Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere: Lidija Hartman
Prevedel Andrej Pleterski; Ljubljana : Beletrina, 2020
»Romana vam ne morem objaviti, saj nihče ne bo verjel, da so kje v Franciji ljudje tako revni,« je Édouardu Louisu dejal neki pariški založnik, ko je iskal pomoč pri izdaji prvenca Opraviti z Eddyjem. To je le eden od primerov, ki potrjuje tisto, zaradi česar je pravzaprav začel pisati: francoske elite si zatiskajo oči pred resničnostjo, za katero so same odgovorne. Male ljudi so odrinile na obrobje in jih prepustile samim sebi, v tem pa Louis prepoznava sistemsko nasilje. In ker niso bili deležni sreče, da bi imeli svojo Toni Morrison, je sam prevzel pobudo: postati glas zatiranih in pisati o nasilju, kakršnega je bil deležen tudi sam, kot piše:
»Izključno ta misel: Tukaj nas nihče ne vidi, nihče ne bo vedel. Udarcem se je treba izogibati drugje, na dvorišču, pred drugimi, se izogibati, da me drugi otroci ne bodo imeli za tistega, ki se pusti tepsti. Lahko bi se jim potrdile slutnje ‘Bellegueule je peder, ker se pusti tepst’ (ali obratno, ni bistveno). Raje sem dajal vtis srečnega fanta. Bil sem največji zaveznik tišine, na neki način tudi sokrivec za to nasilje (in ne morem se, precej let pozneje, nehati spraševati o pomenu besede sokrivda, o mejah, ki ločujejo sokrivdo od dejavne soudeležbe, nedolžnosti, brezskrbnosti, strahu).«
Avtobiografski roman Opraviti z Eddyjem opisuje odraščanje na odmaknjenem, revnem francoskem podeželju, zaznamovanem s socialnimi stiskami, nestrpnostjo, nasiljem, determiniranostjo, neenakostjo. Portret tega sveta Édouard Louis slika skozi svojo osebno zgodbo in zgodbo svoje družine, v kateri je bila ena največjih vrednot biti pravi moški, torej zanimati se za punce in nogomet, kar je njemu vedno znova spodletelo, ne glede na to kako se je trudil, da bi ugajal in pripadal. Zaradi feminilnosti, drugačnih interesov in ambicij se mu je poleg okolice posmehovala še lastna družina in vedel, je, da je edino, kar mu preostane, beg. Ko se mu je uspelo prebiti na umetniško gimnazijo, nato pa na prestižne pariške šole, čemur je sledila tudi sprememba imena iz provincialnega Eddy Bellegueule v meščansko Édouard Louis, se je zares zavedel razkola med elito in razredom, iz katerega prihaja. Čeprav je s tem delom svoje identitete, ki ga je bremenila in mu v domačem okolju ni dovolila, da bi bil to, kar je, v romanu opravil, kar se kaže v jasnem, a ne suhoparnem slogu ter čustvenem, pa vendar distanciranem pisanju, svojega porekla ne zanemarja. Nasprotno, odločen, da opozarja na sistemske nepravilnosti in daje glas tistim, ki niso slišani, in zato volijo vse močnejšo skrajno desnico, v svojem pisanju izhaja iz tega, kar ga je najbolj zaznamovalo, da bi v literaturi sprožil revolucijo, za katero pravi, da jo potrebuje. Ob tem se opira na vzornike, kot sta filozof Didier Éribon in sociolog Pierre Bourdieu. Ne le angažiranost, zaradi katere si je prislužil oznako enfant terrible sodobne francoske književnosti; mlademu pisatelju, intelektualcu in levičarskemu aktivistu, ki velja za enega najpomembnejših svetovnih avtorjev, rojenih v devetdesetih letih, mnogi pripisujejo tudi zasluge za preporod žanra avtofikcije v Franciji. Verjame namreč, da lahko avtobiografskost literaturi da nov zagon – pa čeprav se še ena od njegovih vzornic, Toni Morrison, s to trditvijo ni strinjala.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere: Lidija Hartman
Prevedel Andrej Pleterski; Ljubljana : Beletrina, 2020
»Romana vam ne morem objaviti, saj nihče ne bo verjel, da so kje v Franciji ljudje tako revni,« je Édouardu Louisu dejal neki pariški založnik, ko je iskal pomoč pri izdaji prvenca Opraviti z Eddyjem. To je le eden od primerov, ki potrjuje tisto, zaradi česar je pravzaprav začel pisati: francoske elite si zatiskajo oči pred resničnostjo, za katero so same odgovorne. Male ljudi so odrinile na obrobje in jih prepustile samim sebi, v tem pa Louis prepoznava sistemsko nasilje. In ker niso bili deležni sreče, da bi imeli svojo Toni Morrison, je sam prevzel pobudo: postati glas zatiranih in pisati o nasilju, kakršnega je bil deležen tudi sam, kot piše:
»Izključno ta misel: Tukaj nas nihče ne vidi, nihče ne bo vedel. Udarcem se je treba izogibati drugje, na dvorišču, pred drugimi, se izogibati, da me drugi otroci ne bodo imeli za tistega, ki se pusti tepsti. Lahko bi se jim potrdile slutnje ‘Bellegueule je peder, ker se pusti tepst’ (ali obratno, ni bistveno). Raje sem dajal vtis srečnega fanta. Bil sem največji zaveznik tišine, na neki način tudi sokrivec za to nasilje (in ne morem se, precej let pozneje, nehati spraševati o pomenu besede sokrivda, o mejah, ki ločujejo sokrivdo od dejavne soudeležbe, nedolžnosti, brezskrbnosti, strahu).«
Avtobiografski roman Opraviti z Eddyjem opisuje odraščanje na odmaknjenem, revnem francoskem podeželju, zaznamovanem s socialnimi stiskami, nestrpnostjo, nasiljem, determiniranostjo, neenakostjo. Portret tega sveta Édouard Louis slika skozi svojo osebno zgodbo in zgodbo svoje družine, v kateri je bila ena največjih vrednot biti pravi moški, torej zanimati se za punce in nogomet, kar je njemu vedno znova spodletelo, ne glede na to kako se je trudil, da bi ugajal in pripadal. Zaradi feminilnosti, drugačnih interesov in ambicij se mu je poleg okolice posmehovala še lastna družina in vedel, je, da je edino, kar mu preostane, beg. Ko se mu je uspelo prebiti na umetniško gimnazijo, nato pa na prestižne pariške šole, čemur je sledila tudi sprememba imena iz provincialnega Eddy Bellegueule v meščansko Édouard Louis, se je zares zavedel razkola med elito in razredom, iz katerega prihaja. Čeprav je s tem delom svoje identitete, ki ga je bremenila in mu v domačem okolju ni dovolila, da bi bil to, kar je, v romanu opravil, kar se kaže v jasnem, a ne suhoparnem slogu ter čustvenem, pa vendar distanciranem pisanju, svojega porekla ne zanemarja. Nasprotno, odločen, da opozarja na sistemske nepravilnosti in daje glas tistim, ki niso slišani, in zato volijo vse močnejšo skrajno desnico, v svojem pisanju izhaja iz tega, kar ga je najbolj zaznamovalo, da bi v literaturi sprožil revolucijo, za katero pravi, da jo potrebuje. Ob tem se opira na vzornike, kot sta filozof Didier Éribon in sociolog Pierre Bourdieu. Ne le angažiranost, zaradi katere si je prislužil oznako enfant terrible sodobne francoske književnosti; mlademu pisatelju, intelektualcu in levičarskemu aktivistu, ki velja za enega najpomembnejših svetovnih avtorjev, rojenih v devetdesetih letih, mnogi pripisujejo tudi zasluge za preporod žanra avtofikcije v Franciji. Verjame namreč, da lahko avtobiografskost literaturi da nov zagon – pa čeprav se še ena od njegovih vzornic, Toni Morrison, s to trditvijo ni strinjala.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov