Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Matej Rus
Prevedla Sara Virk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Še ena poslastica v knjižni zbirki Bralna znamenja! Precej drugačna od prejšnjih: vseskozi se posveča knjigam in branju, vendar se pri tem ne osredotoča na literarno ustvarjanje ali na založniške, tiskarske, uredniške in bibliotekarske prakse; če že, pa predvsem tam, kjer so bile knjigarne navdih in prostor nastajanja pomembnih knjig, ki jih brez te povezave ne bi bilo.
Španski pisatelj in doktor humanistike Jorge Carrión se je knjigarn – poleg knjižnic stoletja ključnih posredovalnih členov med avtorji in bralci – lotil po svoje. Najprej je nanizal nekaj zanimivih definicij razlik med obema stvarnima in virtualnima prostoroma: Knjigarne nikoli niso imele prave kontinuitete niti niso bile deležne institucionalne podpore. Pogosto niso niti omenjene v turističnih vodnikih niti o njih ne pišejo doktorskih disertacij, dokler čas ne opravi z njimi in se spremenijo v mit preteklosti. In še: Knjigarna je lahka, knjižnica težka; lahkotnost nenehnega sedanjika proti teži tradicije. Posel knjigarja je promet, pretok, knjižnica je vselej en korak zadaj, s pogledom v preteklost. Knjigarna razdeljuje, knjižnica ohranja …
Toda Carrión omenja tudi nenavaden primer križanca, knjigarne, ki jo je v Parizu ustanovil George Whitman, podjetni jenkijevski vagabund, kot ga imenuje, ki se je najprej preživljal s preprodajanjem prepovedanih knjig, kot je bil Millerjev Rakov povratnik, ameriškim vojakom. Nato je v svojo knjigarno postavil posteljo in grelnik za hrano, da so kupci lahko prenočili, se ogreli s toplo juho in si knjige, če si niso mogli privoščiti nakupa, izposodili. Podobno naj bilo izposojanje knjig običajno že v grških in rimskih knjigarnah, potujočih stojnicah ali barakah, ki so jih v času Cicera postavljali v najboljših trgovskih četrtih. Nič nenavadnega ni bilo niti kupovanje knjig na težo – kadar so se premožni veljaki hoteli postaviti s svojo kulturnostjo. V srednjem veku pa so knjige dobile tudi menjalno vrednost; posojevalci denarja so jih sprejemali kot varščino, pri kateri niso mogli utrpeti izgube.
Avtor Jorge Carrión je obiskal in doživel toliko knjigarn na vseh celinah kot zagotovo še nihče pred njim. Vsaka, tako francoska Librairie Hauffmann v Atenah, kot Madbouly v Kairu, Foyles v Londonu, Librairie des Colonnes v Tangerju, Strand v New Yorku, Matras v Krakovu ali najbrž še starejša avtentična knjigarna Librairie Delameni v Parizu, je bila zanj zgoščena različica sveta. Tudi slikovitim posebnostim s svojimi zgodbami ni ne konca ne kraja. Takšna je na primer Livrario Lello & Irmao v Portu, kjer so snemali filme o Harryju Potterju, in še bolj replika sanfranciške knjigarne Argonaut, ki so jo v hollywoodskem studiu postavili samo za snemanje znamenitega prizora v Hitchokovi Vrtoglavici.
Tudi za nekaj legendarnih prodajaln knjig, zemljevidov in sorodnih vsebin, ki jih ni več (nekatere so na primer ponujale knjižne bloke brez platnic, da so si jih kupci lahko dali vezati po svojem okusu), je raziskovalni pisec zbral toliko podatkov in pričevanj, da bralec skoraj ne opazi, da jih je postavil v preteklost.
Jorge Carrión je iz vseh prodajaln knjig, kamor ga je zaneslo – tudi v Livrario Bertrand v Lizboni, menda najstarejšo med še delujočimi – prinesel domov kak spominek v obliki prodajnega kataloga ali vizitke, prospekta, razglednice, potrjenega računa. Prvi žig v svoj nevidni knjigarniški potni list je dobil poleti 1988 v knjigarni La Librería del Pensativo v prestolnici Gvatemale. Ko je po dobrih tridesetih letih začel odpirati mape s temi spominki, se je počutil, kot da je pred seboj razgrnil zemljevid sveta. Obenem se je znašel iz oči v oči s svojo lastno biografijo.
Na začetek tega nenavadnega popotovanja je Carrión simbolno postavil zgodbo Stefana Zweiga Buchmendel – o Jakobu Mendlu, dunajskem trgovcu s knjigami, ki se je v kavarni Mendel od jutra do večera na pamet učil sezname in podatke iz grmade katalogov in knjig, ki ga je obdajala. Bil je spominski genij, ki ni dobil licence za odprtje lastne knjigarne, a je o knjigah vedel več kot kateri koli strokovnjak in knjižničar svojega časa …
Carrión začne zadnje poglavje knjige z opisom zaprtja in praznjenja skoraj stoletne knjigarne Catalònia v središču Barcelone ter preurejanja njene notranjščine v restavracijo McDonald’s. »Več mesecev,« piše, »sem bil priča uničenju nekega malega sveta in spreminjanju prostora v veleposlaništvo nekega drugega sveta.« Vendar se avtor ob tem in mnogih podobnih spominih ne prepušča sentimentalnosti, temveč skuša tudi v drugem svetu najti nekaj prednosti ter naklonjenosti knjigam in novim, tudi virtualnim knjigarnam, kakršna je Amazon. »Na tej ali na kakšni drugi spletni strani,« priznava, »pogosto kupim knjige, izdane v mestih, ki sem jih sicer obiskal, vendar jih je bilo tam nemogoče dobiti.« Pa tudi sicer »pogosto preživljam popoldneve ob brskanju po spletu in iskanju takšnih knjigarn, ki zame še ne obstajajo čisto zares. Vendar pa so že nekje tam in čakajo name.«
Knjigarne imajo svoje spletne strani zato, še piše, »da bi nam prodale knjige iz pikslov in da bi spotoma použili še kakšno podobo, zgodbo, prijeli za trnek. Vse to je bistvenega pomena. … Naši možgani so v postopku mutacije, naši načini sporazumevanja in doživljanja se spreminjajo: smo še vedno isti, pa vendar povsem drugačni …«
Tukaj seveda velja opozoriti, da je minilo že sedem let, odkar je Carrión z zadnjo piko sklenil svoj rokopis! V tem obdobju so se zgodile številne velike spremembe, tudi v prodaji knjig, saj je čas tekel in še teče hitreje kot kdaj koli.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Matej Rus
Prevedla Sara Virk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Še ena poslastica v knjižni zbirki Bralna znamenja! Precej drugačna od prejšnjih: vseskozi se posveča knjigam in branju, vendar se pri tem ne osredotoča na literarno ustvarjanje ali na založniške, tiskarske, uredniške in bibliotekarske prakse; če že, pa predvsem tam, kjer so bile knjigarne navdih in prostor nastajanja pomembnih knjig, ki jih brez te povezave ne bi bilo.
Španski pisatelj in doktor humanistike Jorge Carrión se je knjigarn – poleg knjižnic stoletja ključnih posredovalnih členov med avtorji in bralci – lotil po svoje. Najprej je nanizal nekaj zanimivih definicij razlik med obema stvarnima in virtualnima prostoroma: Knjigarne nikoli niso imele prave kontinuitete niti niso bile deležne institucionalne podpore. Pogosto niso niti omenjene v turističnih vodnikih niti o njih ne pišejo doktorskih disertacij, dokler čas ne opravi z njimi in se spremenijo v mit preteklosti. In še: Knjigarna je lahka, knjižnica težka; lahkotnost nenehnega sedanjika proti teži tradicije. Posel knjigarja je promet, pretok, knjižnica je vselej en korak zadaj, s pogledom v preteklost. Knjigarna razdeljuje, knjižnica ohranja …
Toda Carrión omenja tudi nenavaden primer križanca, knjigarne, ki jo je v Parizu ustanovil George Whitman, podjetni jenkijevski vagabund, kot ga imenuje, ki se je najprej preživljal s preprodajanjem prepovedanih knjig, kot je bil Millerjev Rakov povratnik, ameriškim vojakom. Nato je v svojo knjigarno postavil posteljo in grelnik za hrano, da so kupci lahko prenočili, se ogreli s toplo juho in si knjige, če si niso mogli privoščiti nakupa, izposodili. Podobno naj bilo izposojanje knjig običajno že v grških in rimskih knjigarnah, potujočih stojnicah ali barakah, ki so jih v času Cicera postavljali v najboljših trgovskih četrtih. Nič nenavadnega ni bilo niti kupovanje knjig na težo – kadar so se premožni veljaki hoteli postaviti s svojo kulturnostjo. V srednjem veku pa so knjige dobile tudi menjalno vrednost; posojevalci denarja so jih sprejemali kot varščino, pri kateri niso mogli utrpeti izgube.
Avtor Jorge Carrión je obiskal in doživel toliko knjigarn na vseh celinah kot zagotovo še nihče pred njim. Vsaka, tako francoska Librairie Hauffmann v Atenah, kot Madbouly v Kairu, Foyles v Londonu, Librairie des Colonnes v Tangerju, Strand v New Yorku, Matras v Krakovu ali najbrž še starejša avtentična knjigarna Librairie Delameni v Parizu, je bila zanj zgoščena različica sveta. Tudi slikovitim posebnostim s svojimi zgodbami ni ne konca ne kraja. Takšna je na primer Livrario Lello & Irmao v Portu, kjer so snemali filme o Harryju Potterju, in še bolj replika sanfranciške knjigarne Argonaut, ki so jo v hollywoodskem studiu postavili samo za snemanje znamenitega prizora v Hitchokovi Vrtoglavici.
Tudi za nekaj legendarnih prodajaln knjig, zemljevidov in sorodnih vsebin, ki jih ni več (nekatere so na primer ponujale knjižne bloke brez platnic, da so si jih kupci lahko dali vezati po svojem okusu), je raziskovalni pisec zbral toliko podatkov in pričevanj, da bralec skoraj ne opazi, da jih je postavil v preteklost.
Jorge Carrión je iz vseh prodajaln knjig, kamor ga je zaneslo – tudi v Livrario Bertrand v Lizboni, menda najstarejšo med še delujočimi – prinesel domov kak spominek v obliki prodajnega kataloga ali vizitke, prospekta, razglednice, potrjenega računa. Prvi žig v svoj nevidni knjigarniški potni list je dobil poleti 1988 v knjigarni La Librería del Pensativo v prestolnici Gvatemale. Ko je po dobrih tridesetih letih začel odpirati mape s temi spominki, se je počutil, kot da je pred seboj razgrnil zemljevid sveta. Obenem se je znašel iz oči v oči s svojo lastno biografijo.
Na začetek tega nenavadnega popotovanja je Carrión simbolno postavil zgodbo Stefana Zweiga Buchmendel – o Jakobu Mendlu, dunajskem trgovcu s knjigami, ki se je v kavarni Mendel od jutra do večera na pamet učil sezname in podatke iz grmade katalogov in knjig, ki ga je obdajala. Bil je spominski genij, ki ni dobil licence za odprtje lastne knjigarne, a je o knjigah vedel več kot kateri koli strokovnjak in knjižničar svojega časa …
Carrión začne zadnje poglavje knjige z opisom zaprtja in praznjenja skoraj stoletne knjigarne Catalònia v središču Barcelone ter preurejanja njene notranjščine v restavracijo McDonald’s. »Več mesecev,« piše, »sem bil priča uničenju nekega malega sveta in spreminjanju prostora v veleposlaništvo nekega drugega sveta.« Vendar se avtor ob tem in mnogih podobnih spominih ne prepušča sentimentalnosti, temveč skuša tudi v drugem svetu najti nekaj prednosti ter naklonjenosti knjigam in novim, tudi virtualnim knjigarnam, kakršna je Amazon. »Na tej ali na kakšni drugi spletni strani,« priznava, »pogosto kupim knjige, izdane v mestih, ki sem jih sicer obiskal, vendar jih je bilo tam nemogoče dobiti.« Pa tudi sicer »pogosto preživljam popoldneve ob brskanju po spletu in iskanju takšnih knjigarn, ki zame še ne obstajajo čisto zares. Vendar pa so že nekje tam in čakajo name.«
Knjigarne imajo svoje spletne strani zato, še piše, »da bi nam prodale knjige iz pikslov in da bi spotoma použili še kakšno podobo, zgodbo, prijeli za trnek. Vse to je bistvenega pomena. … Naši možgani so v postopku mutacije, naši načini sporazumevanja in doživljanja se spreminjajo: smo še vedno isti, pa vendar povsem drugačni …«
Tukaj seveda velja opozoriti, da je minilo že sedem let, odkar je Carrión z zadnjo piko sklenil svoj rokopis! V tem obdobju so se zgodile številne velike spremembe, tudi v prodaji knjig, saj je čas tekel in še teče hitreje kot kdaj koli.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov