Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

José Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa

25.05.2020

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman

Prevedla Barbara Juršič; Ljubljana : Beletrina, 2019

Roman Leto smrti Ricarda Reisa je portugalski nobelovec José Saramago izdal leta 1984, dve leti po romanu Zapis o samostanu, ki ga prav tako lahko beremo v slovenščini. V obeh se je literarno lotil poglavij portugalske zgodovine. V Zapisu o samostanu je obiskal začetek 18. stoletja, ko je na Portugalskem vladal Janez V. in so gradili veličasten, a s krvjo številnih plačan samostan v Mafri; v delu Leto smrti Ricarda Reisa pa se je vrnil v trideseta leta prejšnjega stoletja, ko se je v Saramagovi domovini, v sosednji Španiji in v Nemčiji dvigal fašizem. Seveda Saramago ni pisal klasičnih zgodovinskih romanov, zanj je značilna fiktivna nadgradnja historičnih, tudi bibličnih poglavij, ki mu služijo za palimpsestni skok, delno alternativno videnje izbranega časa, v katerega vnaša tudi nadrealne dogodke.

V romanu Leto smrti Ricarda Reisa se je Saramago verjetno najgloblje dotaknil kulture Portugalske in najpomembnejšega, kar je ta dežela dala svetovni književnosti. Že v naslovu prepoznamo navezavo na Fernanda Pessoo, največje ime portugalske poezije. Enigmatični poet je namreč enega od svojih heteronimov s pripadajočimi biografijami imenoval Ricardo Reis, njegove smrti pa ni nikoli specificiral. Tu je štafeto prevzel Saramago in izpisal zadnje dni Reisevega življenja. Ricardo je tako pri Pessoi kot Saramagu zadržan, po izobrazbi je zdravnik, rojen v Portu, po ideološki prepričanosti konservativec, monarhist, aristokratske drže, po vedenju stoicist, ki piše ode v neoklasičnem slogu. Vlogo opazovalca, ki mu jo Saramago namenja, napoveduje eden od uvodnih citatov »Moder je, kdor se zadovolji z opazovanjem sveta.«

V romanu se je Saramago dotaknil še enega velikana portugalske literature, Luisa Vaza de Camõesa, avtorja znamenitega epa Luzijada. S parafrazo stavka iz epa roman tudi začne in konča: »Tu se morje konča in se začne kopno.« »Tu, kjer se je morje končalo in kopno čaka.« Glavni romaneskni junak Reis med sprehodi po Lizboni večkrat naleti na kip Camõesa in skulpture njegovega Adamastorja, mitološkega lika iz Luzijade, personifikacije Rta dobrega upanja in simbola nevarnosti morja in narave. Camõesa je fašistični režim bral skozi propagandne in ideološke oči skrajnega patriotizma, morda si je Samarago tudi zato privoščil malce sarkazma. O moškosti portugalskih možakarjev je na primer zapisal, »naj samo spomnimo, da smo potomci v ravni črti tistih Luzitancev, ki so se kopali v ledeno mrzlih jezerih Montes Herminios in šli takoj zatem naredit otroka Luzitanki«.

Fabula romana, ki je izpisan v refleksivnem tonu, je precej skopa. Reis se po šestnajstih letih po morju vrne na Portugalsko iz nekdanje kolonije Brazilije. Razlog njegovega prihoda v Lizbono je smrt Fernanda Pessoe, Reis pride, »da se tu ustali, živi od zdravniškega poklica, spiše nekaj verzov, se postara in nekako zasede mesto tistega, ki je umrl, četudi zamenjave ne bi nihče opazil«. Ustali se v hotelu Braganҫa in se spolno zbliža s sobarico Lídio (ni naključje, da je Lídia ena od Reisevih pesniških muz), platonsko pa ga začne obsedati dekle višjega sloja, medla in nežna Marcenda s hromo roko. Ob pomoči dveh Reisevih izbrank Saramago odstre razslojenost in razredno razcepljenost Portugalske. Lídia pripada nižjemu sloju, zato Ricardo Reis niti za hip ne pomisli, da bi si z njo ustvaril skupno življenje, čeprav je noseča. Na to ne računa niti ona, a mu kljub temu ves čas stoji ob strani in čisti njegov dom, tudi ko Reis najame razkošno stanovanje.

Reiseve dneve zapolnjujejo neskončni sprehodi po odtujeni Lizboni. Mesto prevzema obliko borgesovskega brezciljnega labirinta. Borgesu, ki mu je labirint služil za prispodobo življenja, se je Saramago poklonil tudi s knjigo, ki jo Reis bere v romanu, in sicer The God of the Labyrinth Herberta Quaina, fiktivnega irskega avtorja in njegovo delo, ki sta Borgesova izmišljija. Roman Leto smrti Ricarda Reisa je mogoče brati tudi skozi iskateljsko perspektivo, zdi se, da Reis apatično išče možnosti, kako nadaljevati življenje, ki ne bi bilo s popkovino privezano na Pessoo. Reisa namreč občasno obiskuje Pessoov duh in z njim filozofsko razpravlja o najrazličnejših zadevah – o umetnosti, vsakdanjostih, ljubezni, življenju, smrti. Toda Saramago Reisa in posredno z njim Pessoe še zdaleč ne idealizira ali mistificira – s tem, ko ju prizemlji in govori o njuni telesnosti, spolnosti, ju delno tudi desakralizira. Prav tako stori z že omenjenim Camõesem.

Reisevo življenje med spolnimi vzdihi z Lídio in hrepenenjem po Marcendi mineva predvsem ob opazovanju mesta, v katerem se že pozna stegovanje lovk fašizma in Salazarja. Saramago na zanimiv način popisuje zgodovinska dejstva, v besedilo vpleta časopisne članke iz tistega časa, ki slikajo dogajanje na Portugalskem. Tedanja Lizbona je prepredena z nacionalizmom in propagando, a tudi s sumničavostjo. Sumljiv je tudi Reis, saj zaradi svoje navidezne brezciljnosti pritegne pozornost politične policije.

Iz Lizbone se Reis odpravi le enkrat. Želja, da bi se srečal z Marcendo, ga odnese v Fatimo. Saramago z orisom romanja prikaže mračnjaško Portugalsko, v kateri se udejanja Marxov stavek: vera je opij za ljudstvo; »Portugalska je Kristus in Kristus je Portugalska.« Reis v romanu citira mitilenskega nadškofa. Katoliška vera je bila pogosto edini izhod za množice revnih, čakajočih na miloščino, vse to pa je ustrezalo fašističnemu režimu.

Saramago v romanu mojstrsko pluje med zgodovino, fikcijo, medbesedilnostjo in portugalskimi realijami. Leto smrti Ricarda Reisa je precej zahteven roman, predvsem zaradi večplastnosti, eruditskosti in množice referenc, ki od bralca zahtevajo pozornost in potrpežljivost. Avtor pa ga poplača s tem, da ga bravurno popelje v predvojna trideseta leta in v um glavnega junaka, ki mu na koncu ne uspe najti svoje lastne poti in skupaj s svojim kreatorjem zapusti svet živih. Tako kot Reis ne najde sebe, tudi kopno še čaka, tudi Portugalska »ima zgodovino, ki pripada le Bogu in Mariji, je hitra fotografija brez izrazitih potez, brez reliefa, četudi bi si nadeli avdioskopska očala«.

Ob tem že kar eksistencialističnemu vprašanju iskanja identitete je zanimivo pripomniti, da je José Saramago dve leti po delu Leto smrti Ricarda Reisa izdal roman Kameni splav, in sicer leta 1986, ko se je Portugalska priključila Evropski uniji. V njem je opisal prav nasprotno, in sicer zgodbo o odcepitvi Pirenejskega polotoka od evropske celine. Več kot očitno je torej, da je Saramaga preganjalo vprašanje identitete svojega naroda; kot je posebej podčrtal v romanu Leto smrti Ricarda Reisa, pa tudi proces oblikovanja identitete posameznika.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

José Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa

25.05.2020

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman

Prevedla Barbara Juršič; Ljubljana : Beletrina, 2019

Roman Leto smrti Ricarda Reisa je portugalski nobelovec José Saramago izdal leta 1984, dve leti po romanu Zapis o samostanu, ki ga prav tako lahko beremo v slovenščini. V obeh se je literarno lotil poglavij portugalske zgodovine. V Zapisu o samostanu je obiskal začetek 18. stoletja, ko je na Portugalskem vladal Janez V. in so gradili veličasten, a s krvjo številnih plačan samostan v Mafri; v delu Leto smrti Ricarda Reisa pa se je vrnil v trideseta leta prejšnjega stoletja, ko se je v Saramagovi domovini, v sosednji Španiji in v Nemčiji dvigal fašizem. Seveda Saramago ni pisal klasičnih zgodovinskih romanov, zanj je značilna fiktivna nadgradnja historičnih, tudi bibličnih poglavij, ki mu služijo za palimpsestni skok, delno alternativno videnje izbranega časa, v katerega vnaša tudi nadrealne dogodke.

V romanu Leto smrti Ricarda Reisa se je Saramago verjetno najgloblje dotaknil kulture Portugalske in najpomembnejšega, kar je ta dežela dala svetovni književnosti. Že v naslovu prepoznamo navezavo na Fernanda Pessoo, največje ime portugalske poezije. Enigmatični poet je namreč enega od svojih heteronimov s pripadajočimi biografijami imenoval Ricardo Reis, njegove smrti pa ni nikoli specificiral. Tu je štafeto prevzel Saramago in izpisal zadnje dni Reisevega življenja. Ricardo je tako pri Pessoi kot Saramagu zadržan, po izobrazbi je zdravnik, rojen v Portu, po ideološki prepričanosti konservativec, monarhist, aristokratske drže, po vedenju stoicist, ki piše ode v neoklasičnem slogu. Vlogo opazovalca, ki mu jo Saramago namenja, napoveduje eden od uvodnih citatov »Moder je, kdor se zadovolji z opazovanjem sveta.«

V romanu se je Saramago dotaknil še enega velikana portugalske literature, Luisa Vaza de Camõesa, avtorja znamenitega epa Luzijada. S parafrazo stavka iz epa roman tudi začne in konča: »Tu se morje konča in se začne kopno.« »Tu, kjer se je morje končalo in kopno čaka.« Glavni romaneskni junak Reis med sprehodi po Lizboni večkrat naleti na kip Camõesa in skulpture njegovega Adamastorja, mitološkega lika iz Luzijade, personifikacije Rta dobrega upanja in simbola nevarnosti morja in narave. Camõesa je fašistični režim bral skozi propagandne in ideološke oči skrajnega patriotizma, morda si je Samarago tudi zato privoščil malce sarkazma. O moškosti portugalskih možakarjev je na primer zapisal, »naj samo spomnimo, da smo potomci v ravni črti tistih Luzitancev, ki so se kopali v ledeno mrzlih jezerih Montes Herminios in šli takoj zatem naredit otroka Luzitanki«.

Fabula romana, ki je izpisan v refleksivnem tonu, je precej skopa. Reis se po šestnajstih letih po morju vrne na Portugalsko iz nekdanje kolonije Brazilije. Razlog njegovega prihoda v Lizbono je smrt Fernanda Pessoe, Reis pride, »da se tu ustali, živi od zdravniškega poklica, spiše nekaj verzov, se postara in nekako zasede mesto tistega, ki je umrl, četudi zamenjave ne bi nihče opazil«. Ustali se v hotelu Braganҫa in se spolno zbliža s sobarico Lídio (ni naključje, da je Lídia ena od Reisevih pesniških muz), platonsko pa ga začne obsedati dekle višjega sloja, medla in nežna Marcenda s hromo roko. Ob pomoči dveh Reisevih izbrank Saramago odstre razslojenost in razredno razcepljenost Portugalske. Lídia pripada nižjemu sloju, zato Ricardo Reis niti za hip ne pomisli, da bi si z njo ustvaril skupno življenje, čeprav je noseča. Na to ne računa niti ona, a mu kljub temu ves čas stoji ob strani in čisti njegov dom, tudi ko Reis najame razkošno stanovanje.

Reiseve dneve zapolnjujejo neskončni sprehodi po odtujeni Lizboni. Mesto prevzema obliko borgesovskega brezciljnega labirinta. Borgesu, ki mu je labirint služil za prispodobo življenja, se je Saramago poklonil tudi s knjigo, ki jo Reis bere v romanu, in sicer The God of the Labyrinth Herberta Quaina, fiktivnega irskega avtorja in njegovo delo, ki sta Borgesova izmišljija. Roman Leto smrti Ricarda Reisa je mogoče brati tudi skozi iskateljsko perspektivo, zdi se, da Reis apatično išče možnosti, kako nadaljevati življenje, ki ne bi bilo s popkovino privezano na Pessoo. Reisa namreč občasno obiskuje Pessoov duh in z njim filozofsko razpravlja o najrazličnejših zadevah – o umetnosti, vsakdanjostih, ljubezni, življenju, smrti. Toda Saramago Reisa in posredno z njim Pessoe še zdaleč ne idealizira ali mistificira – s tem, ko ju prizemlji in govori o njuni telesnosti, spolnosti, ju delno tudi desakralizira. Prav tako stori z že omenjenim Camõesem.

Reisevo življenje med spolnimi vzdihi z Lídio in hrepenenjem po Marcendi mineva predvsem ob opazovanju mesta, v katerem se že pozna stegovanje lovk fašizma in Salazarja. Saramago na zanimiv način popisuje zgodovinska dejstva, v besedilo vpleta časopisne članke iz tistega časa, ki slikajo dogajanje na Portugalskem. Tedanja Lizbona je prepredena z nacionalizmom in propagando, a tudi s sumničavostjo. Sumljiv je tudi Reis, saj zaradi svoje navidezne brezciljnosti pritegne pozornost politične policije.

Iz Lizbone se Reis odpravi le enkrat. Želja, da bi se srečal z Marcendo, ga odnese v Fatimo. Saramago z orisom romanja prikaže mračnjaško Portugalsko, v kateri se udejanja Marxov stavek: vera je opij za ljudstvo; »Portugalska je Kristus in Kristus je Portugalska.« Reis v romanu citira mitilenskega nadškofa. Katoliška vera je bila pogosto edini izhod za množice revnih, čakajočih na miloščino, vse to pa je ustrezalo fašističnemu režimu.

Saramago v romanu mojstrsko pluje med zgodovino, fikcijo, medbesedilnostjo in portugalskimi realijami. Leto smrti Ricarda Reisa je precej zahteven roman, predvsem zaradi večplastnosti, eruditskosti in množice referenc, ki od bralca zahtevajo pozornost in potrpežljivost. Avtor pa ga poplača s tem, da ga bravurno popelje v predvojna trideseta leta in v um glavnega junaka, ki mu na koncu ne uspe najti svoje lastne poti in skupaj s svojim kreatorjem zapusti svet živih. Tako kot Reis ne najde sebe, tudi kopno še čaka, tudi Portugalska »ima zgodovino, ki pripada le Bogu in Mariji, je hitra fotografija brez izrazitih potez, brez reliefa, četudi bi si nadeli avdioskopska očala«.

Ob tem že kar eksistencialističnemu vprašanju iskanja identitete je zanimivo pripomniti, da je José Saramago dve leti po delu Leto smrti Ricarda Reisa izdal roman Kameni splav, in sicer leta 1986, ko se je Portugalska priključila Evropski uniji. V njem je opisal prav nasprotno, in sicer zgodbo o odcepitvi Pirenejskega polotoka od evropske celine. Več kot očitno je torej, da je Saramaga preganjalo vprašanje identitete svojega naroda; kot je posebej podčrtal v romanu Leto smrti Ricarda Reisa, pa tudi proces oblikovanja identitete posameznika.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


Stran 48 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov