Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

José Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa

25.05.2020

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman

Prevedla Barbara Juršič; Ljubljana : Beletrina, 2019

Roman Leto smrti Ricarda Reisa je portugalski nobelovec José Saramago izdal leta 1984, dve leti po romanu Zapis o samostanu, ki ga prav tako lahko beremo v slovenščini. V obeh se je literarno lotil poglavij portugalske zgodovine. V Zapisu o samostanu je obiskal začetek 18. stoletja, ko je na Portugalskem vladal Janez V. in so gradili veličasten, a s krvjo številnih plačan samostan v Mafri; v delu Leto smrti Ricarda Reisa pa se je vrnil v trideseta leta prejšnjega stoletja, ko se je v Saramagovi domovini, v sosednji Španiji in v Nemčiji dvigal fašizem. Seveda Saramago ni pisal klasičnih zgodovinskih romanov, zanj je značilna fiktivna nadgradnja historičnih, tudi bibličnih poglavij, ki mu služijo za palimpsestni skok, delno alternativno videnje izbranega časa, v katerega vnaša tudi nadrealne dogodke.

V romanu Leto smrti Ricarda Reisa se je Saramago verjetno najgloblje dotaknil kulture Portugalske in najpomembnejšega, kar je ta dežela dala svetovni književnosti. Že v naslovu prepoznamo navezavo na Fernanda Pessoo, največje ime portugalske poezije. Enigmatični poet je namreč enega od svojih heteronimov s pripadajočimi biografijami imenoval Ricardo Reis, njegove smrti pa ni nikoli specificiral. Tu je štafeto prevzel Saramago in izpisal zadnje dni Reisevega življenja. Ricardo je tako pri Pessoi kot Saramagu zadržan, po izobrazbi je zdravnik, rojen v Portu, po ideološki prepričanosti konservativec, monarhist, aristokratske drže, po vedenju stoicist, ki piše ode v neoklasičnem slogu. Vlogo opazovalca, ki mu jo Saramago namenja, napoveduje eden od uvodnih citatov »Moder je, kdor se zadovolji z opazovanjem sveta.«

V romanu se je Saramago dotaknil še enega velikana portugalske literature, Luisa Vaza de Camõesa, avtorja znamenitega epa Luzijada. S parafrazo stavka iz epa roman tudi začne in konča: »Tu se morje konča in se začne kopno.« »Tu, kjer se je morje končalo in kopno čaka.« Glavni romaneskni junak Reis med sprehodi po Lizboni večkrat naleti na kip Camõesa in skulpture njegovega Adamastorja, mitološkega lika iz Luzijade, personifikacije Rta dobrega upanja in simbola nevarnosti morja in narave. Camõesa je fašistični režim bral skozi propagandne in ideološke oči skrajnega patriotizma, morda si je Samarago tudi zato privoščil malce sarkazma. O moškosti portugalskih možakarjev je na primer zapisal, »naj samo spomnimo, da smo potomci v ravni črti tistih Luzitancev, ki so se kopali v ledeno mrzlih jezerih Montes Herminios in šli takoj zatem naredit otroka Luzitanki«.

Fabula romana, ki je izpisan v refleksivnem tonu, je precej skopa. Reis se po šestnajstih letih po morju vrne na Portugalsko iz nekdanje kolonije Brazilije. Razlog njegovega prihoda v Lizbono je smrt Fernanda Pessoe, Reis pride, »da se tu ustali, živi od zdravniškega poklica, spiše nekaj verzov, se postara in nekako zasede mesto tistega, ki je umrl, četudi zamenjave ne bi nihče opazil«. Ustali se v hotelu Braganҫa in se spolno zbliža s sobarico Lídio (ni naključje, da je Lídia ena od Reisevih pesniških muz), platonsko pa ga začne obsedati dekle višjega sloja, medla in nežna Marcenda s hromo roko. Ob pomoči dveh Reisevih izbrank Saramago odstre razslojenost in razredno razcepljenost Portugalske. Lídia pripada nižjemu sloju, zato Ricardo Reis niti za hip ne pomisli, da bi si z njo ustvaril skupno življenje, čeprav je noseča. Na to ne računa niti ona, a mu kljub temu ves čas stoji ob strani in čisti njegov dom, tudi ko Reis najame razkošno stanovanje.

Reiseve dneve zapolnjujejo neskončni sprehodi po odtujeni Lizboni. Mesto prevzema obliko borgesovskega brezciljnega labirinta. Borgesu, ki mu je labirint služil za prispodobo življenja, se je Saramago poklonil tudi s knjigo, ki jo Reis bere v romanu, in sicer The God of the Labyrinth Herberta Quaina, fiktivnega irskega avtorja in njegovo delo, ki sta Borgesova izmišljija. Roman Leto smrti Ricarda Reisa je mogoče brati tudi skozi iskateljsko perspektivo, zdi se, da Reis apatično išče možnosti, kako nadaljevati življenje, ki ne bi bilo s popkovino privezano na Pessoo. Reisa namreč občasno obiskuje Pessoov duh in z njim filozofsko razpravlja o najrazličnejših zadevah – o umetnosti, vsakdanjostih, ljubezni, življenju, smrti. Toda Saramago Reisa in posredno z njim Pessoe še zdaleč ne idealizira ali mistificira – s tem, ko ju prizemlji in govori o njuni telesnosti, spolnosti, ju delno tudi desakralizira. Prav tako stori z že omenjenim Camõesem.

Reisevo življenje med spolnimi vzdihi z Lídio in hrepenenjem po Marcendi mineva predvsem ob opazovanju mesta, v katerem se že pozna stegovanje lovk fašizma in Salazarja. Saramago na zanimiv način popisuje zgodovinska dejstva, v besedilo vpleta časopisne članke iz tistega časa, ki slikajo dogajanje na Portugalskem. Tedanja Lizbona je prepredena z nacionalizmom in propagando, a tudi s sumničavostjo. Sumljiv je tudi Reis, saj zaradi svoje navidezne brezciljnosti pritegne pozornost politične policije.

Iz Lizbone se Reis odpravi le enkrat. Želja, da bi se srečal z Marcendo, ga odnese v Fatimo. Saramago z orisom romanja prikaže mračnjaško Portugalsko, v kateri se udejanja Marxov stavek: vera je opij za ljudstvo; »Portugalska je Kristus in Kristus je Portugalska.« Reis v romanu citira mitilenskega nadškofa. Katoliška vera je bila pogosto edini izhod za množice revnih, čakajočih na miloščino, vse to pa je ustrezalo fašističnemu režimu.

Saramago v romanu mojstrsko pluje med zgodovino, fikcijo, medbesedilnostjo in portugalskimi realijami. Leto smrti Ricarda Reisa je precej zahteven roman, predvsem zaradi večplastnosti, eruditskosti in množice referenc, ki od bralca zahtevajo pozornost in potrpežljivost. Avtor pa ga poplača s tem, da ga bravurno popelje v predvojna trideseta leta in v um glavnega junaka, ki mu na koncu ne uspe najti svoje lastne poti in skupaj s svojim kreatorjem zapusti svet živih. Tako kot Reis ne najde sebe, tudi kopno še čaka, tudi Portugalska »ima zgodovino, ki pripada le Bogu in Mariji, je hitra fotografija brez izrazitih potez, brez reliefa, četudi bi si nadeli avdioskopska očala«.

Ob tem že kar eksistencialističnemu vprašanju iskanja identitete je zanimivo pripomniti, da je José Saramago dve leti po delu Leto smrti Ricarda Reisa izdal roman Kameni splav, in sicer leta 1986, ko se je Portugalska priključila Evropski uniji. V njem je opisal prav nasprotno, in sicer zgodbo o odcepitvi Pirenejskega polotoka od evropske celine. Več kot očitno je torej, da je Saramaga preganjalo vprašanje identitete svojega naroda; kot je posebej podčrtal v romanu Leto smrti Ricarda Reisa, pa tudi proces oblikovanja identitete posameznika.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

José Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa

25.05.2020

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman

Prevedla Barbara Juršič; Ljubljana : Beletrina, 2019

Roman Leto smrti Ricarda Reisa je portugalski nobelovec José Saramago izdal leta 1984, dve leti po romanu Zapis o samostanu, ki ga prav tako lahko beremo v slovenščini. V obeh se je literarno lotil poglavij portugalske zgodovine. V Zapisu o samostanu je obiskal začetek 18. stoletja, ko je na Portugalskem vladal Janez V. in so gradili veličasten, a s krvjo številnih plačan samostan v Mafri; v delu Leto smrti Ricarda Reisa pa se je vrnil v trideseta leta prejšnjega stoletja, ko se je v Saramagovi domovini, v sosednji Španiji in v Nemčiji dvigal fašizem. Seveda Saramago ni pisal klasičnih zgodovinskih romanov, zanj je značilna fiktivna nadgradnja historičnih, tudi bibličnih poglavij, ki mu služijo za palimpsestni skok, delno alternativno videnje izbranega časa, v katerega vnaša tudi nadrealne dogodke.

V romanu Leto smrti Ricarda Reisa se je Saramago verjetno najgloblje dotaknil kulture Portugalske in najpomembnejšega, kar je ta dežela dala svetovni književnosti. Že v naslovu prepoznamo navezavo na Fernanda Pessoo, največje ime portugalske poezije. Enigmatični poet je namreč enega od svojih heteronimov s pripadajočimi biografijami imenoval Ricardo Reis, njegove smrti pa ni nikoli specificiral. Tu je štafeto prevzel Saramago in izpisal zadnje dni Reisevega življenja. Ricardo je tako pri Pessoi kot Saramagu zadržan, po izobrazbi je zdravnik, rojen v Portu, po ideološki prepričanosti konservativec, monarhist, aristokratske drže, po vedenju stoicist, ki piše ode v neoklasičnem slogu. Vlogo opazovalca, ki mu jo Saramago namenja, napoveduje eden od uvodnih citatov »Moder je, kdor se zadovolji z opazovanjem sveta.«

V romanu se je Saramago dotaknil še enega velikana portugalske literature, Luisa Vaza de Camõesa, avtorja znamenitega epa Luzijada. S parafrazo stavka iz epa roman tudi začne in konča: »Tu se morje konča in se začne kopno.« »Tu, kjer se je morje končalo in kopno čaka.« Glavni romaneskni junak Reis med sprehodi po Lizboni večkrat naleti na kip Camõesa in skulpture njegovega Adamastorja, mitološkega lika iz Luzijade, personifikacije Rta dobrega upanja in simbola nevarnosti morja in narave. Camõesa je fašistični režim bral skozi propagandne in ideološke oči skrajnega patriotizma, morda si je Samarago tudi zato privoščil malce sarkazma. O moškosti portugalskih možakarjev je na primer zapisal, »naj samo spomnimo, da smo potomci v ravni črti tistih Luzitancev, ki so se kopali v ledeno mrzlih jezerih Montes Herminios in šli takoj zatem naredit otroka Luzitanki«.

Fabula romana, ki je izpisan v refleksivnem tonu, je precej skopa. Reis se po šestnajstih letih po morju vrne na Portugalsko iz nekdanje kolonije Brazilije. Razlog njegovega prihoda v Lizbono je smrt Fernanda Pessoe, Reis pride, »da se tu ustali, živi od zdravniškega poklica, spiše nekaj verzov, se postara in nekako zasede mesto tistega, ki je umrl, četudi zamenjave ne bi nihče opazil«. Ustali se v hotelu Braganҫa in se spolno zbliža s sobarico Lídio (ni naključje, da je Lídia ena od Reisevih pesniških muz), platonsko pa ga začne obsedati dekle višjega sloja, medla in nežna Marcenda s hromo roko. Ob pomoči dveh Reisevih izbrank Saramago odstre razslojenost in razredno razcepljenost Portugalske. Lídia pripada nižjemu sloju, zato Ricardo Reis niti za hip ne pomisli, da bi si z njo ustvaril skupno življenje, čeprav je noseča. Na to ne računa niti ona, a mu kljub temu ves čas stoji ob strani in čisti njegov dom, tudi ko Reis najame razkošno stanovanje.

Reiseve dneve zapolnjujejo neskončni sprehodi po odtujeni Lizboni. Mesto prevzema obliko borgesovskega brezciljnega labirinta. Borgesu, ki mu je labirint služil za prispodobo življenja, se je Saramago poklonil tudi s knjigo, ki jo Reis bere v romanu, in sicer The God of the Labyrinth Herberta Quaina, fiktivnega irskega avtorja in njegovo delo, ki sta Borgesova izmišljija. Roman Leto smrti Ricarda Reisa je mogoče brati tudi skozi iskateljsko perspektivo, zdi se, da Reis apatično išče možnosti, kako nadaljevati življenje, ki ne bi bilo s popkovino privezano na Pessoo. Reisa namreč občasno obiskuje Pessoov duh in z njim filozofsko razpravlja o najrazličnejših zadevah – o umetnosti, vsakdanjostih, ljubezni, življenju, smrti. Toda Saramago Reisa in posredno z njim Pessoe še zdaleč ne idealizira ali mistificira – s tem, ko ju prizemlji in govori o njuni telesnosti, spolnosti, ju delno tudi desakralizira. Prav tako stori z že omenjenim Camõesem.

Reisevo življenje med spolnimi vzdihi z Lídio in hrepenenjem po Marcendi mineva predvsem ob opazovanju mesta, v katerem se že pozna stegovanje lovk fašizma in Salazarja. Saramago na zanimiv način popisuje zgodovinska dejstva, v besedilo vpleta časopisne članke iz tistega časa, ki slikajo dogajanje na Portugalskem. Tedanja Lizbona je prepredena z nacionalizmom in propagando, a tudi s sumničavostjo. Sumljiv je tudi Reis, saj zaradi svoje navidezne brezciljnosti pritegne pozornost politične policije.

Iz Lizbone se Reis odpravi le enkrat. Želja, da bi se srečal z Marcendo, ga odnese v Fatimo. Saramago z orisom romanja prikaže mračnjaško Portugalsko, v kateri se udejanja Marxov stavek: vera je opij za ljudstvo; »Portugalska je Kristus in Kristus je Portugalska.« Reis v romanu citira mitilenskega nadškofa. Katoliška vera je bila pogosto edini izhod za množice revnih, čakajočih na miloščino, vse to pa je ustrezalo fašističnemu režimu.

Saramago v romanu mojstrsko pluje med zgodovino, fikcijo, medbesedilnostjo in portugalskimi realijami. Leto smrti Ricarda Reisa je precej zahteven roman, predvsem zaradi večplastnosti, eruditskosti in množice referenc, ki od bralca zahtevajo pozornost in potrpežljivost. Avtor pa ga poplača s tem, da ga bravurno popelje v predvojna trideseta leta in v um glavnega junaka, ki mu na koncu ne uspe najti svoje lastne poti in skupaj s svojim kreatorjem zapusti svet živih. Tako kot Reis ne najde sebe, tudi kopno še čaka, tudi Portugalska »ima zgodovino, ki pripada le Bogu in Mariji, je hitra fotografija brez izrazitih potez, brez reliefa, četudi bi si nadeli avdioskopska očala«.

Ob tem že kar eksistencialističnemu vprašanju iskanja identitete je zanimivo pripomniti, da je José Saramago dve leti po delu Leto smrti Ricarda Reisa izdal roman Kameni splav, in sicer leta 1986, ko se je Portugalska priključila Evropski uniji. V njem je opisal prav nasprotno, in sicer zgodbo o odcepitvi Pirenejskega polotoka od evropske celine. Več kot očitno je torej, da je Saramaga preganjalo vprašanje identitete svojega naroda; kot je posebej podčrtal v romanu Leto smrti Ricarda Reisa, pa tudi proces oblikovanja identitete posameznika.


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


Stran 43 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov