Avtor recenzije: Robi Šabec Bere Jasna Rodošek.

Trst : Mladika, 2019

Les Goriciènnes, les Slaves ali ne nazadnje les Slovènes so le nekatera imena s katerimi so v Egiptu imenovali dekleta, ki so v poznem 19. stoletju in vse do srede 20. stoletja zapuščale dom in družino in se v želji po boljšem zaslužku za sebe in svoje bližnje podajale v daljno Aleksandrijo. Danes so v Sloveniji večini znane kot aleksandrinke.

Darinka Kozinc se z njimi ukvarja že desetletja in jim je posvetila več knjig: Pravili so jim aleksandrinke (2008), Tišina se je uglasila (2011) Les Goriciènnes (2016) in Krpanke (2019). Njeno zadnje delo Les Slovènes tudi zaradi že omenjene kilometrine odlikuje predvsem izjemna poznavalska zasnova, hkrati pa je v tem delu  izraziteje kot v prejšnjih izpostavljen ne toliko znanstven, temveč literarno obarvan pristop.

Spremljamo zgodbo skupine mladih deklet, ki so se v poznih tridesetih letih 20. stoletja iz Vipavske doline odpravile v Egipt iskat delo varušk, hišnih pomočnic in predvsem dojilj, kot najbolj cenjenih in iskanih med navedenimi. Spremljamo njihovo pot vse od rodne hiše prek »mesta v zalivu« in potovanja z ladjo do prihoda v Aleksandrijo, spoznavamo tamkajšnje delo, predvsem pa se seznanjamo z njihovimi pomisleki, dvomi in skrbjo. Ob tem pa Darinka Kozinc ne ostaja zgolj na ravni popisovanja različnih motivov domotožja, hrepenenja po rodni zemlji,  problematike življenja v tujem okolju, idealiziranja domovine ipd., ampak ob vsem navedenem tudi jasno izpostavlja fenomen sočasne preobrazbe preprostih mladih kmečkih deklet v prvovrstne meščanske gospe. Prav ta dekleta naj bi bila v Egiptu zaradi svoje marljivosti nadvse cenjena in neredko so postale tesne zaupnice dam, ki so jih sprejele v službo, posameznice pa so se s poroko celo prebile v najvišji meščanski razred. Poleg slovenskega in italijanskega jezika so začele aktivno govoriti še francosko, nemško, tudi angleško ali arabsko, nekatere so postale izvedenke za najnovejše modne smernice, seznanjene s svetovnimi dogodki. Skratka, priča smo morebiti nekoliko idealiziranemu, ekspresnemu vzponu protagonistk po hierarhični družbeni lestvici. Problem aleksandrink, kot ga skozi emigracijo primorskih žena in deklet prikazuje avtorica, je danes toliko opozarjan beg možganov, ki se kaže v vsej svoji večplastnosti. Kolateralna škoda je seveda dvojna: dvojna izguba identitete, dvojna izguba domovine. In prav popisi teh transformacij so v delu Darinke Kozinc Les Slovènes osrednji presežek.

V knjigi ne gre prezreti še podrobnih opisov delovanja Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja Tržaške province, ki so poleg poslanstva redovnic opravljale še delo nekakšnega zavoda za zaposlovanje. Sprejemale so mlada dekleta, jim nudile pomoč in oporo, jim iskale primerno delo in nasploh skrbele za njihovo varnost in dobro počutje. Za celotno sliko Egipta prve polovice 20. stoletja in tamkajšnje slovenske prisotnosti so v knjigi predstavljeni še primorski fantje, prisilno mobilizirani v italijansko fašistično vojsko, pozneje dobro znani kot Prekomorci: Popisano je dogajanje okoli časopisa Bazovica, kot tudi nasploh čas, ko je proti daljnemu Egiptu »po morju plavala barčica« s slovenskimi dekleti in ženami, po tamkajšnjih ulicah pa je donel Oj, ta vojaški boben.

Knjiga Darinke Kozinc Les Slovènes se konča v petdesetih letih z odstavitvijo kralja Faruka in prihodom Naserja, z ukinitvijo monarhije in nastankom republike Egipt. Posledica tega je bila nacionalizacija in izgon veleposestnikov in bogatih veleindustrialcev. Z njimi so Aleksandrijo zapustile tudi aleksandrinke. Odšle so bodisi v ZDA, Kanado, Anglijo, Francijo, Švico ali pa so se vrnile na svojo rodno grudo: na Primorsko, v Vipavsko dolino.