Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Negar Djavadi: Dezorientalka

12.03.2020

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja

Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba *cf, 2019

Dezorientalka je literarni prvenec iransko-francoske cineastke Negar Djavadi, izgnanke iz rodnega Irana, ki je bila kmalu po islamski revoluciji kot desetletnica prisiljena zapustiti domovino, saj je novi režim grozil njenemu očetu, marksističnemu aktivistu, čigar drža je bila nesprejemljiva tako za režim šaha Pahlavija za verske poglavarje novonastale islamske republike.

Djavadijeva je izjavila, da njen roman ni avtobiografski. Vsebuje precej avtofikcijskih elementov – in pretiravanj -, zaradi česar je pripovedno dinamičen in strukturno ohlapen, predvsem pa »montažno« atraktiven. Pisateljici se pozna dolgoletno ukvarjanje s filmom, kjer je delala kot deklica za vse, asistentka kamere, scenaristka, direktorica fotografije in režiserka. V roman se je zato prikradla kopica filmske terminologije, celo obrazložitev slovitega efekta Kulešov, s katerim je sloviti ruski montažni avantgardist ponazoril, da čustva na platnu niso nujno posledica izvrstne igre, temveč zaporedja in logike montaže.

Na soroden način Djavadijeva »montira« roman Dezorientalka, kroniko iranske družbe dvajsetega stoletja in teheranske meščanske družine Sadr, ki jo Kimia, neredko kontradiktorna, čustveno razvneta pripovedovalka na življenjski prelomnici, slika skozi štiri generacije, od pradedka, fevdalnega veleposestnika, ki je po propadu dinastije Kadžar izgubil zemljo, preko njegove hčerke Nour, ki je na svet spravila šest sinov, do Kimijinega očeta Dareja, ki je kot prezaposlen aktivističen patriarh bolj ali manj živel »mimo družine« in njene dinamike. Pri Sadrovih je ogromno naklonjenosti do pripovedovanja in mitiziranja, obsedenosti, ki jo pooseblja Kimijin »stric številka dve«, družinski mitoman, poročeni oče in homoseksualec, žívi dokaz perzijskega nagnjenja do klepetanja in pripovedovanja zgodb. Kot pravi Djavadijeva, »ima Iranec, podobno kakor Šeherezada, občutek, da je vsak dan znova ujet v dilemo: govori ali umri

Dezorientalka je po eni strani čudovita družinska kronika, po drugi pa malce didaktična, z nešteto opombami opremljena lekcija o Iranu in njegovi polpretekli zgodovini. Lahko se strinjamo z avtorjem spremne besede Primožem Šterbencem, da o Iranu veliko ne vedo niti tisti, ki se razglašajo za poznavalce, ampak od leposlovja vendarle ne pričakujemo suhoparne učne ure o zgodovini civilizacijsko napredne, neverjetno vplivne in geostrateško pomembne regije.

Kimia, večno neodločna v odnosu do tradicionalnega in modernega, zgodovino Irana najlepše popisuje, ko govori o očetu, v nenehne dileme ujetem Dareju, ki je v času novinarskega delovanja, ko je opozarjal na šahove groteskne dvorne ekscese, omahoval med »biti odpuščan ali dati odpoved«, po begu v Francijo pa so ga napadali s številnih ideoloških strani; šahovi privrženci so bili prepričani, da je deželo prodal mulam, mule na oblasti so ga imeli za simpatizerja Zahoda in intelektualnega škodljivca, konservativci so mu očitali radikalni ateizem, medtem ko so ga komunisti, razkropljeni po Evropi, obravnavali kot buržujskega izdajalca in simpatizerja Cie.

Dezorientalka je na poučni ravni pomembna predvsem v eni točki, ko v obravnavanju geneze islamske revolucije opozori na zgodovinsko spregledanje protestnega gibanja intelektualcev, zanosnega upora, ki je vzniknil na univerzah in katerega nosilec je bila svobodomiselna mladina, ne pa »starec s turbanom,« ki je bil takrat v izgnanstvu v Iraku. Poenostavljeni zahodnjaški medijski dramaturgiji je ustrezala bitka  med dvema človekoma, medtem ko so nič manj zaslužni aktivisti zapuščali državo in se na Zahodu – dezorientirani in prepuščeni sami sebi – skušali integrirati v novo kulturo. Toda če se hočeš integrirati, se moraš najprej dezintegrirati, pravi avtorica, vsaj deloma moraš pretrgati vezi s svojo kulturo. Vse to pa še ne pomeni, da boš živel svobodno in brez strahu. »Svoboda je tako ali tako slepilo,« pravi Djavadijeva, »spreminja se samo velikost ječe.«


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Negar Djavadi: Dezorientalka

12.03.2020

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja

Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba *cf, 2019

Dezorientalka je literarni prvenec iransko-francoske cineastke Negar Djavadi, izgnanke iz rodnega Irana, ki je bila kmalu po islamski revoluciji kot desetletnica prisiljena zapustiti domovino, saj je novi režim grozil njenemu očetu, marksističnemu aktivistu, čigar drža je bila nesprejemljiva tako za režim šaha Pahlavija za verske poglavarje novonastale islamske republike.

Djavadijeva je izjavila, da njen roman ni avtobiografski. Vsebuje precej avtofikcijskih elementov – in pretiravanj -, zaradi česar je pripovedno dinamičen in strukturno ohlapen, predvsem pa »montažno« atraktiven. Pisateljici se pozna dolgoletno ukvarjanje s filmom, kjer je delala kot deklica za vse, asistentka kamere, scenaristka, direktorica fotografije in režiserka. V roman se je zato prikradla kopica filmske terminologije, celo obrazložitev slovitega efekta Kulešov, s katerim je sloviti ruski montažni avantgardist ponazoril, da čustva na platnu niso nujno posledica izvrstne igre, temveč zaporedja in logike montaže.

Na soroden način Djavadijeva »montira« roman Dezorientalka, kroniko iranske družbe dvajsetega stoletja in teheranske meščanske družine Sadr, ki jo Kimia, neredko kontradiktorna, čustveno razvneta pripovedovalka na življenjski prelomnici, slika skozi štiri generacije, od pradedka, fevdalnega veleposestnika, ki je po propadu dinastije Kadžar izgubil zemljo, preko njegove hčerke Nour, ki je na svet spravila šest sinov, do Kimijinega očeta Dareja, ki je kot prezaposlen aktivističen patriarh bolj ali manj živel »mimo družine« in njene dinamike. Pri Sadrovih je ogromno naklonjenosti do pripovedovanja in mitiziranja, obsedenosti, ki jo pooseblja Kimijin »stric številka dve«, družinski mitoman, poročeni oče in homoseksualec, žívi dokaz perzijskega nagnjenja do klepetanja in pripovedovanja zgodb. Kot pravi Djavadijeva, »ima Iranec, podobno kakor Šeherezada, občutek, da je vsak dan znova ujet v dilemo: govori ali umri

Dezorientalka je po eni strani čudovita družinska kronika, po drugi pa malce didaktična, z nešteto opombami opremljena lekcija o Iranu in njegovi polpretekli zgodovini. Lahko se strinjamo z avtorjem spremne besede Primožem Šterbencem, da o Iranu veliko ne vedo niti tisti, ki se razglašajo za poznavalce, ampak od leposlovja vendarle ne pričakujemo suhoparne učne ure o zgodovini civilizacijsko napredne, neverjetno vplivne in geostrateško pomembne regije.

Kimia, večno neodločna v odnosu do tradicionalnega in modernega, zgodovino Irana najlepše popisuje, ko govori o očetu, v nenehne dileme ujetem Dareju, ki je v času novinarskega delovanja, ko je opozarjal na šahove groteskne dvorne ekscese, omahoval med »biti odpuščan ali dati odpoved«, po begu v Francijo pa so ga napadali s številnih ideoloških strani; šahovi privrženci so bili prepričani, da je deželo prodal mulam, mule na oblasti so ga imeli za simpatizerja Zahoda in intelektualnega škodljivca, konservativci so mu očitali radikalni ateizem, medtem ko so ga komunisti, razkropljeni po Evropi, obravnavali kot buržujskega izdajalca in simpatizerja Cie.

Dezorientalka je na poučni ravni pomembna predvsem v eni točki, ko v obravnavanju geneze islamske revolucije opozori na zgodovinsko spregledanje protestnega gibanja intelektualcev, zanosnega upora, ki je vzniknil na univerzah in katerega nosilec je bila svobodomiselna mladina, ne pa »starec s turbanom,« ki je bil takrat v izgnanstvu v Iraku. Poenostavljeni zahodnjaški medijski dramaturgiji je ustrezala bitka  med dvema človekoma, medtem ko so nič manj zaslužni aktivisti zapuščali državo in se na Zahodu – dezorientirani in prepuščeni sami sebi – skušali integrirati v novo kulturo. Toda če se hočeš integrirati, se moraš najprej dezintegrirati, pravi avtorica, vsaj deloma moraš pretrgati vezi s svojo kulturo. Vse to pa še ne pomeni, da boš živel svobodno in brez strahu. »Svoboda je tako ali tako slepilo,« pravi Djavadijeva, »spreminja se samo velikost ječe.«


06.07.2020

Dževad Karahasan: Tolažba nočnega neba

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.


06.07.2020

Vesna Liponik: roko razje

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jure Franko.


06.07.2020

Sergej Curanović: Plavalec

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


03.07.2020

Noben glas

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.07.2020

Neodvisne

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.07.2020

Konje krast

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2020

PAUL CLAUDEL, JACQUES LACAN: TALKA

Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin


29.06.2020

Robert Simonišek: Kar dopuščajo čuti

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


29.06.2020

Semezdin Mehmedinović: Me'med, rdeča ruta in snežinka

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


29.06.2020

Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


29.06.2020

KOŠČKI SVETLOBE

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani


22.06.2020

Marija Klobčar: Poslušaj štimo mojo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko


22.06.2020

Branko Cestnik: Sonce Petovione

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko


22.06.2020

Michael Ondaatje: Luč vojne

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman


22.06.2020

Sylvia Plath: Ljubezenska pesem norega dekleta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Ana Bohte


22.06.2020

Paloma

Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT


22.06.2020

Lara

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.06.2020

Snežana Brumec: Eden izmed nas

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.


15.06.2020

Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere: Ana Bohte


15.06.2020

Veronika Simoniti: Fugato

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič


Stran 70 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov