Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere: Lidija Hartman

Prevedel Andrej Pleterski; Ljubljana : Beletrina, 2020

»Romana vam ne morem objaviti, saj nihče ne bo verjel, da so kje v Franciji ljudje tako revni,« je Édouardu Louisu dejal neki pariški založnik, ko je iskal pomoč pri izdaji prvenca Opraviti z Eddyjem. To je le eden od primerov, ki potrjuje tisto, zaradi česar je pravzaprav začel pisati: francoske elite si zatiskajo oči pred resničnostjo, za katero so same odgovorne. Male ljudi so odrinile na obrobje in jih prepustile samim sebi, v tem pa Louis prepoznava sistemsko nasilje. In ker niso bili deležni sreče, da bi imeli svojo Toni Morrison, je sam prevzel pobudo: postati glas zatiranih in pisati o nasilju, kakršnega je bil deležen tudi sam, kot piše:

»Izključno ta misel: Tukaj nas nihče ne vidi, nihče ne bo vedel. Udarcem se je treba izogibati drugje, na dvorišču, pred drugimi, se izogibati, da me drugi otroci ne bodo imeli za tistega, ki se pusti tepsti. Lahko bi se jim potrdile slutnje ‘Bellegueule je peder, ker se pusti tepst’ (ali obratno, ni bistveno). Raje sem dajal vtis srečnega fanta. Bil sem največji zaveznik tišine, na neki način tudi sokrivec za to nasilje (in ne morem se, precej let pozneje, nehati spraševati o pomenu besede sokrivda, o mejah, ki ločujejo sokrivdo od dejavne soudeležbe, nedolžnosti, brezskrbnosti, strahu).«

Avtobiografski roman Opraviti z Eddyjem opisuje odraščanje na odmaknjenem, revnem francoskem podeželju, zaznamovanem s socialnimi stiskami, nestrpnostjo, nasiljem, determiniranostjo, neenakostjo. Portret tega sveta Édouard Louis slika skozi svojo osebno zgodbo in zgodbo svoje družine, v kateri je bila ena največjih vrednot biti pravi moški, torej zanimati se za punce in nogomet, kar je njemu vedno znova spodletelo, ne glede na to kako se je trudil, da bi ugajal in pripadal. Zaradi feminilnosti, drugačnih interesov in ambicij se mu je poleg okolice posmehovala še lastna družina in vedel, je, da je edino, kar mu preostane, beg. Ko se mu je uspelo prebiti na umetniško gimnazijo, nato pa na prestižne pariške šole, čemur je sledila tudi sprememba imena iz provincialnega Eddy Bellegueule v meščansko Édouard Louis, se je zares zavedel razkola med elito in razredom, iz katerega prihaja. Čeprav je s tem delom svoje identitete, ki ga je bremenila in mu v domačem okolju ni dovolila, da bi bil to, kar je, v romanu opravil, kar se kaže v jasnem, a ne suhoparnem slogu ter čustvenem, pa vendar distanciranem pisanju, svojega porekla ne zanemarja. Nasprotno, odločen, da opozarja na sistemske nepravilnosti in daje glas tistim, ki niso slišani, in zato volijo vse močnejšo skrajno desnico, v svojem pisanju izhaja iz tega, kar ga je najbolj zaznamovalo, da bi v literaturi sprožil revolucijo, za katero pravi, da jo potrebuje. Ob tem se opira na vzornike, kot sta filozof Didier Éribon in sociolog Pierre Bourdieu. Ne le angažiranost, zaradi katere si je prislužil oznako enfant terrible sodobne francoske književnosti; mlademu pisatelju, intelektualcu in levičarskemu aktivistu, ki velja za enega najpomembnejših svetovnih avtorjev, rojenih v devetdesetih letih, mnogi pripisujejo tudi zasluge za preporod žanra avtofikcije v Franciji. Verjame namreč, da lahko avtobiografskost literaturi da nov zagon – pa čeprav se še ena od njegovih vzornic, Toni Morrison, s to trditvijo ni strinjala.