Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Jasna Rodošek.
Trst : Mladika, 2019
Les Goriciènnes, les Slaves ali ne nazadnje les Slovènes so le nekatera imena s katerimi so v Egiptu imenovali dekleta, ki so v poznem 19. stoletju in vse do srede 20. stoletja zapuščale dom in družino in se v želji po boljšem zaslužku za sebe in svoje bližnje podajale v daljno Aleksandrijo. Danes so v Sloveniji večini znane kot aleksandrinke.
Darinka Kozinc se z njimi ukvarja že desetletja in jim je posvetila več knjig: Pravili so jim aleksandrinke (2008), Tišina se je uglasila (2011) Les Goriciènnes (2016) in Krpanke (2019). Njeno zadnje delo Les Slovènes tudi zaradi že omenjene kilometrine odlikuje predvsem izjemna poznavalska zasnova, hkrati pa je v tem delu izraziteje kot v prejšnjih izpostavljen ne toliko znanstven, temveč literarno obarvan pristop.
Spremljamo zgodbo skupine mladih deklet, ki so se v poznih tridesetih letih 20. stoletja iz Vipavske doline odpravile v Egipt iskat delo varušk, hišnih pomočnic in predvsem dojilj, kot najbolj cenjenih in iskanih med navedenimi. Spremljamo njihovo pot vse od rodne hiše prek »mesta v zalivu« in potovanja z ladjo do prihoda v Aleksandrijo, spoznavamo tamkajšnje delo, predvsem pa se seznanjamo z njihovimi pomisleki, dvomi in skrbjo. Ob tem pa Darinka Kozinc ne ostaja zgolj na ravni popisovanja različnih motivov domotožja, hrepenenja po rodni zemlji, problematike življenja v tujem okolju, idealiziranja domovine ipd., ampak ob vsem navedenem tudi jasno izpostavlja fenomen sočasne preobrazbe preprostih mladih kmečkih deklet v prvovrstne meščanske gospe. Prav ta dekleta naj bi bila v Egiptu zaradi svoje marljivosti nadvse cenjena in neredko so postale tesne zaupnice dam, ki so jih sprejele v službo, posameznice pa so se s poroko celo prebile v najvišji meščanski razred. Poleg slovenskega in italijanskega jezika so začele aktivno govoriti še francosko, nemško, tudi angleško ali arabsko, nekatere so postale izvedenke za najnovejše modne smernice, seznanjene s svetovnimi dogodki. Skratka, priča smo morebiti nekoliko idealiziranemu, ekspresnemu vzponu protagonistk po hierarhični družbeni lestvici. Problem aleksandrink, kot ga skozi emigracijo primorskih žena in deklet prikazuje avtorica, je danes toliko opozarjan beg možganov, ki se kaže v vsej svoji večplastnosti. Kolateralna škoda je seveda dvojna: dvojna izguba identitete, dvojna izguba domovine. In prav popisi teh transformacij so v delu Darinke Kozinc Les Slovènes osrednji presežek.
V knjigi ne gre prezreti še podrobnih opisov delovanja Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja Tržaške province, ki so poleg poslanstva redovnic opravljale še delo nekakšnega zavoda za zaposlovanje. Sprejemale so mlada dekleta, jim nudile pomoč in oporo, jim iskale primerno delo in nasploh skrbele za njihovo varnost in dobro počutje. Za celotno sliko Egipta prve polovice 20. stoletja in tamkajšnje slovenske prisotnosti so v knjigi predstavljeni še primorski fantje, prisilno mobilizirani v italijansko fašistično vojsko, pozneje dobro znani kot Prekomorci: Popisano je dogajanje okoli časopisa Bazovica, kot tudi nasploh čas, ko je proti daljnemu Egiptu »po morju plavala barčica« s slovenskimi dekleti in ženami, po tamkajšnjih ulicah pa je donel Oj, ta vojaški boben.
Knjiga Darinke Kozinc Les Slovènes se konča v petdesetih letih z odstavitvijo kralja Faruka in prihodom Naserja, z ukinitvijo monarhije in nastankom republike Egipt. Posledica tega je bila nacionalizacija in izgon veleposestnikov in bogatih veleindustrialcev. Z njimi so Aleksandrijo zapustile tudi aleksandrinke. Odšle so bodisi v ZDA, Kanado, Anglijo, Francijo, Švico ali pa so se vrnile na svojo rodno grudo: na Primorsko, v Vipavsko dolino.
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Jasna Rodošek.
Trst : Mladika, 2019
Les Goriciènnes, les Slaves ali ne nazadnje les Slovènes so le nekatera imena s katerimi so v Egiptu imenovali dekleta, ki so v poznem 19. stoletju in vse do srede 20. stoletja zapuščale dom in družino in se v želji po boljšem zaslužku za sebe in svoje bližnje podajale v daljno Aleksandrijo. Danes so v Sloveniji večini znane kot aleksandrinke.
Darinka Kozinc se z njimi ukvarja že desetletja in jim je posvetila več knjig: Pravili so jim aleksandrinke (2008), Tišina se je uglasila (2011) Les Goriciènnes (2016) in Krpanke (2019). Njeno zadnje delo Les Slovènes tudi zaradi že omenjene kilometrine odlikuje predvsem izjemna poznavalska zasnova, hkrati pa je v tem delu izraziteje kot v prejšnjih izpostavljen ne toliko znanstven, temveč literarno obarvan pristop.
Spremljamo zgodbo skupine mladih deklet, ki so se v poznih tridesetih letih 20. stoletja iz Vipavske doline odpravile v Egipt iskat delo varušk, hišnih pomočnic in predvsem dojilj, kot najbolj cenjenih in iskanih med navedenimi. Spremljamo njihovo pot vse od rodne hiše prek »mesta v zalivu« in potovanja z ladjo do prihoda v Aleksandrijo, spoznavamo tamkajšnje delo, predvsem pa se seznanjamo z njihovimi pomisleki, dvomi in skrbjo. Ob tem pa Darinka Kozinc ne ostaja zgolj na ravni popisovanja različnih motivov domotožja, hrepenenja po rodni zemlji, problematike življenja v tujem okolju, idealiziranja domovine ipd., ampak ob vsem navedenem tudi jasno izpostavlja fenomen sočasne preobrazbe preprostih mladih kmečkih deklet v prvovrstne meščanske gospe. Prav ta dekleta naj bi bila v Egiptu zaradi svoje marljivosti nadvse cenjena in neredko so postale tesne zaupnice dam, ki so jih sprejele v službo, posameznice pa so se s poroko celo prebile v najvišji meščanski razred. Poleg slovenskega in italijanskega jezika so začele aktivno govoriti še francosko, nemško, tudi angleško ali arabsko, nekatere so postale izvedenke za najnovejše modne smernice, seznanjene s svetovnimi dogodki. Skratka, priča smo morebiti nekoliko idealiziranemu, ekspresnemu vzponu protagonistk po hierarhični družbeni lestvici. Problem aleksandrink, kot ga skozi emigracijo primorskih žena in deklet prikazuje avtorica, je danes toliko opozarjan beg možganov, ki se kaže v vsej svoji večplastnosti. Kolateralna škoda je seveda dvojna: dvojna izguba identitete, dvojna izguba domovine. In prav popisi teh transformacij so v delu Darinke Kozinc Les Slovènes osrednji presežek.
V knjigi ne gre prezreti še podrobnih opisov delovanja Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja Tržaške province, ki so poleg poslanstva redovnic opravljale še delo nekakšnega zavoda za zaposlovanje. Sprejemale so mlada dekleta, jim nudile pomoč in oporo, jim iskale primerno delo in nasploh skrbele za njihovo varnost in dobro počutje. Za celotno sliko Egipta prve polovice 20. stoletja in tamkajšnje slovenske prisotnosti so v knjigi predstavljeni še primorski fantje, prisilno mobilizirani v italijansko fašistično vojsko, pozneje dobro znani kot Prekomorci: Popisano je dogajanje okoli časopisa Bazovica, kot tudi nasploh čas, ko je proti daljnemu Egiptu »po morju plavala barčica« s slovenskimi dekleti in ženami, po tamkajšnjih ulicah pa je donel Oj, ta vojaški boben.
Knjiga Darinke Kozinc Les Slovènes se konča v petdesetih letih z odstavitvijo kralja Faruka in prihodom Naserja, z ukinitvijo monarhije in nastankom republike Egipt. Posledica tega je bila nacionalizacija in izgon veleposestnikov in bogatih veleindustrialcev. Z njimi so Aleksandrijo zapustile tudi aleksandrinke. Odšle so bodisi v ZDA, Kanado, Anglijo, Francijo, Švico ali pa so se vrnile na svojo rodno grudo: na Primorsko, v Vipavsko dolino.
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov