Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina bogatašev ugrabi 12 ljudi, da jih bodo lovili. Vse pa seveda ne gre po načrtih, ker je med ugrabljenimi ženska, ki se v situaciji znajde bolje od lovcev.
Zasebno letalo dostavi na jaso sredi neznane pokrajine ducat uspavanih neznancev, in ko se ti zbudijo ugotovijo, da se je odprl lov nanje. Med neenakopravno borbo za preživetje skušajo ugotoviti, kaj jih povezuje in kaj se pravzaprav dogaja.
Film Lov Craiga Zobla je vešče zrežirana akcijska srhljivka, ki dobro pozna pravila podžanra; temu bi lahko rekli tudi svojevrstna odštevanka oziroma igra mačke z mišjo. Vendar hkrati pravila tudi ukrivlja na precej podoben način kot pred časom satirična srhljivka Zbeži! – skratka, celovečerec izrablja pripovedni okvir in narativne zapovedi nekega »nižjega žanra« za spoj družbenega komentarja, posmeha in satire.
Pri scenariju za film Lov je sodeloval tudi Damon Lindelof, avtor vplivne serije Skrivnostni otok, tako da ne gre ravno za nek obroben nizkoproračunski projekt; je pa povzročil škandal že pred distribucijo, večkrat preloženo najprej zaradi strelskih pohodov v Ameriki in nato zaradi izbruha koronavirusne epidemije. Sila užaljeni sta bili obe domnevno prikazani strani, tako bogataška liberalna elita, ki naj bi si lahko nekaznovano privoščila čisto vse, kot republikanski podeželski sloj, na katerega naj bi bil dobesedno dovoljen odprt lov. Glede na ta domnevna izhodišča, zaradi katerih so bili avtorji celovečerca deležni vnaprejšnjih očitkov, je končni rezultat presenetljivo brezzoba in resnično uravnotežena politična satira, ki karikira vse vpletene in stereotipe bolj utrjuje, kot pa jih ruši.
Izpostavili bi tri zanimive prvine: prva je prikaz družbenih omrežij oziroma digitalne komunikacije kot tiste sestavine sodobnosti, ki lahko mimogrede uniči kariere in življenja. Druga se tudi nekoliko nanaša na to, in sicer pri ustvarjanju preganjavičnega vtisa, da smo vsi samo igralci lastnih življenj, oziroma del neke režirane sheme, vključno z begunci, ki se znajdejo v tej »igri«. Tretja pa je vloga vzhodne Evrope oziroma Hrvaške, kjer se odvije večina fiktivne zgodbe, kot tistega brezpravnega teritorija, kjer je za ustrezen denar dovoljeno dobesedno vse … Mogoče pa je Lov le zadel nekaj tarč v polno.
Skupina bogatašev ugrabi 12 ljudi, da jih bodo lovili. Vse pa seveda ne gre po načrtih, ker je med ugrabljenimi ženska, ki se v situaciji znajde bolje od lovcev.
Zasebno letalo dostavi na jaso sredi neznane pokrajine ducat uspavanih neznancev, in ko se ti zbudijo ugotovijo, da se je odprl lov nanje. Med neenakopravno borbo za preživetje skušajo ugotoviti, kaj jih povezuje in kaj se pravzaprav dogaja.
Film Lov Craiga Zobla je vešče zrežirana akcijska srhljivka, ki dobro pozna pravila podžanra; temu bi lahko rekli tudi svojevrstna odštevanka oziroma igra mačke z mišjo. Vendar hkrati pravila tudi ukrivlja na precej podoben način kot pred časom satirična srhljivka Zbeži! – skratka, celovečerec izrablja pripovedni okvir in narativne zapovedi nekega »nižjega žanra« za spoj družbenega komentarja, posmeha in satire.
Pri scenariju za film Lov je sodeloval tudi Damon Lindelof, avtor vplivne serije Skrivnostni otok, tako da ne gre ravno za nek obroben nizkoproračunski projekt; je pa povzročil škandal že pred distribucijo, večkrat preloženo najprej zaradi strelskih pohodov v Ameriki in nato zaradi izbruha koronavirusne epidemije. Sila užaljeni sta bili obe domnevno prikazani strani, tako bogataška liberalna elita, ki naj bi si lahko nekaznovano privoščila čisto vse, kot republikanski podeželski sloj, na katerega naj bi bil dobesedno dovoljen odprt lov. Glede na ta domnevna izhodišča, zaradi katerih so bili avtorji celovečerca deležni vnaprejšnjih očitkov, je končni rezultat presenetljivo brezzoba in resnično uravnotežena politična satira, ki karikira vse vpletene in stereotipe bolj utrjuje, kot pa jih ruši.
Izpostavili bi tri zanimive prvine: prva je prikaz družbenih omrežij oziroma digitalne komunikacije kot tiste sestavine sodobnosti, ki lahko mimogrede uniči kariere in življenja. Druga se tudi nekoliko nanaša na to, in sicer pri ustvarjanju preganjavičnega vtisa, da smo vsi samo igralci lastnih življenj, oziroma del neke režirane sheme, vključno z begunci, ki se znajdejo v tej »igri«. Tretja pa je vloga vzhodne Evrope oziroma Hrvaške, kjer se odvije večina fiktivne zgodbe, kot tistega brezpravnega teritorija, kjer je za ustrezen denar dovoljeno dobesedno vse … Mogoče pa je Lov le zadel nekaj tarč v polno.
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov