Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : SZ Čeljust, 2019
Pesnik, pisatelj, kantavtor in glasbeni poznavalec Matej Krajnc sodi med naše najplodovitejše ustvarjalce po številu izdanih knjig. Zgolj njegov pesniški opus, ki nastaja od leta 1988, šteje že skoraj petdeset knjig. Vendar avtor ne izstopa le po kvantiteti, temveč tudi po prepoznavnem pesniškem izrazu, ki ga močno določajo medbesedilnost, pogosto vezana na pesniško in popularnoglasbeno izročilo, ter ironični, samoironični in satiričnimi premazi in humor. Na prvi pogled zafrkantska pesniška govorica pod površjem pogosto skriva kritične osti, pa tudi melanholijo in nostalgijo.
Omenjene značilnosti je mogoče prepoznati tudi v eni njegovih najbolj osebnoizpovednih zbirk, naslovljeni po gori v Kamniško-Savinjskih Alpah Ojstrica. A tudi če bralec ne pozna zunanjih okoliščin nastanka zbirke, ki jih je pesnik razodel na svoji spletni strani, je njena tematika nedvoumna – vračanje v otroštvo in soočanje z minljivostjo, smrtjo očeta.
Začetek zbirke nas pelje na pogreb in služi kot ekspozicija, izhodišče, ki se v nadaljevanju nadgradi in širi kontekst. Usodnemu dogodku in posledičnemu dogajalnemu in čustvenemu labirintu ali celo kaosu se pesmi bližajo iz različnih perspektiv, iz različne časovne oddaljenosti in tudi skozi različno asociativnost. Ves čas je čutiti, da je ta poezija sicer nastajala v sedanjosti, torej s časovno in prostorsko odmaknjenostjo, vendar hkrati v njej brbota živa navzočnost preteklosti. In to ne le zaradi glasbenih ali predmetnih ali razpoloženjskih referenc, ki nas vodijo v polpreteklost, temveč tudi z izrecnim sklicevanjem na prisotnost ali odsotnost spomina:
»(česa naj se / sploh spomnim / česna na avtobusih / modrikastih ur // ukinili so / postajo pri braniboru / ni težko / ugotoviti // ne spominjam se / ničesar / ne stojim / s piščalko v roki // odsekajte torej roke / tistim / s piščalko / pa bo)«.
Osrednje mesto v pesnitvi ima gora Ojstrica oziroma na splošno hribi in planinarjenje. Brez tragičnega konteksta lahko pesmi beremo kot kritičen komentar konkretnega družbenega vedenja, satirični in pikri podtoni letijo na imperativ hribolazniške kulture in obredja, na spremljevalni sentimentalizem, ki se dobro prodaja, na licemerje ipd. Vendar pa lahko skozi pesmi vse izraziteje prepoznavamo tudi konkretne čustvene nanose v subjektu, njegovo zamero do gore in planincev nasploh, na primer v sklepni kitici pesmi Če bi bil Ernest Tubb hribolazec: »grdobe grde paglave / masti ste vredni leskove / kdor se cepina poloti / v gnezdu ptičice mori / ta v svojem srcu honky-tonker ni«. Kot je Ojstrica s svojim zobatim vrhom ostro in absurdno zasekala v fantkovo življenje, tako se zdi ostra in zašiljena tudi sleherna pesem … A jeza je le en sklop občutij, tu so tudi depresija v pesmi Bratska dejanja, ukradeno otroštvo v pesmi Adrijana v tvojih očeh, slutnja groze v pesmi Bila je tema, nepredelana bolečina v pesmi Breme itn. Vse do zadnje Ojstrice 5 z obetom dokončne odpustitve, ki pa se še ni zgodila.
Čeprav se večstranska simbolika gore, kot beremo v Slovarju simbolov, nanaša tudi na transcendenco, je ta kljub pogostim bibličnim aluzijam v zbirki še v povojih: bog si še zvija chesterfield in ne rohni, o posmrtnem življenju pa se niti ne govori. Vztrajati želijo izgubljene iluzije: »trgovina z berglami za pajke / je ob praznikih odprta do treh / popoldne / dajte no rečeš / pustite jim naj čimprej shodijo«.
Primer lepo ponazarja igrivost krajnčevskega verza, ki praviloma nagovarja večplastno, tokrat skozi simboliko pajka. K razrahljanosti sicer težke vsebine prispeva tudi omenjena bogata medbesedilnost, ki zajema iz t. i. visoke in ljudske ali pop kulture. Izrazni registri zbirke Ojstrica se tako razpenjajo od »kurbe gore« prek popevkarskih refrenov kot enega temeljnih pesemskih gradnikov do denimo intelektualizmov tipa bes djaur iz Aškerčevega Brodnika. Pestrost je zaznati tudi na oblikovni ravni – kot da vsako občutje, posamezen dogodek, oseba … terja povsem (samo)svojo pesemsko obliko, ritem, členitev, ki enkrat spominja na otroško izštevanko, drugič na prepir, tretjič na zarotitveni ali molitveni obrazec, četrtič na satirično, absurdno dramo; enkrat je pesem razpotegnjena z enobesednimi verzi, drugič pokupčkana v pravilne kvartine ali tercine, tretjič pa monolitna.
Kljub raznolikim postopkom in pesemskim načinom je zbirka kot pesnitev osrediščena, kompaktna, ima prepoznavno (notranjo) zgodbo, gradacijo in sklepno pomiritev. V zaključni pesmi Post festum beremo:
»ojstrica je zdaj bolj topa in zapestna ura je / zdrobljena in planinski vestnik odpovedan / in ko se dvignem s kavča sem pravzaprav // precej daleč …«.
Ob močni nostalgični pesemski podstati je v sklepnih akordih zaznati tudi priznanje obstoječe sedanjosti, spoznanje nujnosti – kljub prividu, kljub sivi mreni, sepiji, kljub neobstoječim, uničenim ali ukinjenim vlakom, ki so eden močnejših simbolov zbirke. Obzidje se ruši … hkrati z njim pa tudi zid zamere in bolečine. Tako lahko Ojstrico preneseno razumemo kot izpovedovalčev najpomembnejši vzpon – vzpon, ki vodi v globino spomina in bolečino izgube. Vzpon, ki vzpostavlja novo stabilnost, središče, novo povezavo. Vsekakor pa se Ojstrica dviga iz Krajnčevega opusa kot eden najvišjih vrhov.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : SZ Čeljust, 2019
Pesnik, pisatelj, kantavtor in glasbeni poznavalec Matej Krajnc sodi med naše najplodovitejše ustvarjalce po številu izdanih knjig. Zgolj njegov pesniški opus, ki nastaja od leta 1988, šteje že skoraj petdeset knjig. Vendar avtor ne izstopa le po kvantiteti, temveč tudi po prepoznavnem pesniškem izrazu, ki ga močno določajo medbesedilnost, pogosto vezana na pesniško in popularnoglasbeno izročilo, ter ironični, samoironični in satiričnimi premazi in humor. Na prvi pogled zafrkantska pesniška govorica pod površjem pogosto skriva kritične osti, pa tudi melanholijo in nostalgijo.
Omenjene značilnosti je mogoče prepoznati tudi v eni njegovih najbolj osebnoizpovednih zbirk, naslovljeni po gori v Kamniško-Savinjskih Alpah Ojstrica. A tudi če bralec ne pozna zunanjih okoliščin nastanka zbirke, ki jih je pesnik razodel na svoji spletni strani, je njena tematika nedvoumna – vračanje v otroštvo in soočanje z minljivostjo, smrtjo očeta.
Začetek zbirke nas pelje na pogreb in služi kot ekspozicija, izhodišče, ki se v nadaljevanju nadgradi in širi kontekst. Usodnemu dogodku in posledičnemu dogajalnemu in čustvenemu labirintu ali celo kaosu se pesmi bližajo iz različnih perspektiv, iz različne časovne oddaljenosti in tudi skozi različno asociativnost. Ves čas je čutiti, da je ta poezija sicer nastajala v sedanjosti, torej s časovno in prostorsko odmaknjenostjo, vendar hkrati v njej brbota živa navzočnost preteklosti. In to ne le zaradi glasbenih ali predmetnih ali razpoloženjskih referenc, ki nas vodijo v polpreteklost, temveč tudi z izrecnim sklicevanjem na prisotnost ali odsotnost spomina:
»(česa naj se / sploh spomnim / česna na avtobusih / modrikastih ur // ukinili so / postajo pri braniboru / ni težko / ugotoviti // ne spominjam se / ničesar / ne stojim / s piščalko v roki // odsekajte torej roke / tistim / s piščalko / pa bo)«.
Osrednje mesto v pesnitvi ima gora Ojstrica oziroma na splošno hribi in planinarjenje. Brez tragičnega konteksta lahko pesmi beremo kot kritičen komentar konkretnega družbenega vedenja, satirični in pikri podtoni letijo na imperativ hribolazniške kulture in obredja, na spremljevalni sentimentalizem, ki se dobro prodaja, na licemerje ipd. Vendar pa lahko skozi pesmi vse izraziteje prepoznavamo tudi konkretne čustvene nanose v subjektu, njegovo zamero do gore in planincev nasploh, na primer v sklepni kitici pesmi Če bi bil Ernest Tubb hribolazec: »grdobe grde paglave / masti ste vredni leskove / kdor se cepina poloti / v gnezdu ptičice mori / ta v svojem srcu honky-tonker ni«. Kot je Ojstrica s svojim zobatim vrhom ostro in absurdno zasekala v fantkovo življenje, tako se zdi ostra in zašiljena tudi sleherna pesem … A jeza je le en sklop občutij, tu so tudi depresija v pesmi Bratska dejanja, ukradeno otroštvo v pesmi Adrijana v tvojih očeh, slutnja groze v pesmi Bila je tema, nepredelana bolečina v pesmi Breme itn. Vse do zadnje Ojstrice 5 z obetom dokončne odpustitve, ki pa se še ni zgodila.
Čeprav se večstranska simbolika gore, kot beremo v Slovarju simbolov, nanaša tudi na transcendenco, je ta kljub pogostim bibličnim aluzijam v zbirki še v povojih: bog si še zvija chesterfield in ne rohni, o posmrtnem življenju pa se niti ne govori. Vztrajati želijo izgubljene iluzije: »trgovina z berglami za pajke / je ob praznikih odprta do treh / popoldne / dajte no rečeš / pustite jim naj čimprej shodijo«.
Primer lepo ponazarja igrivost krajnčevskega verza, ki praviloma nagovarja večplastno, tokrat skozi simboliko pajka. K razrahljanosti sicer težke vsebine prispeva tudi omenjena bogata medbesedilnost, ki zajema iz t. i. visoke in ljudske ali pop kulture. Izrazni registri zbirke Ojstrica se tako razpenjajo od »kurbe gore« prek popevkarskih refrenov kot enega temeljnih pesemskih gradnikov do denimo intelektualizmov tipa bes djaur iz Aškerčevega Brodnika. Pestrost je zaznati tudi na oblikovni ravni – kot da vsako občutje, posamezen dogodek, oseba … terja povsem (samo)svojo pesemsko obliko, ritem, členitev, ki enkrat spominja na otroško izštevanko, drugič na prepir, tretjič na zarotitveni ali molitveni obrazec, četrtič na satirično, absurdno dramo; enkrat je pesem razpotegnjena z enobesednimi verzi, drugič pokupčkana v pravilne kvartine ali tercine, tretjič pa monolitna.
Kljub raznolikim postopkom in pesemskim načinom je zbirka kot pesnitev osrediščena, kompaktna, ima prepoznavno (notranjo) zgodbo, gradacijo in sklepno pomiritev. V zaključni pesmi Post festum beremo:
»ojstrica je zdaj bolj topa in zapestna ura je / zdrobljena in planinski vestnik odpovedan / in ko se dvignem s kavča sem pravzaprav // precej daleč …«.
Ob močni nostalgični pesemski podstati je v sklepnih akordih zaznati tudi priznanje obstoječe sedanjosti, spoznanje nujnosti – kljub prividu, kljub sivi mreni, sepiji, kljub neobstoječim, uničenim ali ukinjenim vlakom, ki so eden močnejših simbolov zbirke. Obzidje se ruši … hkrati z njim pa tudi zid zamere in bolečine. Tako lahko Ojstrico preneseno razumemo kot izpovedovalčev najpomembnejši vzpon – vzpon, ki vodi v globino spomina in bolečino izgube. Vzpon, ki vzpostavlja novo stabilnost, središče, novo povezavo. Vsekakor pa se Ojstrica dviga iz Krajnčevega opusa kot eden najvišjih vrhov.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov