Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Festival dokumentarnega filma ima tudi letos tekmovalni sklop, v katerem se filmi potegujejo za nagrado Amnesty International Slovenija. Eden od petih filmov v tem sklopu je Odvetnica.
Učenje je misterij, ki ves čas traja, in zakaj ne bi bil med učitelji tudi festival dokumentarnega filma? Odvetnica je na primer film, ki nam razkriva palestinsko-izraelske odnose na povsem nov način. Loteva se razmerij v sodstvu in sodi med umetniška dela, ki beležijo realna stanja. Izraelsko-ameriška režiserka Rachel Leah Jones je znana po družbenopolitičnih dokumentarcih prav s tematiko izraelsko-palestinskega spora, tokrat pa je njena raziskava segla globoko v izraelski sodni sistem, osebno življenje glavne protagonistke in bogate vizualne arhive.
Že prvi kader nakaže vso kompleksnost ne le osebnosti judovske odvetnice Lee Cemel, ampak tudi njene družbene vloge. Je edina izraelska odvetnica, ki zagovarja Palestince, obtožene predvsem političnih ali terorističnih dejanj. S svojim pogumom in znanjem kljubuje sodnemu aparatu in deluje na najvišji politični ravni, saj o njenem primeru razpravljata celo vodji obeh držav.
Njen namen je, da bi se obravnavalo Izraelce in Palestince enakopravno in pravično, v osnovi pa izhaja s stališča, da so Palestinci okupirani in imajo pravico, da se borijo za svojo svobodo. Te izjave pa seveda naletijo na različne odmeve, tako da je hkrati heroj in hudičev advokat.
Film jo želi prikazati pri njenem delu, zato smo že uvodoma na sodišču in pri njeni stranki, ko o sebi tudi izjavi, da je odvetnica z izgubljenimi procesi. To da filmu dodaten zagon in napetost, saj ves čas razmišljamo, kaj je tisto, kar jo pri delu spodbuja. Film sledi dvema primeroma od začetka preiskave do obsodbe. Brani mladoletnega Palestinca, obtoženega terorističnega napada, čeprav ni dokazov za njegovo dejanje, brani tudi mlado žensko, ki ji pripisujejo naklepni samomorilski napad na policista, čeprav naj bi šlo bolj za njeno osebno težavo.
Potek sojenja in izrek končnih obsodb spremljamo s pomočjo pogovorov s sorodniki, Leinimi sodelavci in z njenimi komentarji.
V notranjost sodnih dvoran nikoli ne smemo, kar daje filmu dodatno napetost. Film pokaže bogato slikovno arhivsko gradivo odvetničinih pomembnih dejanj in uspehov v obdobju petdesetih let ter pogovore z njenim možem in otrokoma. Spoznamo tako njihove osebne drže kot posledice, ki jih je njeno delo imelo za družino.
Dobimo vpogled v nepredstavljivo vztrajnost Lee Cemel, ko gre za pomoč ljudem, v njeno karizmatičnost, nalezljivi optimizem in energijo, ki kljubujejo občasnim izbruhom jeze.
Film je žel pohvale že leta 2019, ko je blestel na festivalih v Sundanceu, v Krakowu, Solunu, Hong Kongu in v Tel Avivu, kjer je s svojo nagrado razburil izraelsko družbo in so se v imenu svobode govora zanj zavzele pomembne osebnosti. Tako kritiki kot gledalci so bili nad filmom, ki daleč presega standarde dokumentarnih filmov in je odlična študija karakterja, povsod navdušeni. Bil je tudi v izboru za nagrado oskar. Tam smo lahko prebrali, da je zdaj njen palestinski sodelavec v filmu, tudi odvetnik, obsojen terorizma in za Leo Cemel se začenja še en proces. Na ljubljanskem festivalu dokumentarnega filma Odvetnica kandidira za nagrado Amnesty International.
Festival dokumentarnega filma ima tudi letos tekmovalni sklop, v katerem se filmi potegujejo za nagrado Amnesty International Slovenija. Eden od petih filmov v tem sklopu je Odvetnica.
Učenje je misterij, ki ves čas traja, in zakaj ne bi bil med učitelji tudi festival dokumentarnega filma? Odvetnica je na primer film, ki nam razkriva palestinsko-izraelske odnose na povsem nov način. Loteva se razmerij v sodstvu in sodi med umetniška dela, ki beležijo realna stanja. Izraelsko-ameriška režiserka Rachel Leah Jones je znana po družbenopolitičnih dokumentarcih prav s tematiko izraelsko-palestinskega spora, tokrat pa je njena raziskava segla globoko v izraelski sodni sistem, osebno življenje glavne protagonistke in bogate vizualne arhive.
Že prvi kader nakaže vso kompleksnost ne le osebnosti judovske odvetnice Lee Cemel, ampak tudi njene družbene vloge. Je edina izraelska odvetnica, ki zagovarja Palestince, obtožene predvsem političnih ali terorističnih dejanj. S svojim pogumom in znanjem kljubuje sodnemu aparatu in deluje na najvišji politični ravni, saj o njenem primeru razpravljata celo vodji obeh držav.
Njen namen je, da bi se obravnavalo Izraelce in Palestince enakopravno in pravično, v osnovi pa izhaja s stališča, da so Palestinci okupirani in imajo pravico, da se borijo za svojo svobodo. Te izjave pa seveda naletijo na različne odmeve, tako da je hkrati heroj in hudičev advokat.
Film jo želi prikazati pri njenem delu, zato smo že uvodoma na sodišču in pri njeni stranki, ko o sebi tudi izjavi, da je odvetnica z izgubljenimi procesi. To da filmu dodaten zagon in napetost, saj ves čas razmišljamo, kaj je tisto, kar jo pri delu spodbuja. Film sledi dvema primeroma od začetka preiskave do obsodbe. Brani mladoletnega Palestinca, obtoženega terorističnega napada, čeprav ni dokazov za njegovo dejanje, brani tudi mlado žensko, ki ji pripisujejo naklepni samomorilski napad na policista, čeprav naj bi šlo bolj za njeno osebno težavo.
Potek sojenja in izrek končnih obsodb spremljamo s pomočjo pogovorov s sorodniki, Leinimi sodelavci in z njenimi komentarji.
V notranjost sodnih dvoran nikoli ne smemo, kar daje filmu dodatno napetost. Film pokaže bogato slikovno arhivsko gradivo odvetničinih pomembnih dejanj in uspehov v obdobju petdesetih let ter pogovore z njenim možem in otrokoma. Spoznamo tako njihove osebne drže kot posledice, ki jih je njeno delo imelo za družino.
Dobimo vpogled v nepredstavljivo vztrajnost Lee Cemel, ko gre za pomoč ljudem, v njeno karizmatičnost, nalezljivi optimizem in energijo, ki kljubujejo občasnim izbruhom jeze.
Film je žel pohvale že leta 2019, ko je blestel na festivalih v Sundanceu, v Krakowu, Solunu, Hong Kongu in v Tel Avivu, kjer je s svojo nagrado razburil izraelsko družbo in so se v imenu svobode govora zanj zavzele pomembne osebnosti. Tako kritiki kot gledalci so bili nad filmom, ki daleč presega standarde dokumentarnih filmov in je odlična študija karakterja, povsod navdušeni. Bil je tudi v izboru za nagrado oskar. Tam smo lahko prebrali, da je zdaj njen palestinski sodelavec v filmu, tudi odvetnik, obsojen terorizma in za Leo Cemel se začenja še en proces. Na ljubljanskem festivalu dokumentarnega filma Odvetnica kandidira za nagrado Amnesty International.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Neveljaven email naslov