Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Aleksander Golja
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba *cf, 2019
Dezorientalka je literarni prvenec iransko-francoske cineastke Negar Djavadi, izgnanke iz rodnega Irana, ki je bila kmalu po islamski revoluciji kot desetletnica prisiljena zapustiti domovino, saj je novi režim grozil njenemu očetu, marksističnemu aktivistu, čigar drža je bila nesprejemljiva tako za režim šaha Pahlavija za verske poglavarje novonastale islamske republike.
Djavadijeva je izjavila, da njen roman ni avtobiografski. Vsebuje precej avtofikcijskih elementov – in pretiravanj -, zaradi česar je pripovedno dinamičen in strukturno ohlapen, predvsem pa »montažno« atraktiven. Pisateljici se pozna dolgoletno ukvarjanje s filmom, kjer je delala kot deklica za vse, asistentka kamere, scenaristka, direktorica fotografije in režiserka. V roman se je zato prikradla kopica filmske terminologije, celo obrazložitev slovitega efekta Kulešov, s katerim je sloviti ruski montažni avantgardist ponazoril, da čustva na platnu niso nujno posledica izvrstne igre, temveč zaporedja in logike montaže.
Na soroden način Djavadijeva »montira« roman Dezorientalka, kroniko iranske družbe dvajsetega stoletja in teheranske meščanske družine Sadr, ki jo Kimia, neredko kontradiktorna, čustveno razvneta pripovedovalka na življenjski prelomnici, slika skozi štiri generacije, od pradedka, fevdalnega veleposestnika, ki je po propadu dinastije Kadžar izgubil zemljo, preko njegove hčerke Nour, ki je na svet spravila šest sinov, do Kimijinega očeta Dareja, ki je kot prezaposlen aktivističen patriarh bolj ali manj živel »mimo družine« in njene dinamike. Pri Sadrovih je ogromno naklonjenosti do pripovedovanja in mitiziranja, obsedenosti, ki jo pooseblja Kimijin »stric številka dve«, družinski mitoman, poročeni oče in homoseksualec, žívi dokaz perzijskega nagnjenja do klepetanja in pripovedovanja zgodb. Kot pravi Djavadijeva, »ima Iranec, podobno kakor Šeherezada, občutek, da je vsak dan znova ujet v dilemo: govori ali umri.«
Dezorientalka je po eni strani čudovita družinska kronika, po drugi pa malce didaktična, z nešteto opombami opremljena lekcija o Iranu in njegovi polpretekli zgodovini. Lahko se strinjamo z avtorjem spremne besede Primožem Šterbencem, da o Iranu veliko ne vedo niti tisti, ki se razglašajo za poznavalce, ampak od leposlovja vendarle ne pričakujemo suhoparne učne ure o zgodovini civilizacijsko napredne, neverjetno vplivne in geostrateško pomembne regije.
Kimia, večno neodločna v odnosu do tradicionalnega in modernega, zgodovino Irana najlepše popisuje, ko govori o očetu, v nenehne dileme ujetem Dareju, ki je v času novinarskega delovanja, ko je opozarjal na šahove groteskne dvorne ekscese, omahoval med »biti odpuščan ali dati odpoved«, po begu v Francijo pa so ga napadali s številnih ideoloških strani; šahovi privrženci so bili prepričani, da je deželo prodal mulam, mule na oblasti so ga imeli za simpatizerja Zahoda in intelektualnega škodljivca, konservativci so mu očitali radikalni ateizem, medtem ko so ga komunisti, razkropljeni po Evropi, obravnavali kot buržujskega izdajalca in simpatizerja Cie.
Dezorientalka je na poučni ravni pomembna predvsem v eni točki, ko v obravnavanju geneze islamske revolucije opozori na zgodovinsko spregledanje protestnega gibanja intelektualcev, zanosnega upora, ki je vzniknil na univerzah in katerega nosilec je bila svobodomiselna mladina, ne pa »starec s turbanom,« ki je bil takrat v izgnanstvu v Iraku. Poenostavljeni zahodnjaški medijski dramaturgiji je ustrezala bitka med dvema človekoma, medtem ko so nič manj zaslužni aktivisti zapuščali državo in se na Zahodu – dezorientirani in prepuščeni sami sebi – skušali integrirati v novo kulturo. Toda če se hočeš integrirati, se moraš najprej dezintegrirati, pravi avtorica, vsaj deloma moraš pretrgati vezi s svojo kulturo. Vse to pa še ne pomeni, da boš živel svobodno in brez strahu. »Svoboda je tako ali tako slepilo,« pravi Djavadijeva, »spreminja se samo velikost ječe.«
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Aleksander Golja
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba *cf, 2019
Dezorientalka je literarni prvenec iransko-francoske cineastke Negar Djavadi, izgnanke iz rodnega Irana, ki je bila kmalu po islamski revoluciji kot desetletnica prisiljena zapustiti domovino, saj je novi režim grozil njenemu očetu, marksističnemu aktivistu, čigar drža je bila nesprejemljiva tako za režim šaha Pahlavija za verske poglavarje novonastale islamske republike.
Djavadijeva je izjavila, da njen roman ni avtobiografski. Vsebuje precej avtofikcijskih elementov – in pretiravanj -, zaradi česar je pripovedno dinamičen in strukturno ohlapen, predvsem pa »montažno« atraktiven. Pisateljici se pozna dolgoletno ukvarjanje s filmom, kjer je delala kot deklica za vse, asistentka kamere, scenaristka, direktorica fotografije in režiserka. V roman se je zato prikradla kopica filmske terminologije, celo obrazložitev slovitega efekta Kulešov, s katerim je sloviti ruski montažni avantgardist ponazoril, da čustva na platnu niso nujno posledica izvrstne igre, temveč zaporedja in logike montaže.
Na soroden način Djavadijeva »montira« roman Dezorientalka, kroniko iranske družbe dvajsetega stoletja in teheranske meščanske družine Sadr, ki jo Kimia, neredko kontradiktorna, čustveno razvneta pripovedovalka na življenjski prelomnici, slika skozi štiri generacije, od pradedka, fevdalnega veleposestnika, ki je po propadu dinastije Kadžar izgubil zemljo, preko njegove hčerke Nour, ki je na svet spravila šest sinov, do Kimijinega očeta Dareja, ki je kot prezaposlen aktivističen patriarh bolj ali manj živel »mimo družine« in njene dinamike. Pri Sadrovih je ogromno naklonjenosti do pripovedovanja in mitiziranja, obsedenosti, ki jo pooseblja Kimijin »stric številka dve«, družinski mitoman, poročeni oče in homoseksualec, žívi dokaz perzijskega nagnjenja do klepetanja in pripovedovanja zgodb. Kot pravi Djavadijeva, »ima Iranec, podobno kakor Šeherezada, občutek, da je vsak dan znova ujet v dilemo: govori ali umri.«
Dezorientalka je po eni strani čudovita družinska kronika, po drugi pa malce didaktična, z nešteto opombami opremljena lekcija o Iranu in njegovi polpretekli zgodovini. Lahko se strinjamo z avtorjem spremne besede Primožem Šterbencem, da o Iranu veliko ne vedo niti tisti, ki se razglašajo za poznavalce, ampak od leposlovja vendarle ne pričakujemo suhoparne učne ure o zgodovini civilizacijsko napredne, neverjetno vplivne in geostrateško pomembne regije.
Kimia, večno neodločna v odnosu do tradicionalnega in modernega, zgodovino Irana najlepše popisuje, ko govori o očetu, v nenehne dileme ujetem Dareju, ki je v času novinarskega delovanja, ko je opozarjal na šahove groteskne dvorne ekscese, omahoval med »biti odpuščan ali dati odpoved«, po begu v Francijo pa so ga napadali s številnih ideoloških strani; šahovi privrženci so bili prepričani, da je deželo prodal mulam, mule na oblasti so ga imeli za simpatizerja Zahoda in intelektualnega škodljivca, konservativci so mu očitali radikalni ateizem, medtem ko so ga komunisti, razkropljeni po Evropi, obravnavali kot buržujskega izdajalca in simpatizerja Cie.
Dezorientalka je na poučni ravni pomembna predvsem v eni točki, ko v obravnavanju geneze islamske revolucije opozori na zgodovinsko spregledanje protestnega gibanja intelektualcev, zanosnega upora, ki je vzniknil na univerzah in katerega nosilec je bila svobodomiselna mladina, ne pa »starec s turbanom,« ki je bil takrat v izgnanstvu v Iraku. Poenostavljeni zahodnjaški medijski dramaturgiji je ustrezala bitka med dvema človekoma, medtem ko so nič manj zaslužni aktivisti zapuščali državo in se na Zahodu – dezorientirani in prepuščeni sami sebi – skušali integrirati v novo kulturo. Toda če se hočeš integrirati, se moraš najprej dezintegrirati, pravi avtorica, vsaj deloma moraš pretrgati vezi s svojo kulturo. Vse to pa še ne pomeni, da boš živel svobodno in brez strahu. »Svoboda je tako ali tako slepilo,« pravi Djavadijeva, »spreminja se samo velikost ječe.«
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov