Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Matej Krajnc: Ojstrica

25.05.2020

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : SZ Čeljust, 2019

Pesnik, pisatelj, kantavtor in glasbeni poznavalec Matej Krajnc sodi med naše najplodovitejše ustvarjalce po številu izdanih knjig. Zgolj njegov pesniški opus, ki nastaja od leta 1988, šteje že skoraj petdeset knjig. Vendar avtor ne izstopa le po kvantiteti, temveč tudi po prepoznavnem pesniškem izrazu, ki ga močno določajo medbesedilnost, pogosto vezana na pesniško in popularnoglasbeno izročilo, ter ironični, samoironični in satiričnimi premazi in humor. Na prvi pogled zafrkantska pesniška govorica pod površjem pogosto skriva kritične osti, pa tudi melanholijo in nostalgijo.

Omenjene značilnosti je mogoče prepoznati tudi v eni njegovih najbolj osebnoizpovednih zbirk, naslovljeni po gori v Kamniško-Savinjskih Alpah Ojstrica. A tudi če bralec ne pozna zunanjih okoliščin nastanka zbirke, ki jih je pesnik razodel na svoji spletni strani, je njena tematika nedvoumna – vračanje v otroštvo in soočanje z minljivostjo, smrtjo očeta.

Začetek zbirke nas pelje na pogreb in služi kot ekspozicija, izhodišče, ki se v nadaljevanju nadgradi in širi kontekst. Usodnemu dogodku in posledičnemu dogajalnemu in čustvenemu labirintu ali celo kaosu se pesmi bližajo iz različnih perspektiv, iz različne časovne oddaljenosti in tudi skozi različno asociativnost. Ves čas je čutiti, da je ta poezija sicer nastajala v sedanjosti, torej s časovno in prostorsko odmaknjenostjo, vendar hkrati v njej brbota živa navzočnost preteklosti. In to ne le zaradi glasbenih ali predmetnih ali razpoloženjskih referenc, ki nas vodijo v polpreteklost, temveč tudi z izrecnim sklicevanjem na prisotnost ali odsotnost spomina:

»(česa naj se / sploh spomnim / česna na avtobusih / modrikastih ur // ukinili so / postajo pri braniboru / ni težko / ugotoviti // ne spominjam se / ničesar / ne stojim / s piščalko v roki // odsekajte torej roke / tistim / s piščalko / pa bo)«. 

Osrednje mesto v pesnitvi ima gora Ojstrica oziroma na splošno hribi in planinarjenje. Brez tragičnega konteksta lahko pesmi beremo kot kritičen komentar konkretnega družbenega vedenja, satirični in pikri podtoni letijo na imperativ hribolazniške kulture in obredja, na spremljevalni sentimentalizem, ki se dobro prodaja, na licemerje ipd. Vendar pa lahko skozi pesmi vse izraziteje prepoznavamo tudi konkretne čustvene nanose v subjektu, njegovo zamero do gore in planincev nasploh, na primer v sklepni kitici pesmi Če bi bil Ernest Tubb hribolazec: »grdobe grde paglave / masti ste vredni leskove / kdor se cepina poloti / v gnezdu ptičice mori / ta v svojem srcu honky-tonker ni«. Kot je Ojstrica s svojim zobatim vrhom ostro in absurdno zasekala v fantkovo življenje, tako se zdi ostra in zašiljena tudi sleherna pesem … A jeza je le en sklop občutij, tu so tudi depresija v pesmi Bratska dejanja, ukradeno otroštvo v pesmi Adrijana v tvojih očeh, slutnja groze v pesmi Bila je tema, nepredelana bolečina v pesmi Breme itn. Vse do zadnje Ojstrice 5 z obetom dokončne odpustitve, ki pa se še ni zgodila.

Čeprav se večstranska simbolika gore, kot beremo v Slovarju simbolov, nanaša tudi na transcendenco, je ta kljub pogostim bibličnim aluzijam v zbirki še v povojih: bog si še zvija chesterfield in ne rohni, o posmrtnem življenju pa se niti ne govori. Vztrajati želijo izgubljene iluzije: »trgovina z berglami za pajke / je ob praznikih odprta do treh / popoldne / dajte no rečeš / pustite jim naj čimprej shodijo«.

Primer lepo ponazarja igrivost krajnčevskega verza, ki praviloma nagovarja večplastno, tokrat skozi simboliko pajka. K razrahljanosti sicer težke vsebine prispeva tudi omenjena bogata medbesedilnost, ki zajema iz t. i. visoke in ljudske ali pop kulture. Izrazni registri zbirke Ojstrica se tako razpenjajo od »kurbe gore« prek popevkarskih refrenov kot enega temeljnih pesemskih gradnikov do denimo intelektualizmov tipa bes djaur iz Aškerčevega Brodnika. Pestrost je zaznati tudi na oblikovni ravni – kot da vsako občutje, posamezen dogodek, oseba … terja povsem (samo)svojo pesemsko obliko, ritem, členitev, ki enkrat spominja na otroško izštevanko, drugič na prepir, tretjič na zarotitveni ali molitveni obrazec, četrtič na satirično, absurdno dramo; enkrat je pesem razpotegnjena z enobesednimi verzi, drugič pokupčkana v pravilne kvartine ali tercine, tretjič pa monolitna.

Kljub raznolikim postopkom in pesemskim načinom je zbirka kot pesnitev osrediščena, kompaktna, ima prepoznavno (notranjo) zgodbo, gradacijo in sklepno pomiritev. V zaključni pesmi Post festum beremo:

»ojstrica je zdaj bolj topa in zapestna ura je / zdrobljena in planinski vestnik odpovedan / in ko se dvignem s kavča sem pravzaprav // precej daleč …«.

Ob močni nostalgični pesemski podstati je v sklepnih akordih zaznati tudi priznanje obstoječe sedanjosti, spoznanje nujnosti – kljub prividu, kljub sivi mreni, sepiji, kljub neobstoječim, uničenim ali ukinjenim vlakom, ki so eden močnejših simbolov zbirke. Obzidje se ruši … hkrati z njim pa tudi zid zamere in bolečine. Tako lahko Ojstrico preneseno razumemo kot izpovedovalčev najpomembnejši vzpon – vzpon, ki vodi v globino spomina in bolečino izgube. Vzpon, ki vzpostavlja novo stabilnost, središče, novo povezavo. Vsekakor pa se Ojstrica dviga iz Krajnčevega opusa kot eden najvišjih vrhov.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Matej Krajnc: Ojstrica

25.05.2020

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : SZ Čeljust, 2019

Pesnik, pisatelj, kantavtor in glasbeni poznavalec Matej Krajnc sodi med naše najplodovitejše ustvarjalce po številu izdanih knjig. Zgolj njegov pesniški opus, ki nastaja od leta 1988, šteje že skoraj petdeset knjig. Vendar avtor ne izstopa le po kvantiteti, temveč tudi po prepoznavnem pesniškem izrazu, ki ga močno določajo medbesedilnost, pogosto vezana na pesniško in popularnoglasbeno izročilo, ter ironični, samoironični in satiričnimi premazi in humor. Na prvi pogled zafrkantska pesniška govorica pod površjem pogosto skriva kritične osti, pa tudi melanholijo in nostalgijo.

Omenjene značilnosti je mogoče prepoznati tudi v eni njegovih najbolj osebnoizpovednih zbirk, naslovljeni po gori v Kamniško-Savinjskih Alpah Ojstrica. A tudi če bralec ne pozna zunanjih okoliščin nastanka zbirke, ki jih je pesnik razodel na svoji spletni strani, je njena tematika nedvoumna – vračanje v otroštvo in soočanje z minljivostjo, smrtjo očeta.

Začetek zbirke nas pelje na pogreb in služi kot ekspozicija, izhodišče, ki se v nadaljevanju nadgradi in širi kontekst. Usodnemu dogodku in posledičnemu dogajalnemu in čustvenemu labirintu ali celo kaosu se pesmi bližajo iz različnih perspektiv, iz različne časovne oddaljenosti in tudi skozi različno asociativnost. Ves čas je čutiti, da je ta poezija sicer nastajala v sedanjosti, torej s časovno in prostorsko odmaknjenostjo, vendar hkrati v njej brbota živa navzočnost preteklosti. In to ne le zaradi glasbenih ali predmetnih ali razpoloženjskih referenc, ki nas vodijo v polpreteklost, temveč tudi z izrecnim sklicevanjem na prisotnost ali odsotnost spomina:

»(česa naj se / sploh spomnim / česna na avtobusih / modrikastih ur // ukinili so / postajo pri braniboru / ni težko / ugotoviti // ne spominjam se / ničesar / ne stojim / s piščalko v roki // odsekajte torej roke / tistim / s piščalko / pa bo)«. 

Osrednje mesto v pesnitvi ima gora Ojstrica oziroma na splošno hribi in planinarjenje. Brez tragičnega konteksta lahko pesmi beremo kot kritičen komentar konkretnega družbenega vedenja, satirični in pikri podtoni letijo na imperativ hribolazniške kulture in obredja, na spremljevalni sentimentalizem, ki se dobro prodaja, na licemerje ipd. Vendar pa lahko skozi pesmi vse izraziteje prepoznavamo tudi konkretne čustvene nanose v subjektu, njegovo zamero do gore in planincev nasploh, na primer v sklepni kitici pesmi Če bi bil Ernest Tubb hribolazec: »grdobe grde paglave / masti ste vredni leskove / kdor se cepina poloti / v gnezdu ptičice mori / ta v svojem srcu honky-tonker ni«. Kot je Ojstrica s svojim zobatim vrhom ostro in absurdno zasekala v fantkovo življenje, tako se zdi ostra in zašiljena tudi sleherna pesem … A jeza je le en sklop občutij, tu so tudi depresija v pesmi Bratska dejanja, ukradeno otroštvo v pesmi Adrijana v tvojih očeh, slutnja groze v pesmi Bila je tema, nepredelana bolečina v pesmi Breme itn. Vse do zadnje Ojstrice 5 z obetom dokončne odpustitve, ki pa se še ni zgodila.

Čeprav se večstranska simbolika gore, kot beremo v Slovarju simbolov, nanaša tudi na transcendenco, je ta kljub pogostim bibličnim aluzijam v zbirki še v povojih: bog si še zvija chesterfield in ne rohni, o posmrtnem življenju pa se niti ne govori. Vztrajati želijo izgubljene iluzije: »trgovina z berglami za pajke / je ob praznikih odprta do treh / popoldne / dajte no rečeš / pustite jim naj čimprej shodijo«.

Primer lepo ponazarja igrivost krajnčevskega verza, ki praviloma nagovarja večplastno, tokrat skozi simboliko pajka. K razrahljanosti sicer težke vsebine prispeva tudi omenjena bogata medbesedilnost, ki zajema iz t. i. visoke in ljudske ali pop kulture. Izrazni registri zbirke Ojstrica se tako razpenjajo od »kurbe gore« prek popevkarskih refrenov kot enega temeljnih pesemskih gradnikov do denimo intelektualizmov tipa bes djaur iz Aškerčevega Brodnika. Pestrost je zaznati tudi na oblikovni ravni – kot da vsako občutje, posamezen dogodek, oseba … terja povsem (samo)svojo pesemsko obliko, ritem, členitev, ki enkrat spominja na otroško izštevanko, drugič na prepir, tretjič na zarotitveni ali molitveni obrazec, četrtič na satirično, absurdno dramo; enkrat je pesem razpotegnjena z enobesednimi verzi, drugič pokupčkana v pravilne kvartine ali tercine, tretjič pa monolitna.

Kljub raznolikim postopkom in pesemskim načinom je zbirka kot pesnitev osrediščena, kompaktna, ima prepoznavno (notranjo) zgodbo, gradacijo in sklepno pomiritev. V zaključni pesmi Post festum beremo:

»ojstrica je zdaj bolj topa in zapestna ura je / zdrobljena in planinski vestnik odpovedan / in ko se dvignem s kavča sem pravzaprav // precej daleč …«.

Ob močni nostalgični pesemski podstati je v sklepnih akordih zaznati tudi priznanje obstoječe sedanjosti, spoznanje nujnosti – kljub prividu, kljub sivi mreni, sepiji, kljub neobstoječim, uničenim ali ukinjenim vlakom, ki so eden močnejših simbolov zbirke. Obzidje se ruši … hkrati z njim pa tudi zid zamere in bolečine. Tako lahko Ojstrico preneseno razumemo kot izpovedovalčev najpomembnejši vzpon – vzpon, ki vodi v globino spomina in bolečino izgube. Vzpon, ki vzpostavlja novo stabilnost, središče, novo povezavo. Vsekakor pa se Ojstrica dviga iz Krajnčevega opusa kot eden najvišjih vrhov.


17.01.2022

Goran Gluvić: Požri se, Robi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja


17.01.2022

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


Stran 46 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov