v pesmih napetost, z njimi postajajo presenetljive in s tem tudi vznemirljive. Vznemirljive tudi v tem, da nam ne predstavljajo sveta kot sklenjeno pripoved, ampak kot v sebi razdrobljeno in razpršeno resničnost, sestavljeno iz mnogih raznolikih delov oziroma iz različnih resničnosti. Anatomija Aljaža Koprivnikarja tako na izrazito avtorski in pesniško prepričljiv način kaže možnosti pesniškega izrekanja v sodobnem, t.j. post-resničnem svetu, pri čemer pa ne pozablja niti na bogato pesniško preteklost – zasledimo odmeve modernizma in postmodernizma ter različnih zgodovinskih avantgard, a tudi sodobnih pesniških praks, kakršna je na primer najdena poezija (found poetry), ne odreka pa se niti liriki in liričnosti. Takšne so predvsem pesmi iz razdelka Anatomija spomina, tudi pesem Na obisku:
Sediš ob oknu, ko pridem tiho mimo.
Najin pogovor se meša z zvoki elektronskega
snega na televiziji in prazno izzveni.
Vprašaš, kaj pišem.
Gledaš slike na steni.
Smehljajo se mi, rečeš.
Kot edini znanilci znanega.
Kot poslednji neukradeni spomini.
Vprašaš, kaj pišem.
S prijaznostjo zaliješ rože za balkonskimi vrati.
Pri zimskem hladu jih nehote umoriš.
S prijaznostjo mi ponudiš gnijoče sadje.
Nevede prineseš razbarvanost otroških dni.
Vprašaš, kaj pišem.
Četrtič vprašaš, kaj pišem.
S pesniškim prvencem Anatomija je Aljaž Koprivnikar ustvaril zbirko presenetljivih in raznolikih pesmi, kljub temu pa knjiga deluje celovito, za pesniški prvenec tudi zrelo, in kot takšna se razvidno zapisuje na zemljevid sodobnega pesniškega snovanja pri nas. S svojo odprtostjo avtorju hkrati nudi lepo število možnih poti, po katerih bo nemara krenil na svojih prihodnjih pesniških pustolovščinah: od angažirane poezije, kot jo lahko zasledimo v razdelku Anatomija migracij do intimistično naravnanih pesmi, kakršne najdemo v ljubezni posvečenem razdelku Anatomija dvojine. Anatomija je vsekakor knjiga, s katero je slovenska poezija dobila nov in prepoznaven pesniški glas.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019
Aljaž Koprivnikar sodi med najmlajše glasove sodobne slovenske poezije. Najprej se je uveljavil kot kritik in literarni teoretik, a tudi kot afirmator slovenske književnosti v svetu, predvsem poezije, saj živi med Prago, Berlinom, Lizbono in Ljubljano. Na zavihku knjige Anatomija Domen Slovinič ugotavlja, da je izhodišče za zbirko avtorjeva fizična razdrobljenost po evropskih državah. K temu nas vodi tudi naslov predzadnjega razdelka Anatomija migracij – večina pesmi v njem je namreč naslovljena po zemljepisnih širinah in dolžinah krajev, na katere se pesmi nanašajo.
Toda pojdimo po vrsti, torej od samega naslova zbirke dalje. Beseda anatomija označuje vedo o zgradbi teles živih bitij oziroma sámo zgradbo teles. Uporablja pa se tudi v prenesem pomenu, kot na primer anatomija sodobne družbe. Naslov zbirke torej kaže na pomembnost telesa in čutnosti v Koprivnikarjevi poeziji, kot tudi na pesnikovo željo in napor, da bi prek poezije preniknil do zgradbe različnih pojavov. Knjiga je razdeljena na razdelke: Anatomija izgradnje, Anatomija družine, Anatomija spomina, Anatomija poetike, Anatomija osame, Anatomija dvojine, Anatomija migracij in Anatomija razgradnje.
Zbirka se začne z verzi, v katerih pesnik faktografsko našteva vrste in število celic v človekovem telesu: »37.2 trilijona celic / (med njimi dvesto različnih tipov) / 100 bilijonov kožnih / 127 milijonov mrežničnih …«. Tovrstne verze prekinja s komentarji, kakršen je na primer: »Včasih imamo dušo / Nihče ves čas / Zase …«. Takšen postopek, ki ga Koprivnikar rad uporablja, nudi pesniku ne le to, da se izogne pretirani osebni izpovednosti, temveč pesmi s sopostavljanjem različnih jezikovnih in pesniških kodov dobijo potrebno mero avtonomije, in to ne glede na to, da se verzi povečini neposredno nanašajo na zunajpesemsko resničnost, od pesnikove osebne resničnosti, na primer v pesmih, posvečenih družini, do raznih družbenih in kulturnih resničnosti. Sopostavljanje različnih jezikovnih kodov, ki segajo od znanstvene in esejistične do lirske govorice, ponujajo bralki in bralcu različne vstope v pesmi oziroma različno branje in interpretacije, pesniku pa dajo tisto distanco do upesnjevanih tem in motivov, ki mu omogoči zavzeti različno obarvana stališča do njih – neredko gre za ironijo, kot na primer v pesmih iz razdelka Anatomija poetike, v katerih Koprivnikar duhovito in hkrati nekoliko trpko pretresa sodobno slovensko literarno sceno.
Z roki v roki s takšnim postopkom gre tudi zapis pesmi. Te so neredko razpršene po strani, tako da različni deli besedila na različne načine korespondirajo z drugimi, tudi bolj oddaljenimi deli besedila. Na ta način sekana »pripoved« ponovno nudi različna branja tako posamičnih pesmi kot tudi celotne zbirke. K temu pripomore tudi avtorjeva raba različnih vrst zapisov – ob pokončnem se pojavlja še zapis v poševnem tisku; avtor pa rad sega tudi po citatih in zapisih v tujih jezikih: češčini, portugalščini, nemščini in grščini. Vsi ti kontrasti vzpostavljajo v pesmih napetost, z njimi postajajo presenetljive in s tem tudi vznemirljive. Vznemirljive tudi v tem, da nam ne predstavljajo sveta kot sklenjeno pripoved, ampak kot v sebi razdrobljeno in razpršeno resničnost, sestavljeno iz mnogih raznolikih delov oziroma iz različnih resničnosti. Anatomija Aljaža Koprivnikarja tako na izrazito avtorski in pesniško prepričljiv način kaže možnosti pesniškega izrekanja v sodobnem, t.j. post-resničnem svetu, pri čemer pa ne pozablja niti na bogato pesniško preteklost – zasledimo odmeve modernizma in postmodernizma ter različnih zgodovinskih avantgard, a tudi sodobnih pesniških praks, kakršna je na primer najdena poezija (found poetry), ne odreka pa se niti liriki in liričnosti. Takšne so predvsem pesmi iz razdelka Anatomija spomina, tudi pesem Na obisku:
Sediš ob oknu, ko pridem tiho mimo.
Najin pogovor se meša z zvoki elektronskega
snega na televiziji in prazno izzveni.
Vprašaš, kaj pišem.
Gledaš slike na steni.
Smehljajo se mi, rečeš.
Kot edini znanilci znanega.
Kot poslednji neukradeni spomini.
Vprašaš, kaj pišem.
S prijaznostjo zaliješ rože za balkonskimi vrati.
Pri zimskem hladu jih nehote umoriš.
S prijaznostjo mi ponudiš gnijoče sadje.
Nevede prineseš razbarvanost otroških dni.
Vprašaš, kaj pišem.
Četrtič vprašaš, kaj pišem.
S pesniškim prvencem Anatomija je Aljaž Koprivnikar ustvaril zbirko presenetljivih in raznolikih pesmi, kljub temu pa knjiga deluje celovito, za pesniški prvenec tudi zrelo, in kot takšna se razvidno zapisuje na zemljevid sodobnega pesniškega snovanja pri nas. S svojo odprtostjo avtorju hkrati nudi lepo število možnih poti, po katerih bo nemara krenil na svojih prihodnjih pesniških pustolovščinah: od angažirane poezije, kot jo lahko zasledimo v razdelku Anatomija migracij do intimistično naravnanih pesmi, kakršne najdemo v ljubezni posvečenem razdelku Anatomija dvojine. Anatomija je vsekakor knjiga, s katero je slovenska poezija dobila nov in prepoznaven pesniški glas.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov