Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Jasna Rodošek.
Trst : Mladika, 2019
Les Goriciènnes, les Slaves ali ne nazadnje les Slovènes so le nekatera imena s katerimi so v Egiptu imenovali dekleta, ki so v poznem 19. stoletju in vse do srede 20. stoletja zapuščale dom in družino in se v želji po boljšem zaslužku za sebe in svoje bližnje podajale v daljno Aleksandrijo. Danes so v Sloveniji večini znane kot aleksandrinke.
Darinka Kozinc se z njimi ukvarja že desetletja in jim je posvetila več knjig: Pravili so jim aleksandrinke (2008), Tišina se je uglasila (2011) Les Goriciènnes (2016) in Krpanke (2019). Njeno zadnje delo Les Slovènes tudi zaradi že omenjene kilometrine odlikuje predvsem izjemna poznavalska zasnova, hkrati pa je v tem delu izraziteje kot v prejšnjih izpostavljen ne toliko znanstven, temveč literarno obarvan pristop.
Spremljamo zgodbo skupine mladih deklet, ki so se v poznih tridesetih letih 20. stoletja iz Vipavske doline odpravile v Egipt iskat delo varušk, hišnih pomočnic in predvsem dojilj, kot najbolj cenjenih in iskanih med navedenimi. Spremljamo njihovo pot vse od rodne hiše prek »mesta v zalivu« in potovanja z ladjo do prihoda v Aleksandrijo, spoznavamo tamkajšnje delo, predvsem pa se seznanjamo z njihovimi pomisleki, dvomi in skrbjo. Ob tem pa Darinka Kozinc ne ostaja zgolj na ravni popisovanja različnih motivov domotožja, hrepenenja po rodni zemlji, problematike življenja v tujem okolju, idealiziranja domovine ipd., ampak ob vsem navedenem tudi jasno izpostavlja fenomen sočasne preobrazbe preprostih mladih kmečkih deklet v prvovrstne meščanske gospe. Prav ta dekleta naj bi bila v Egiptu zaradi svoje marljivosti nadvse cenjena in neredko so postale tesne zaupnice dam, ki so jih sprejele v službo, posameznice pa so se s poroko celo prebile v najvišji meščanski razred. Poleg slovenskega in italijanskega jezika so začele aktivno govoriti še francosko, nemško, tudi angleško ali arabsko, nekatere so postale izvedenke za najnovejše modne smernice, seznanjene s svetovnimi dogodki. Skratka, priča smo morebiti nekoliko idealiziranemu, ekspresnemu vzponu protagonistk po hierarhični družbeni lestvici. Problem aleksandrink, kot ga skozi emigracijo primorskih žena in deklet prikazuje avtorica, je danes toliko opozarjan beg možganov, ki se kaže v vsej svoji večplastnosti. Kolateralna škoda je seveda dvojna: dvojna izguba identitete, dvojna izguba domovine. In prav popisi teh transformacij so v delu Darinke Kozinc Les Slovènes osrednji presežek.
V knjigi ne gre prezreti še podrobnih opisov delovanja Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja Tržaške province, ki so poleg poslanstva redovnic opravljale še delo nekakšnega zavoda za zaposlovanje. Sprejemale so mlada dekleta, jim nudile pomoč in oporo, jim iskale primerno delo in nasploh skrbele za njihovo varnost in dobro počutje. Za celotno sliko Egipta prve polovice 20. stoletja in tamkajšnje slovenske prisotnosti so v knjigi predstavljeni še primorski fantje, prisilno mobilizirani v italijansko fašistično vojsko, pozneje dobro znani kot Prekomorci: Popisano je dogajanje okoli časopisa Bazovica, kot tudi nasploh čas, ko je proti daljnemu Egiptu »po morju plavala barčica« s slovenskimi dekleti in ženami, po tamkajšnjih ulicah pa je donel Oj, ta vojaški boben.
Knjiga Darinke Kozinc Les Slovènes se konča v petdesetih letih z odstavitvijo kralja Faruka in prihodom Naserja, z ukinitvijo monarhije in nastankom republike Egipt. Posledica tega je bila nacionalizacija in izgon veleposestnikov in bogatih veleindustrialcev. Z njimi so Aleksandrijo zapustile tudi aleksandrinke. Odšle so bodisi v ZDA, Kanado, Anglijo, Francijo, Švico ali pa so se vrnile na svojo rodno grudo: na Primorsko, v Vipavsko dolino.
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Jasna Rodošek.
Trst : Mladika, 2019
Les Goriciènnes, les Slaves ali ne nazadnje les Slovènes so le nekatera imena s katerimi so v Egiptu imenovali dekleta, ki so v poznem 19. stoletju in vse do srede 20. stoletja zapuščale dom in družino in se v želji po boljšem zaslužku za sebe in svoje bližnje podajale v daljno Aleksandrijo. Danes so v Sloveniji večini znane kot aleksandrinke.
Darinka Kozinc se z njimi ukvarja že desetletja in jim je posvetila več knjig: Pravili so jim aleksandrinke (2008), Tišina se je uglasila (2011) Les Goriciènnes (2016) in Krpanke (2019). Njeno zadnje delo Les Slovènes tudi zaradi že omenjene kilometrine odlikuje predvsem izjemna poznavalska zasnova, hkrati pa je v tem delu izraziteje kot v prejšnjih izpostavljen ne toliko znanstven, temveč literarno obarvan pristop.
Spremljamo zgodbo skupine mladih deklet, ki so se v poznih tridesetih letih 20. stoletja iz Vipavske doline odpravile v Egipt iskat delo varušk, hišnih pomočnic in predvsem dojilj, kot najbolj cenjenih in iskanih med navedenimi. Spremljamo njihovo pot vse od rodne hiše prek »mesta v zalivu« in potovanja z ladjo do prihoda v Aleksandrijo, spoznavamo tamkajšnje delo, predvsem pa se seznanjamo z njihovimi pomisleki, dvomi in skrbjo. Ob tem pa Darinka Kozinc ne ostaja zgolj na ravni popisovanja različnih motivov domotožja, hrepenenja po rodni zemlji, problematike življenja v tujem okolju, idealiziranja domovine ipd., ampak ob vsem navedenem tudi jasno izpostavlja fenomen sočasne preobrazbe preprostih mladih kmečkih deklet v prvovrstne meščanske gospe. Prav ta dekleta naj bi bila v Egiptu zaradi svoje marljivosti nadvse cenjena in neredko so postale tesne zaupnice dam, ki so jih sprejele v službo, posameznice pa so se s poroko celo prebile v najvišji meščanski razred. Poleg slovenskega in italijanskega jezika so začele aktivno govoriti še francosko, nemško, tudi angleško ali arabsko, nekatere so postale izvedenke za najnovejše modne smernice, seznanjene s svetovnimi dogodki. Skratka, priča smo morebiti nekoliko idealiziranemu, ekspresnemu vzponu protagonistk po hierarhični družbeni lestvici. Problem aleksandrink, kot ga skozi emigracijo primorskih žena in deklet prikazuje avtorica, je danes toliko opozarjan beg možganov, ki se kaže v vsej svoji večplastnosti. Kolateralna škoda je seveda dvojna: dvojna izguba identitete, dvojna izguba domovine. In prav popisi teh transformacij so v delu Darinke Kozinc Les Slovènes osrednji presežek.
V knjigi ne gre prezreti še podrobnih opisov delovanja Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja Tržaške province, ki so poleg poslanstva redovnic opravljale še delo nekakšnega zavoda za zaposlovanje. Sprejemale so mlada dekleta, jim nudile pomoč in oporo, jim iskale primerno delo in nasploh skrbele za njihovo varnost in dobro počutje. Za celotno sliko Egipta prve polovice 20. stoletja in tamkajšnje slovenske prisotnosti so v knjigi predstavljeni še primorski fantje, prisilno mobilizirani v italijansko fašistično vojsko, pozneje dobro znani kot Prekomorci: Popisano je dogajanje okoli časopisa Bazovica, kot tudi nasploh čas, ko je proti daljnemu Egiptu »po morju plavala barčica« s slovenskimi dekleti in ženami, po tamkajšnjih ulicah pa je donel Oj, ta vojaški boben.
Knjiga Darinke Kozinc Les Slovènes se konča v petdesetih letih z odstavitvijo kralja Faruka in prihodom Naserja, z ukinitvijo monarhije in nastankom republike Egipt. Posledica tega je bila nacionalizacija in izgon veleposestnikov in bogatih veleindustrialcev. Z njimi so Aleksandrijo zapustile tudi aleksandrinke. Odšle so bodisi v ZDA, Kanado, Anglijo, Francijo, Švico ali pa so se vrnile na svojo rodno grudo: na Primorsko, v Vipavsko dolino.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov