Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jorge Carrión: Knjigarne

20.04.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matej Rus

Prevedla Sara Virk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Še ena poslastica v knjižni zbirki Bralna znamenja! Precej drugačna od prejšnjih: vseskozi se posveča knjigam in branju, vendar se pri tem ne osredotoča na literarno ustvarjanje ali na založniške, tiskarske, uredniške in bibliotekarske prakse; če že, pa predvsem tam, kjer so bile knjigarne navdih in prostor nastajanja pomembnih knjig, ki jih brez te povezave ne bi bilo.

Španski pisatelj in doktor humanistike Jorge Carrión se je knjigarn – poleg knjižnic stoletja ključnih posredovalnih členov med avtorji in bralci – lotil po svoje. Najprej je nanizal nekaj zanimivih definicij razlik med obema stvarnima in virtualnima prostoroma: Knjigarne nikoli niso imele prave kontinuitete niti niso bile deležne institucionalne podpore. Pogosto niso niti omenjene v turističnih vodnikih niti o njih ne pišejo doktorskih disertacij, dokler čas ne opravi z njimi in se spremenijo v mit preteklosti. In še: Knjigarna je lahka, knjižnica težka; lahkotnost nenehnega sedanjika proti teži tradicije. Posel knjigarja je promet, pretok, knjižnica je vselej en korak zadaj, s pogledom v preteklost. Knjigarna razdeljuje, knjižnica ohranja …

Toda Carrión omenja tudi nenavaden primer križanca, knjigarne, ki jo je v Parizu ustanovil George Whitman, podjetni jenkijevski vagabund, kot ga imenuje, ki se je najprej preživljal s preprodajanjem prepovedanih knjig, kot je bil Millerjev Rakov povratnik, ameriškim vojakom. Nato je v svojo knjigarno postavil posteljo in grelnik za hrano, da so kupci lahko prenočili, se ogreli s toplo juho in si knjige, če si niso mogli privoščiti nakupa, izposodili. Podobno naj bilo izposojanje knjig običajno že v grških in rimskih knjigarnah, potujočih stojnicah ali barakah, ki so jih v času Cicera postavljali v najboljših trgovskih četrtih. Nič nenavadnega ni bilo niti kupovanje knjig na težo – kadar so se premožni veljaki hoteli postaviti s svojo kulturnostjo. V srednjem veku pa so knjige dobile tudi menjalno vrednost; posojevalci denarja so jih sprejemali kot varščino, pri kateri niso mogli utrpeti izgube.

Avtor Jorge Carrión je obiskal in doživel toliko knjigarn na vseh celinah kot zagotovo še nihče pred njim. Vsaka, tako francoska Librairie Hauffmann v Atenah, kot Madbouly v Kairu, Foyles v Londonu, Librairie des Colonnes v Tangerju, Strand v New Yorku, Matras v Krakovu ali najbrž še starejša avtentična knjigarna Librairie Delameni v Parizu, je bila zanj zgoščena različica sveta. Tudi slikovitim posebnostim s svojimi zgodbami ni ne konca ne kraja. Takšna je na primer Livrario Lello & Irmao v Portu, kjer so snemali filme o Harryju Potterju, in še bolj replika sanfranciške knjigarne Argonaut, ki so jo v hollywoodskem studiu postavili samo za snemanje znamenitega prizora v Hitchokovi Vrtoglavici.

Tudi za nekaj legendarnih prodajaln knjig, zemljevidov in sorodnih vsebin, ki jih ni več (nekatere so na primer ponujale knjižne bloke brez platnic, da so si jih kupci lahko dali vezati po svojem okusu), je raziskovalni pisec zbral toliko podatkov in pričevanj, da bralec skoraj ne opazi, da jih je postavil v preteklost.

Jorge Carrión je iz vseh prodajaln knjig, kamor ga je zaneslo – tudi v Livrario Bertrand v Lizboni, menda najstarejšo med še delujočimi – prinesel domov kak spominek v obliki prodajnega kataloga ali vizitke, prospekta, razglednice, potrjenega računa. Prvi žig v svoj nevidni knjigarniški potni list je dobil poleti 1988 v knjigarni La Librería del Pensativo v prestolnici Gvatemale. Ko je po dobrih tridesetih letih začel odpirati mape s temi spominki, se je počutil, kot da je pred seboj razgrnil zemljevid sveta. Obenem se je znašel iz oči v oči s svojo lastno biografijo.

Na začetek tega nenavadnega popotovanja je Carrión simbolno postavil zgodbo Stefana Zweiga Buchmendel – o Jakobu Mendlu, dunajskem trgovcu s knjigami, ki se je v kavarni Mendel od jutra do večera na pamet učil sezname in podatke iz grmade katalogov in knjig, ki ga je obdajala. Bil je spominski genij, ki ni dobil licence za odprtje lastne knjigarne, a je o knjigah vedel več kot kateri koli strokovnjak in knjižničar svojega časa …

Carrión začne zadnje poglavje knjige z opisom zaprtja in praznjenja skoraj stoletne knjigarne Catalònia v središču Barcelone ter preurejanja njene notranjščine v restavracijo McDonald’s. »Več mesecev,« piše, »sem bil priča uničenju nekega malega sveta in spreminjanju prostora v veleposlaništvo nekega drugega sveta.« Vendar se avtor ob tem in mnogih podobnih spominih ne prepušča sentimentalnosti, temveč skuša tudi v drugem svetu najti nekaj prednosti ter naklonjenosti knjigam in novim, tudi virtualnim knjigarnam, kakršna je Amazon. »Na tej ali na kakšni drugi spletni strani,« priznava, »pogosto kupim knjige, izdane v mestih, ki sem jih sicer obiskal, vendar jih je bilo tam nemogoče dobiti.« Pa tudi sicer »pogosto preživljam popoldneve ob brskanju po spletu in iskanju takšnih knjigarn, ki zame še ne obstajajo čisto zares. Vendar pa so že nekje tam in čakajo name.«

Knjigarne imajo svoje spletne strani zato, še piše, »da bi nam prodale knjige iz pikslov in da bi spotoma použili še kakšno podobo, zgodbo, prijeli za trnek. Vse to je bistvenega pomena. … Naši možgani so v postopku mutacije, naši načini sporazumevanja in doživljanja se spreminjajo: smo še vedno isti, pa vendar povsem drugačni …«

Tukaj seveda velja opozoriti, da je minilo že sedem let, odkar je Carrión z zadnjo piko sklenil svoj rokopis! V tem obdobju so se zgodile številne velike spremembe, tudi v prodaji knjig, saj je čas tekel in še teče hitreje kot kdaj koli.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jorge Carrión: Knjigarne

20.04.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matej Rus

Prevedla Sara Virk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Še ena poslastica v knjižni zbirki Bralna znamenja! Precej drugačna od prejšnjih: vseskozi se posveča knjigam in branju, vendar se pri tem ne osredotoča na literarno ustvarjanje ali na založniške, tiskarske, uredniške in bibliotekarske prakse; če že, pa predvsem tam, kjer so bile knjigarne navdih in prostor nastajanja pomembnih knjig, ki jih brez te povezave ne bi bilo.

Španski pisatelj in doktor humanistike Jorge Carrión se je knjigarn – poleg knjižnic stoletja ključnih posredovalnih členov med avtorji in bralci – lotil po svoje. Najprej je nanizal nekaj zanimivih definicij razlik med obema stvarnima in virtualnima prostoroma: Knjigarne nikoli niso imele prave kontinuitete niti niso bile deležne institucionalne podpore. Pogosto niso niti omenjene v turističnih vodnikih niti o njih ne pišejo doktorskih disertacij, dokler čas ne opravi z njimi in se spremenijo v mit preteklosti. In še: Knjigarna je lahka, knjižnica težka; lahkotnost nenehnega sedanjika proti teži tradicije. Posel knjigarja je promet, pretok, knjižnica je vselej en korak zadaj, s pogledom v preteklost. Knjigarna razdeljuje, knjižnica ohranja …

Toda Carrión omenja tudi nenavaden primer križanca, knjigarne, ki jo je v Parizu ustanovil George Whitman, podjetni jenkijevski vagabund, kot ga imenuje, ki se je najprej preživljal s preprodajanjem prepovedanih knjig, kot je bil Millerjev Rakov povratnik, ameriškim vojakom. Nato je v svojo knjigarno postavil posteljo in grelnik za hrano, da so kupci lahko prenočili, se ogreli s toplo juho in si knjige, če si niso mogli privoščiti nakupa, izposodili. Podobno naj bilo izposojanje knjig običajno že v grških in rimskih knjigarnah, potujočih stojnicah ali barakah, ki so jih v času Cicera postavljali v najboljših trgovskih četrtih. Nič nenavadnega ni bilo niti kupovanje knjig na težo – kadar so se premožni veljaki hoteli postaviti s svojo kulturnostjo. V srednjem veku pa so knjige dobile tudi menjalno vrednost; posojevalci denarja so jih sprejemali kot varščino, pri kateri niso mogli utrpeti izgube.

Avtor Jorge Carrión je obiskal in doživel toliko knjigarn na vseh celinah kot zagotovo še nihče pred njim. Vsaka, tako francoska Librairie Hauffmann v Atenah, kot Madbouly v Kairu, Foyles v Londonu, Librairie des Colonnes v Tangerju, Strand v New Yorku, Matras v Krakovu ali najbrž še starejša avtentična knjigarna Librairie Delameni v Parizu, je bila zanj zgoščena različica sveta. Tudi slikovitim posebnostim s svojimi zgodbami ni ne konca ne kraja. Takšna je na primer Livrario Lello & Irmao v Portu, kjer so snemali filme o Harryju Potterju, in še bolj replika sanfranciške knjigarne Argonaut, ki so jo v hollywoodskem studiu postavili samo za snemanje znamenitega prizora v Hitchokovi Vrtoglavici.

Tudi za nekaj legendarnih prodajaln knjig, zemljevidov in sorodnih vsebin, ki jih ni več (nekatere so na primer ponujale knjižne bloke brez platnic, da so si jih kupci lahko dali vezati po svojem okusu), je raziskovalni pisec zbral toliko podatkov in pričevanj, da bralec skoraj ne opazi, da jih je postavil v preteklost.

Jorge Carrión je iz vseh prodajaln knjig, kamor ga je zaneslo – tudi v Livrario Bertrand v Lizboni, menda najstarejšo med še delujočimi – prinesel domov kak spominek v obliki prodajnega kataloga ali vizitke, prospekta, razglednice, potrjenega računa. Prvi žig v svoj nevidni knjigarniški potni list je dobil poleti 1988 v knjigarni La Librería del Pensativo v prestolnici Gvatemale. Ko je po dobrih tridesetih letih začel odpirati mape s temi spominki, se je počutil, kot da je pred seboj razgrnil zemljevid sveta. Obenem se je znašel iz oči v oči s svojo lastno biografijo.

Na začetek tega nenavadnega popotovanja je Carrión simbolno postavil zgodbo Stefana Zweiga Buchmendel – o Jakobu Mendlu, dunajskem trgovcu s knjigami, ki se je v kavarni Mendel od jutra do večera na pamet učil sezname in podatke iz grmade katalogov in knjig, ki ga je obdajala. Bil je spominski genij, ki ni dobil licence za odprtje lastne knjigarne, a je o knjigah vedel več kot kateri koli strokovnjak in knjižničar svojega časa …

Carrión začne zadnje poglavje knjige z opisom zaprtja in praznjenja skoraj stoletne knjigarne Catalònia v središču Barcelone ter preurejanja njene notranjščine v restavracijo McDonald’s. »Več mesecev,« piše, »sem bil priča uničenju nekega malega sveta in spreminjanju prostora v veleposlaništvo nekega drugega sveta.« Vendar se avtor ob tem in mnogih podobnih spominih ne prepušča sentimentalnosti, temveč skuša tudi v drugem svetu najti nekaj prednosti ter naklonjenosti knjigam in novim, tudi virtualnim knjigarnam, kakršna je Amazon. »Na tej ali na kakšni drugi spletni strani,« priznava, »pogosto kupim knjige, izdane v mestih, ki sem jih sicer obiskal, vendar jih je bilo tam nemogoče dobiti.« Pa tudi sicer »pogosto preživljam popoldneve ob brskanju po spletu in iskanju takšnih knjigarn, ki zame še ne obstajajo čisto zares. Vendar pa so že nekje tam in čakajo name.«

Knjigarne imajo svoje spletne strani zato, še piše, »da bi nam prodale knjige iz pikslov in da bi spotoma použili še kakšno podobo, zgodbo, prijeli za trnek. Vse to je bistvenega pomena. … Naši možgani so v postopku mutacije, naši načini sporazumevanja in doživljanja se spreminjajo: smo še vedno isti, pa vendar povsem drugačni …«

Tukaj seveda velja opozoriti, da je minilo že sedem let, odkar je Carrión z zadnjo piko sklenil svoj rokopis! V tem obdobju so se zgodile številne velike spremembe, tudi v prodaji knjig, saj je čas tekel in še teče hitreje kot kdaj koli.


18.02.2019

Andrej Arko: Odkrušek

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere Alenka Resman Langus.


18.02.2019

France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


11.02.2019

Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Alex La Guma: Čas ptice ubijalke

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Joan Didion: Leto čudodelnih misli

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Pablo Neruda: Tvojih nog se dotikam v senci

Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar Bere Jure Franko.


04.02.2019

Andraž Teršek: Razmetanost pozlačenega drobca

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


04.02.2019

Péter Nádas: Vzporedne zgodbe

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.


04.02.2019

Darka Zvonar Predan: Boris Pahor - najini pogovori

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.


04.02.2019

Mirana Likar: Bibavica

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


13.01.2019

Jana Menger & Rok Vevar: MERILCI BREMEN

Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.


28.01.2019

Radoslav Parušev: Od znotraj

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


28.01.2019

Zdeňka Kalnicka: Prevpraševanja o filozofiji z vidika spola

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.


28.01.2019

Sandra Cisneros: Hiša v Ulici Mango

Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


28.01.2019

Ivo Svetina: Iz kitajskega zvezka 2013

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


14.12.2018

SNG Nova Gorica - Shakespeare: Macbeth

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.


13.01.2019

SNG Drama Ljubljana - Ivo Svetina: V imenu matere

Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.


13.01.2019

SNG Drama Ljubljana - Čehov: Ivanov

Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.


21.01.2019

Kramberger, Jelenko, Steinbeck, Jovanović

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.


21.01.2019

Aleš Jelenko: (Ne)obstoj

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.


Stran 90 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov