Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Trst : Mladika, 2020
Knjiga Marija Čuka Črni obroč ne bi mogla priti na slovenski knjižni trg ob primernejšem času, kot zdaj: 13. julija bo namreč minilo sto let, odkar so fašisti požgali Narodni dom v Trstu, s to obletnico pa je povezano tudi sedanje vračanje novega Narodnega doma Slovencem, o čemer govorimo in beremo že vse letošnje leto. Nič čudnega torej, da gre knjiga v tržaških in goriških knjigarnah, ki so se odprle prej kot v Sloveniji, za med. Črni obroč je namreč prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu, na kar opozarja črna pasica čez sicer rdeče-modri ovitek z nežnim dekorativnim motivom v secesijski maniri in grobo črno verigo, ki teče od začetka do konca ovitka. Likovno sporočilo knjižne opreme Danila Pahorja je jasno: lepoto arhitekture Maksa Fabianija iz leta 1904 je uničilo zlo fašistov v črnih opravah, v verigo nasilja, ksenofobije, iredentizma pa je fašizem za dolgo obdobje vklenil ne le Slovence, pač pa še druge Slovane in Neitalijane nasploh.
Središčni motiv romana Črni obroč ni prvič literarno obdelan. Boris Pahor je namreč že leta 1959 v noveli Grmada v pristanu, objavljeni v zbirki z naslovom Kres v pristanu, opisal otroško doživljanje požiga Narodnega doma, kot ga je videl na lastne oči. Dogajanja sicer ne omejuje le na požig sam, postavlja ga v kontekst odnosov malih protagonistov z domačimi, sosedo in njenim nasilnim stricem ter dogajanj, ki so sledili dramatičnemu dogodku, vendar ostaja zamejen v mikrokozmos otrok in njihovega pogleda.
Čukov Črni obroč pa ima pripovedno širino romana. Začne se v dunajski kavarni Landtman, kamor vstopi Otto von Helmut in se sreča z Josipom Vilfanom, vodjem pravne pisarne iz Trsta – ta se ukvarja z Dunajčanovimi papirji. Otto von Helmut jih bo kmalu prišel podpisat v Trst, vendar bo koristno združil s prijetnim in s sabo pripeljal ljubico Floro Schwarzkopf. Zaljubljeni par se nastani v hotelu Balkan v Narodnem domu, vendar Otto in Flora poleg uživanja med rjuhami, prijetnih pohajkovanj, druženj s Slovenci iz pisarne in hotela čutita tudi vse bolj grozeče ozračje pristaniškega mesta, naperjeno proti Slovencem, pa tudi proti njima, Avstrijcema, nekdanjima sodržavljanoma, ki sta od rapalske pogodbe naprej v Trstu tujca.
»Otto, videla sva morje!« je zaneseno ugotavljala Flora, naredila kratek premor, se zresnila in nadaljevala: »Kljub temu ne vem, če sem srečna ali žalostna. Čuden občutek imam. V tem mestu se počutim nelagodno, in ko ne bi bilo tebe, bi najraje takoj zbežala daleč proč. Vrnila bi se na Dunaj med svoje stranke in torte, med steklenice sekta in obložene kruhke z lososom. Ne vem, zakaj me tako skrbi.«
Seveda jo skrbi, upravičeno, saj črnosrajčniki izrabijo spopad italijanskih in jugoslovanskih vojakov v Splitu za množično manifestacijo in napade na ljudi v Trstu, nato pa za grozljiv požig slovenskega Narodnega doma, v katerem izgubi življenje Radovljičan Hugo Roblek, žena Pavla pa se poškoduje, ko pred dušečim dimom skoči skozi okno.
»V plamenih umira narod. Njegova volja do življenja. Ranjen je, nemočen. V pepel so se sesule želje, zoglenela je kultura biti, solidarnosti. Prihodnost bo sajasta. Ima še smisel vztrajati?«
Narodni dom je bil namreč šele začetek v nizu številnih črnosrajčniških razdejanj slovenskih in jugoslovanskih pisarn, gostiln in ustanov, nasilje in napadi so se vrstili vso noč, fašizmu so se razširila krila.
Flora in Otto si rešita kožo ob pomoči slovenskih znancev, z vlakom se vrneta na Dunaj, toda oba v temeljih pretresena in zato spremenjena. Lahkotnosti in veselja, ki sta ju prinesla z Dunaja, ni več in tudi njun odnos ni več enak kot prej: »Prijetna lahkomiselna eskapada se je spreminjala v moro. Strah velikokrat strezni človeka, ga spet prizemlji, postavi pred ogledalo, da pogleda vase.«
Marij Čuk je torej uporabil preverjen pripovedovalski prijem prepletanja osebnih zgodb fiktivnih protagonistov z zgodovinskimi dejstvi – brez pretencioznosti širokega epskega zamaha. V spretno napisanem realističnem orisu in s pozornostjo za detajle postavlja pred bralca košček tragične zgodovine, ki se zrcali v posamezniku in njegovem doživljanju, pa tudi ozračje in način življenja Tržačanov, predvsem slovenskih, na začetku prejšnjega stoletja. Ker pa je Marij Čuk predvsem pesnik, tudi v Črnem obroču ne manjka lirično obarvanih opisov in dopisov: »Na koncu poti so skrivnosti neznanega. Jutra so sončna, Deževna. Meglena. Temna ali svetla. Na mizah sadje življenja. V srcih nemiren šepet nemirnega časa.«
Trenutek v naraciji s tem dobi poetičen poudarek, kontrast s črnino osrednje tematike pa se še poveča.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Trst : Mladika, 2020
Knjiga Marija Čuka Črni obroč ne bi mogla priti na slovenski knjižni trg ob primernejšem času, kot zdaj: 13. julija bo namreč minilo sto let, odkar so fašisti požgali Narodni dom v Trstu, s to obletnico pa je povezano tudi sedanje vračanje novega Narodnega doma Slovencem, o čemer govorimo in beremo že vse letošnje leto. Nič čudnega torej, da gre knjiga v tržaških in goriških knjigarnah, ki so se odprle prej kot v Sloveniji, za med. Črni obroč je namreč prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu, na kar opozarja črna pasica čez sicer rdeče-modri ovitek z nežnim dekorativnim motivom v secesijski maniri in grobo črno verigo, ki teče od začetka do konca ovitka. Likovno sporočilo knjižne opreme Danila Pahorja je jasno: lepoto arhitekture Maksa Fabianija iz leta 1904 je uničilo zlo fašistov v črnih opravah, v verigo nasilja, ksenofobije, iredentizma pa je fašizem za dolgo obdobje vklenil ne le Slovence, pač pa še druge Slovane in Neitalijane nasploh.
Središčni motiv romana Črni obroč ni prvič literarno obdelan. Boris Pahor je namreč že leta 1959 v noveli Grmada v pristanu, objavljeni v zbirki z naslovom Kres v pristanu, opisal otroško doživljanje požiga Narodnega doma, kot ga je videl na lastne oči. Dogajanja sicer ne omejuje le na požig sam, postavlja ga v kontekst odnosov malih protagonistov z domačimi, sosedo in njenim nasilnim stricem ter dogajanj, ki so sledili dramatičnemu dogodku, vendar ostaja zamejen v mikrokozmos otrok in njihovega pogleda.
Čukov Črni obroč pa ima pripovedno širino romana. Začne se v dunajski kavarni Landtman, kamor vstopi Otto von Helmut in se sreča z Josipom Vilfanom, vodjem pravne pisarne iz Trsta – ta se ukvarja z Dunajčanovimi papirji. Otto von Helmut jih bo kmalu prišel podpisat v Trst, vendar bo koristno združil s prijetnim in s sabo pripeljal ljubico Floro Schwarzkopf. Zaljubljeni par se nastani v hotelu Balkan v Narodnem domu, vendar Otto in Flora poleg uživanja med rjuhami, prijetnih pohajkovanj, druženj s Slovenci iz pisarne in hotela čutita tudi vse bolj grozeče ozračje pristaniškega mesta, naperjeno proti Slovencem, pa tudi proti njima, Avstrijcema, nekdanjima sodržavljanoma, ki sta od rapalske pogodbe naprej v Trstu tujca.
»Otto, videla sva morje!« je zaneseno ugotavljala Flora, naredila kratek premor, se zresnila in nadaljevala: »Kljub temu ne vem, če sem srečna ali žalostna. Čuden občutek imam. V tem mestu se počutim nelagodno, in ko ne bi bilo tebe, bi najraje takoj zbežala daleč proč. Vrnila bi se na Dunaj med svoje stranke in torte, med steklenice sekta in obložene kruhke z lososom. Ne vem, zakaj me tako skrbi.«
Seveda jo skrbi, upravičeno, saj črnosrajčniki izrabijo spopad italijanskih in jugoslovanskih vojakov v Splitu za množično manifestacijo in napade na ljudi v Trstu, nato pa za grozljiv požig slovenskega Narodnega doma, v katerem izgubi življenje Radovljičan Hugo Roblek, žena Pavla pa se poškoduje, ko pred dušečim dimom skoči skozi okno.
»V plamenih umira narod. Njegova volja do življenja. Ranjen je, nemočen. V pepel so se sesule želje, zoglenela je kultura biti, solidarnosti. Prihodnost bo sajasta. Ima še smisel vztrajati?«
Narodni dom je bil namreč šele začetek v nizu številnih črnosrajčniških razdejanj slovenskih in jugoslovanskih pisarn, gostiln in ustanov, nasilje in napadi so se vrstili vso noč, fašizmu so se razširila krila.
Flora in Otto si rešita kožo ob pomoči slovenskih znancev, z vlakom se vrneta na Dunaj, toda oba v temeljih pretresena in zato spremenjena. Lahkotnosti in veselja, ki sta ju prinesla z Dunaja, ni več in tudi njun odnos ni več enak kot prej: »Prijetna lahkomiselna eskapada se je spreminjala v moro. Strah velikokrat strezni človeka, ga spet prizemlji, postavi pred ogledalo, da pogleda vase.«
Marij Čuk je torej uporabil preverjen pripovedovalski prijem prepletanja osebnih zgodb fiktivnih protagonistov z zgodovinskimi dejstvi – brez pretencioznosti širokega epskega zamaha. V spretno napisanem realističnem orisu in s pozornostjo za detajle postavlja pred bralca košček tragične zgodovine, ki se zrcali v posamezniku in njegovem doživljanju, pa tudi ozračje in način življenja Tržačanov, predvsem slovenskih, na začetku prejšnjega stoletja. Ker pa je Marij Čuk predvsem pesnik, tudi v Črnem obroču ne manjka lirično obarvanih opisov in dopisov: »Na koncu poti so skrivnosti neznanega. Jutra so sončna, Deževna. Meglena. Temna ali svetla. Na mizah sadje življenja. V srcih nemiren šepet nemirnega časa.«
Trenutek v naraciji s tem dobi poetičen poudarek, kontrast s črnino osrednje tematike pa se še poveča.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov