Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Trst : Mladika, 2020
Knjiga Marija Čuka Črni obroč ne bi mogla priti na slovenski knjižni trg ob primernejšem času, kot zdaj: 13. julija bo namreč minilo sto let, odkar so fašisti požgali Narodni dom v Trstu, s to obletnico pa je povezano tudi sedanje vračanje novega Narodnega doma Slovencem, o čemer govorimo in beremo že vse letošnje leto. Nič čudnega torej, da gre knjiga v tržaških in goriških knjigarnah, ki so se odprle prej kot v Sloveniji, za med. Črni obroč je namreč prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu, na kar opozarja črna pasica čez sicer rdeče-modri ovitek z nežnim dekorativnim motivom v secesijski maniri in grobo črno verigo, ki teče od začetka do konca ovitka. Likovno sporočilo knjižne opreme Danila Pahorja je jasno: lepoto arhitekture Maksa Fabianija iz leta 1904 je uničilo zlo fašistov v črnih opravah, v verigo nasilja, ksenofobije, iredentizma pa je fašizem za dolgo obdobje vklenil ne le Slovence, pač pa še druge Slovane in Neitalijane nasploh.
Središčni motiv romana Črni obroč ni prvič literarno obdelan. Boris Pahor je namreč že leta 1959 v noveli Grmada v pristanu, objavljeni v zbirki z naslovom Kres v pristanu, opisal otroško doživljanje požiga Narodnega doma, kot ga je videl na lastne oči. Dogajanja sicer ne omejuje le na požig sam, postavlja ga v kontekst odnosov malih protagonistov z domačimi, sosedo in njenim nasilnim stricem ter dogajanj, ki so sledili dramatičnemu dogodku, vendar ostaja zamejen v mikrokozmos otrok in njihovega pogleda.
Čukov Črni obroč pa ima pripovedno širino romana. Začne se v dunajski kavarni Landtman, kamor vstopi Otto von Helmut in se sreča z Josipom Vilfanom, vodjem pravne pisarne iz Trsta – ta se ukvarja z Dunajčanovimi papirji. Otto von Helmut jih bo kmalu prišel podpisat v Trst, vendar bo koristno združil s prijetnim in s sabo pripeljal ljubico Floro Schwarzkopf. Zaljubljeni par se nastani v hotelu Balkan v Narodnem domu, vendar Otto in Flora poleg uživanja med rjuhami, prijetnih pohajkovanj, druženj s Slovenci iz pisarne in hotela čutita tudi vse bolj grozeče ozračje pristaniškega mesta, naperjeno proti Slovencem, pa tudi proti njima, Avstrijcema, nekdanjima sodržavljanoma, ki sta od rapalske pogodbe naprej v Trstu tujca.
»Otto, videla sva morje!« je zaneseno ugotavljala Flora, naredila kratek premor, se zresnila in nadaljevala: »Kljub temu ne vem, če sem srečna ali žalostna. Čuden občutek imam. V tem mestu se počutim nelagodno, in ko ne bi bilo tebe, bi najraje takoj zbežala daleč proč. Vrnila bi se na Dunaj med svoje stranke in torte, med steklenice sekta in obložene kruhke z lososom. Ne vem, zakaj me tako skrbi.«
Seveda jo skrbi, upravičeno, saj črnosrajčniki izrabijo spopad italijanskih in jugoslovanskih vojakov v Splitu za množično manifestacijo in napade na ljudi v Trstu, nato pa za grozljiv požig slovenskega Narodnega doma, v katerem izgubi življenje Radovljičan Hugo Roblek, žena Pavla pa se poškoduje, ko pred dušečim dimom skoči skozi okno.
»V plamenih umira narod. Njegova volja do življenja. Ranjen je, nemočen. V pepel so se sesule želje, zoglenela je kultura biti, solidarnosti. Prihodnost bo sajasta. Ima še smisel vztrajati?«
Narodni dom je bil namreč šele začetek v nizu številnih črnosrajčniških razdejanj slovenskih in jugoslovanskih pisarn, gostiln in ustanov, nasilje in napadi so se vrstili vso noč, fašizmu so se razširila krila.
Flora in Otto si rešita kožo ob pomoči slovenskih znancev, z vlakom se vrneta na Dunaj, toda oba v temeljih pretresena in zato spremenjena. Lahkotnosti in veselja, ki sta ju prinesla z Dunaja, ni več in tudi njun odnos ni več enak kot prej: »Prijetna lahkomiselna eskapada se je spreminjala v moro. Strah velikokrat strezni človeka, ga spet prizemlji, postavi pred ogledalo, da pogleda vase.«
Marij Čuk je torej uporabil preverjen pripovedovalski prijem prepletanja osebnih zgodb fiktivnih protagonistov z zgodovinskimi dejstvi – brez pretencioznosti širokega epskega zamaha. V spretno napisanem realističnem orisu in s pozornostjo za detajle postavlja pred bralca košček tragične zgodovine, ki se zrcali v posamezniku in njegovem doživljanju, pa tudi ozračje in način življenja Tržačanov, predvsem slovenskih, na začetku prejšnjega stoletja. Ker pa je Marij Čuk predvsem pesnik, tudi v Črnem obroču ne manjka lirično obarvanih opisov in dopisov: »Na koncu poti so skrivnosti neznanega. Jutra so sončna, Deževna. Meglena. Temna ali svetla. Na mizah sadje življenja. V srcih nemiren šepet nemirnega časa.«
Trenutek v naraciji s tem dobi poetičen poudarek, kontrast s črnino osrednje tematike pa se še poveča.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Trst : Mladika, 2020
Knjiga Marija Čuka Črni obroč ne bi mogla priti na slovenski knjižni trg ob primernejšem času, kot zdaj: 13. julija bo namreč minilo sto let, odkar so fašisti požgali Narodni dom v Trstu, s to obletnico pa je povezano tudi sedanje vračanje novega Narodnega doma Slovencem, o čemer govorimo in beremo že vse letošnje leto. Nič čudnega torej, da gre knjiga v tržaških in goriških knjigarnah, ki so se odprle prej kot v Sloveniji, za med. Črni obroč je namreč prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu, na kar opozarja črna pasica čez sicer rdeče-modri ovitek z nežnim dekorativnim motivom v secesijski maniri in grobo črno verigo, ki teče od začetka do konca ovitka. Likovno sporočilo knjižne opreme Danila Pahorja je jasno: lepoto arhitekture Maksa Fabianija iz leta 1904 je uničilo zlo fašistov v črnih opravah, v verigo nasilja, ksenofobije, iredentizma pa je fašizem za dolgo obdobje vklenil ne le Slovence, pač pa še druge Slovane in Neitalijane nasploh.
Središčni motiv romana Črni obroč ni prvič literarno obdelan. Boris Pahor je namreč že leta 1959 v noveli Grmada v pristanu, objavljeni v zbirki z naslovom Kres v pristanu, opisal otroško doživljanje požiga Narodnega doma, kot ga je videl na lastne oči. Dogajanja sicer ne omejuje le na požig sam, postavlja ga v kontekst odnosov malih protagonistov z domačimi, sosedo in njenim nasilnim stricem ter dogajanj, ki so sledili dramatičnemu dogodku, vendar ostaja zamejen v mikrokozmos otrok in njihovega pogleda.
Čukov Črni obroč pa ima pripovedno širino romana. Začne se v dunajski kavarni Landtman, kamor vstopi Otto von Helmut in se sreča z Josipom Vilfanom, vodjem pravne pisarne iz Trsta – ta se ukvarja z Dunajčanovimi papirji. Otto von Helmut jih bo kmalu prišel podpisat v Trst, vendar bo koristno združil s prijetnim in s sabo pripeljal ljubico Floro Schwarzkopf. Zaljubljeni par se nastani v hotelu Balkan v Narodnem domu, vendar Otto in Flora poleg uživanja med rjuhami, prijetnih pohajkovanj, druženj s Slovenci iz pisarne in hotela čutita tudi vse bolj grozeče ozračje pristaniškega mesta, naperjeno proti Slovencem, pa tudi proti njima, Avstrijcema, nekdanjima sodržavljanoma, ki sta od rapalske pogodbe naprej v Trstu tujca.
»Otto, videla sva morje!« je zaneseno ugotavljala Flora, naredila kratek premor, se zresnila in nadaljevala: »Kljub temu ne vem, če sem srečna ali žalostna. Čuden občutek imam. V tem mestu se počutim nelagodno, in ko ne bi bilo tebe, bi najraje takoj zbežala daleč proč. Vrnila bi se na Dunaj med svoje stranke in torte, med steklenice sekta in obložene kruhke z lososom. Ne vem, zakaj me tako skrbi.«
Seveda jo skrbi, upravičeno, saj črnosrajčniki izrabijo spopad italijanskih in jugoslovanskih vojakov v Splitu za množično manifestacijo in napade na ljudi v Trstu, nato pa za grozljiv požig slovenskega Narodnega doma, v katerem izgubi življenje Radovljičan Hugo Roblek, žena Pavla pa se poškoduje, ko pred dušečim dimom skoči skozi okno.
»V plamenih umira narod. Njegova volja do življenja. Ranjen je, nemočen. V pepel so se sesule želje, zoglenela je kultura biti, solidarnosti. Prihodnost bo sajasta. Ima še smisel vztrajati?«
Narodni dom je bil namreč šele začetek v nizu številnih črnosrajčniških razdejanj slovenskih in jugoslovanskih pisarn, gostiln in ustanov, nasilje in napadi so se vrstili vso noč, fašizmu so se razširila krila.
Flora in Otto si rešita kožo ob pomoči slovenskih znancev, z vlakom se vrneta na Dunaj, toda oba v temeljih pretresena in zato spremenjena. Lahkotnosti in veselja, ki sta ju prinesla z Dunaja, ni več in tudi njun odnos ni več enak kot prej: »Prijetna lahkomiselna eskapada se je spreminjala v moro. Strah velikokrat strezni človeka, ga spet prizemlji, postavi pred ogledalo, da pogleda vase.«
Marij Čuk je torej uporabil preverjen pripovedovalski prijem prepletanja osebnih zgodb fiktivnih protagonistov z zgodovinskimi dejstvi – brez pretencioznosti širokega epskega zamaha. V spretno napisanem realističnem orisu in s pozornostjo za detajle postavlja pred bralca košček tragične zgodovine, ki se zrcali v posamezniku in njegovem doživljanju, pa tudi ozračje in način življenja Tržačanov, predvsem slovenskih, na začetku prejšnjega stoletja. Ker pa je Marij Čuk predvsem pesnik, tudi v Črnem obroču ne manjka lirično obarvanih opisov in dopisov: »Na koncu poti so skrivnosti neznanega. Jutra so sončna, Deževna. Meglena. Temna ali svetla. Na mizah sadje življenja. V srcih nemiren šepet nemirnega časa.«
Trenutek v naraciji s tem dobi poetičen poudarek, kontrast s črnino osrednje tematike pa se še poveča.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov